☕ Lublanski beraški strah

V 15. stoletju so se po evropskih mestih pojavili »BERAŠKI STRAHOVI«. Njihova naloga je bila nadzirati domače berače in preganjati tuje berače. Tako je imela tudi Ljubljana zaposlenega enega do leta 1575. Kasneje pa je zaposlovala dva, ki sta imela poleg nadzora beračev še naloge pri pogrebih z določeno ceno za vse vrste mrličev. Poleg tega sta bila tudi mestna sla.

Leta 1570 in 1599 je v Ljubljani morila kuga in julija 1599 so za enega od krivcev za kugo spoznali berače in jih izgnali iz mesta ter ukazali beraškima strahovoma, naj berače ne spuščata več v mesto.

Leta 1601 je mestni blagajnik v svojo knjigo zapisal: »To leto ni bilo beračev. Hvala Bogu!«

Leta 1631 je bilo po navedbah zdravnika dr. Franca Viljema Lipiča od 12.144 prebivalcev Ljubljane okoli 1200 revežev.

Leta 1651 je mestni svet sklenil, da se obišče vse berače in se jim podeli pločevinaste značke. Takšne ploščice so poznali v Nemčiji že v 16. stoletju, v Gradcu so jih leta 1647 podelili 300. V Ljubljani so ploščice uvedli v začetku 17. stoletja, ko se je povečalo število beračev, ki so živeli le od beračenja.

23. maja 1667 je mestni svet plačal pasarju Hansu Ulriku Leyhauffnu 9 goldinarjev za medeninaste ploščice za reveže. Eno od teh ploščic so našli med izkopavanji rimske hiše v Emoni. Velika je 38 x 49 milimetrov. Ima obrezane vogale in štiri luknjice. Na njej je letnica 1667 in grb mesta Ljubljana. Ploščice so prišite na obleko nosili berači, ki so dobili pravico beračiti po mestu.

Leta 1675 je pasar Leyhauffn izdelal 200 medeninastih mestnih značk za reveže.

Leta 1715 je bilo toliko revežev, da so v mestu razglasili izredne razmere. Beraškima strahovoma so naročili, da naj poiščeta vse berače in jih pripeljeta pred lazaret. Pred lazaretom so odločili, kateri berači bodo »prepuščeni« in kateri ne. »Prepuščenim« so namenili kruh. Ker so kasneje nanje pozabili so berači grofici Barbo vzeli nekaj volov in jih pojedli. Grofica je od mesta zahtevala odškodnino.

Leta 1752 je bilo v mestu in okolici 864 beračev.

Leta 1767 naj bi bilo 4000 beračev pred cerkvenimi vrati.

Leta 1790 so prepovedali beračenje v mestu. Če so otroci beračili, so kaznovali starše.

Leta 1800 je francoski častnik poročal, da v mestu ni opazil beračev.

Leta 1827 je na Karlovški cesti 7 mestna občina ustanovila ubožnico za 100 ljudi.

Leta 1863 so uvedli nov beraški red. Po novem berači niso smeli več beračiti po hišah in po ulicah. Beraški strah jih je lovil po mestu in jih vodil pred lazaret, kjer so domače berače prevzeli v oskrbo. Tuje berače so odpravili tja, od koder so prišli. Z novim redom so uvedli tudi posebno akcijo, ki je »subskribentom« dala upanje, da bodo rešeni beračev po hišah, če bodo v ubožni sklad darovali denar za miloščino. Tako so v nekaj tednih v skladu zbrali 3000 goldinarjev. Ker se je zbralo več denarja kot so pričakovali je komisija nekaterim revežem povišala dnevno miloščino na 10 in otrokom na 5 krajcarjev.

Marca 1863 so imeli v Ljubljani čez 400 revežev, ki so prejemali miloščino. Miloščino so delili vsakih 14 dni ubožni očetje po mestu in predmestjih po načelu, da jo dobijo le tisti, ki jo potrebujejo in ne lenuhi. Miloščino so dobivali le tisti, ki so imeli pobotnico, ki so jo podpisali župnik, ubožni oče in župan.

Leta 1864 so v občinskem svetu sklenili, da pobotnico odpravijo, ker se niso strinjali s takšnim birokratskim režimom. Tega leta je bilo 400 subskribentov. Ker pa niso vsi plačevali obljubljenih vsot v sklad je začelo denarja za miloščine zmanjkovati.

Leta 1865 je bilo le 200 subskribentov. Beračenje po hišah se je spet začelo povečovati. S pomočjo mestne občine je bilo tega leta namenjeno za pomoč revežem 17.000 goldinarjev.

Leta 1868 je umrla grofica Stubenberg in v oporoki svoji hiši zapustila mestni občini pod pogojem, da hiši mesto nameni za reveže. Tako je na gradišču nastala ubožnica za 90 ljudi.

Aprila 1868 je ubožna komisija začela iskati nove vire financiranja in nameravala uvesti 0,5 % davek na dediščino. Predlog je finančni odsek zavrnil in sprejel nove predloge ter zahteval natančen popis revežev. Predlagal je, da se zniža število prejemnikov miloščine na 350 in da se opusti »beraški strah«. Problema niso rešili. Sklenili so, da bodo ustanovili sirotišnico. Ljudem, ki se niso mogli preživljati so začeli dajati podporo in nakaznice za brezplačna zdravila ter poskrbeli za njihov pogreb. Tiste, ki niso shajali s podporo so sprejeli v mestne ubožnice.

Leta 1902 je mestna občina na Japljevi ulici 1 zgradila ubožnico, ki jo je poimenovala JUBILEJNA UBOŽNICA v spomin na 50 letnico vladanja cesarja Franca Jožefa I. V njej je dobilo prostor 150 revežev.


Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010

https://c2.staticflickr.com/2/1616/25146697846_a298590bcb_b.jpg