Z vojaškimi nastanitvami je Ljubljana dobro služila. Skozi mesto so prihajali in odhajali vojaki, ki so se ustavili za dan ali dlje. Ljubljančani so morali sprejeti vojake in jih oskrbeti z vsem potrebnim. Z vojaki so tudi prihajale žene in večkrat so se Ljubljančani prepirali. Včasih so k enemu meščanu poslali tudi 50 ali več vojakov in zato je pogosto zmanjkalo sob. Posebej nezadovoljni so bili izbirčni častniki. Zato je v začetku 18. stoletja mestna občina kupila več hiš in jih priredila za vojaške potrebe.
Leta 1725 je bilo v Ljubljani nastanjenih 1700 vojakov štiri tedne. Takrat je mesto dobilo 18 000 goldinarjev.
Leta 1796 je bilo v mestu nastanjenih 2400 mož hesensko – darmstatske pehote in 120 mož lahke konjenice, ki pa so povzročili veliko škode mestu.
Leta 1799 so se ruski vojaki na poti v Italijo ustavili v Ljubljani. Takrat so se Ljubljančani uprli. Mesarji jim niso hoteli dati mesa, ker jim niso verjeli, da ga bodo plačali.
Leta 1805 in 1806 so prihajali francoski polki. Takrat so meščane vojaki zelo oškodovali. Popili so vino, pojedli klobase in nič plačali. Vzeli so vole, konje, vozove, kurili pohištvo. Takrat je večina Ljubljančanov sovražila vojake, ti pa njih.
31.12. 1845 so zgradili in slovesno odprli Kolizej za nastanitve vojakov, da bi pomirili meščane in rešili problem vojakov.
Leta 1864 je brat cesarja Franca Jožefa Maksimilijan odšel v Mehiko, ker so mu tam obljubili cesarski naslov. Znašel se je v državljanski vojni. Prav v tej vojni se je izkazala tujska legija na nasprotni strani, ki je bila sestavljena iz kriminalcev, beračev in pijancev. V Franciji so pred tem resno razmišljali o opustitvi tujske legije. Cesar je Maksimilijanu želel pomagati tako, da je začel zbirati prostovoljce. Prostovoljcev je bilo veliko. Sprejeli so pa le tiste, ki so bili krščanske vere, neporočeni in vdovci brez otrok. Prostovoljci so podpisali izjavo, da bodo ostali v vojski 6 let. Za plačilo bi dobili posestva v Mehiki ali pa vrnitev domov na državne stroške.
Tako sta Ljubljana in Trst julija 1864 postala zbirališči vojaških prostovoljcev meksikajnarjev. Iz Trsta so meksikajnarji odpluli v Mehiko. V ta namen je mestu lastnik Gvido Pongratz dal Cukrarno v najem za 14.000 goldinarjev, ki jo je po požaru kupil za malo denarja. Mesto je Cukrarno preuredilo za bivanje 5000 prostovoljcev. Ker ni bilo dovolj prostora je mesto okoli šentpetrske cerkve postavilo več barak. Dve dolgi baraki sta stali na mestu, kjer so kasneje zgradili stanovanjsko stavbo Meksika. Nekaj prostovoljcev so poslali tudi v Kamnik in na Vrhniko.
Meksikajnarji so med svojim bivanjem v Ljubljani pomagali gasiti požar na Poljanah, gradili cesto na Grad in imeli svoj pevski zbor.
Novembra 1864 so začeli odhajati v Mehiko in tako so januarja 1865 odšli zadnji iz Ljubljane. V zahvalo je cesar ljubljanskemu županu podelil viteški križ gvadalupskega reda za sodelovanje in pomoč pri zbiranju prostovoljcev.
