Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
02.10.2016 ob 11:41
V Ljubljano so se sprva naseljevali rokodelci, obrtniki in trgovci različnih narodnosti. Nova gospoda in plemiči z njimi niso hoteli imeti opravka, zato so se naseljevali na drugi strani reke okrog Novega trga. Ločevala jih je tudi govorica.
Leta 1689 je Valvasor zapisal, da je večina meščanov tujcev. Poleg Kranjcev so bili meščani še Štajerci, Korošci, Italijani, Tirolci, Bavarci, Saksonci, Franki, Švabi, Moravci, Čehi, Danci, Pomorjanci, Holandci in Francozi. Meščanstvo se je delilo na plemstvo, deželne uradnike in tujce. Kljub temu, da je bilo v mestu veliko točenja vina je bilo malo sporov.
V mestu so italijanščino uveljavili zlasti lekarnarji, zdravniki, umetniki in glasbeniki iz Italije.
Za večje uveljavljanje slovenskega jezika so ustanovili stolico za slovenski jezik na liceju v Celovcu.
18. decembra 1815 je cesar podpisal odlok o ustanovitvi stolice na liceju v Ljubljani. Na mesto predstojnika stolice sta se prijavila Valentin Vodnik in France Metelko. Izbrali so Metelkota, ki je mesto zasedel aprila 1817. Predavanja je lahko poslušal vsak, ki se je želel naučiti slovenski jezik.
Leta 1848 se je krepilo narodno gibanje. Slovenska društva in politiki so vedno bolj zahtevali enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih. V mestni hiši in na ulicah se je napetost med meščani vedno bolj večala po zaslugi nestrpnosti nemškega prebivalstva. Ljubljančani so se razdelili in se začeli vključevati eni v nemške, eni v slovenske klube, stranke in društva. Imeli so vsaki svoje dvorane, časopise, sestanke in srečanja. Na dvojezičnih razglednicah so prečrtali slovenski napis in obratno.
Glavna nosilca nemškega pritiska sta bila nemški kapital in nemško šolstvo. Na zunaj je prevladovala nemška podoba mesta, v javnem življenju pa je bila v rabi nemščina. Kljub temu, da je bilo v mestu 80,8 % slovensko govorečega prebivalstva in 16,4 % nemško govorečega prebivalstva.
Po tem, ko je leta 1861 Mihael Ambrož postal župan, so na magistratu sklenili, naj se sejna poročila najprej zapišejo v slovenskem jeziku, šele nato v nemškem jeziku in da naj se na sejah razpravlja v slovenskem jeziku. Nemško govoreči člani magistrata so temu protestirali in tako je županova slovenska usmerjenost mnoge motila. Slovencem se je pa župan zameril, ko je pil bratovščino z nemškim županom Idrije. Župan je verjel, da Slovenci in Nemci lahko živijo v sožitju v Ljubljani.
Leta 1864 je postal župan Etbin Henrik Costa, ki je še bolj utrdil slovenski jezik v Ljubljani. Ob njegovi izvolitvi za župana so na magistratu prvič izobesili slovensko zastavo. Costa je podpiral jezikovno enakopravnost.
Leta 1865 je predlagal, da naj napišejo pismo novemu ministru na Dunaju v slovenskem jeziku, ker sta Kranjska in Ljubljana slovenska dežela in slovensko mesto.
17. oktobra 1867 je slovenski tabor ustanovil Društvo za brambo narodnih pravic, ki si je že 9. novembra 1867 nadelo ime Slovenija. V svoj boj za zedinjeno Slovenijo je vključilo tudi uvedbo slovenskega jezika v šole in urade.
Sprva med slovenskim telovadnim društvom JUŽNI SOKOL in nemškim telovadnim društvom TURNVEREIN ni bilo nestrpnosti, vendar je kmalu prišlo do prepirov in izzivanj.
Člane nemškega telovadnega društva so imenovali Turnerji in ti so maja 1869 pripravili izlet na Janče. Tam niso bili dobrodošli, zato so jih domačini Janč pregnali in se v Vevčah spopadli z njimi. Orožniki, ki so jih Turnerji poklicali na pomoč, so do smrti zabodli enega od kmečkih fantov.
29. aprila 1882 je vodenje mestne uprave prevzel Slovenec Peter Grasselli in na svoji prvi seji razglasil slovenski jezik za uradni jezik ljubljanskega magistrata. Podprl ga je tudi Ivan Hribar.
Od leta 1896 do leta 1910 je bil župan Ivan Hribar, ki je izbojeval zmago slovenskemu jeziku. Povsod se je govorilo in pisalo slovensko. V njegovem času je mesto doživelo razcvet, prizadeval pa si je tudi za ustanovitev slovenske univerze.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c2.staticflickr.com/2/1538/24365590274_6bd654d250_b.jpg