28. aprila 1866 je vojaško poveljstvo prosilo mestno občino za nastanitev mož, da bi Ljubljana postala prehodna točka za južno bojišče. Mestna občina je pozvala lastnike hiš, naj pripravijo prostore za vojake. Vendar so se Ljubljančani temu uprli, zato se je nadvojvoda Ernest pritožil deželnemu glavarju. Mestna občina se je odločila dati na voljo Tivolski grad, Kolizej, Cukrarno in barake pri šentpetrski cerkvi. V Ljubljani in okolici je bilo nastanjenih 259 generalov in štabnih častnikov, 5067 nadčastnikov, 416 940 vojakov in 34 278 konj.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
08.10.2016 ob 14:50
Leta 1725 je bilo v Ljubljani nastanjenih 1700 vojakov štiri tedne. Takrat je mesto dobilo 18 000 goldinarjev.
Leta 1796 je bilo v mestu nastanjenih 2400 mož hesensko – darmstatske pehote in 120 mož lahke konjenice, ki pa so povzročili veliko škode mestu.
Leta 1799 so se ruski vojaki na poti v Italijo ustavili v Ljubljani. Takrat so se Ljubljančani uprli. Mesarji jim niso hoteli dati mesa, ker jim niso verjeli, da ga bodo plačali.
Leta 1805 in 1806 so prihajali francoski polki. Takrat so meščane vojaki zelo oškodovali. Popili so vino, pojedli klobase in nič plačali. Vzeli so vole, konje, vozove, kurili pohištvo. Takrat je večina Ljubljančanov sovražila vojake, ti pa njih.
31.12. 1845 so zgradili in slovesno odprli Kolizej za nastanitve vojakov, da bi pomirili meščane in rešili problem vojakov.
Leta 1864 je brat cesarja Franca Jožefa Maksimilijan odšel v Mehiko, ker so mu tam obljubili cesarski naslov. Znašel se je v državljanski vojni. Prav v tej vojni se je izkazala tujska legija na nasprotni strani, ki je bila sestavljena iz kriminalcev, beračev in pijancev. V Franciji so pred tem resno razmišljali o opustitvi tujske legije. Cesar je Maksimilijanu želel pomagati tako, da je začel zbirati prostovoljce. Prostovoljcev je bilo veliko. Sprejeli so pa le tiste, ki so bili krščanske vere, neporočeni in vdovci brez otrok. Prostovoljci so podpisali izjavo, da bodo ostali v vojski 6 let. Za plačilo bi dobili posestva v Mehiki ali pa vrnitev domov na državne stroške.
Tako sta Ljubljana in Trst julija 1864 postala zbirališči vojaških prostovoljcev meksikajnarjev. Iz Trsta so meksikajnarji odpluli v Mehiko. V ta namen je mestu lastnik Gvido Pongratz dal Cukrarno v najem za 14.000 goldinarjev, ki jo je po požaru kupil za malo denarja. Mesto je Cukrarno preuredilo za bivanje 5000 prostovoljcev. Ker ni bilo dovolj prostora je mesto okoli šentpetrske cerkve postavilo več barak. Dve dolgi baraki sta stali na mestu, kjer so kasneje zgradili stanovanjsko stavbo Meksika. Nekaj prostovoljcev so poslali tudi v Kamnik in na Vrhniko.
Meksikajnarji so med svojim bivanjem v Ljubljani pomagali gasiti požar na Poljanah, gradili cesto na Grad in imeli svoj pevski zbor.
Novembra 1864 so začeli odhajati v Mehiko in tako so januarja 1865 odšli zadnji iz Ljubljane. V zahvalo je cesar ljubljanskemu županu podelil viteški križ gvadalupskega reda za sodelovanje in pomoč pri zbiranju prostovoljcev.
28. aprila 1866 je vojaško poveljstvo prosilo mestno občino za nastanitev mož, da bi Ljubljana postala prehodna točka za južno bojišče. Mestna občina je pozvala lastnike hiš, naj pripravijo prostore za vojake. Vendar so se Ljubljančani temu uprli, zato se je nadvojvoda Ernest pritožil deželnemu glavarju. Mestna občina se je odločila dati na voljo Tivolski grad, Kolizej, Cukrarno in barake pri šentpetrski cerkvi. V Ljubljani in okolici je bilo nastanjenih 259 generalov in štabnih častnikov, 5067 nadčastnikov, 416 940 vojakov in 34 278 konj.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c2.staticflickr.com/2/1596/24651851413_6737365891_b.jpg