Valvasor jih je imenoval čudne prikazni in v Ljubljani niso bile ravno priljubljene zaradi slabega tlaka ulic. Poleg tega so bile ulice ozke in po navadi je bila gneča na ulicah. Namesto kočij so si plemiči raje pomagali s stolonoši.
Leta 1735 je mesto Ljubljana dobilo od cesarja privilegij, da lahko ustanovi zavod stolonoš, ki bodo prenašali po primerni ceni meščane v nosilnicah. S tem se je pa smel ukvarjati le magistrat. Denar od prenašanja meščanov so potem porabili za popravljanje tlakov po ulicah in čiščenje mesta. Če stolonoše niso imeli dela so pometali ulice.
Do leta 1747 je moral magistrat prikazati natančne račune stroškov in prihodkov vicedomu, kasneje pa okrožnemu uradu. Edini tak račun o stroških se je ohranil iz leta 1781. Vsak teden pa je magistrat plačal stolonoše po 7 goldinarjev in dodal še nekaj malega za čevlje.
Meščane so morali stolonoše nositi trezni. Poleg tega so morali biti stoli čisti. V mestu so meščanom računali 7 krajcarjev, v predmestju pa 12 krajcarjev. Največ so zaslužili pozimi in v času, ko so bile veselice in sejmi v mestu. Največ je bilo zaslužka v februarju in marcu. Najmanj pa poleti. Ponavadi julija niso imeli nobenega dela.
Z nosilnicami so stali pod Trančo, kjer so imeli tudi svojo sobo. Stoli so bili oblazinjeni. Na zunanji strani pa so bile nosilnice prevlečene z usnjem. Za eno nosilnico so porabili tri kravje kože, ki so bile pritrjene z rumenimi žebljički.
Leta 1783 so uvedli davek za pravico nošenja meščanov in od takrat se je lahko s tem ukvarjal vsak, ki je plačal 30 goldinarjev. Vendar se finančno za mesto to ni obneslo, zato so nameravali razpisati javno dražbo in oddati delo stolonoš v najem. Ker pa je mestni svet menil, da se ne bo nihče potegoval za slabo donosno najemništvo, tega niso storili in je ostalo vse po starem.
Leta 1793 je imelo mesto 4 stolonoše, ki pa so obupali nad davkom. Poleg tega so jim delo odžirali fijakarji.
Leta 1799 je omenjen zadnji stolonoša.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
16.09.2016 ob 16:35
Leta 1735 je mesto Ljubljana dobilo od cesarja privilegij, da lahko ustanovi zavod stolonoš, ki bodo prenašali po primerni ceni meščane v nosilnicah. S tem se je pa smel ukvarjati le magistrat. Denar od prenašanja meščanov so potem porabili za popravljanje tlakov po ulicah in čiščenje mesta. Če stolonoše niso imeli dela so pometali ulice.
Do leta 1747 je moral magistrat prikazati natančne račune stroškov in prihodkov vicedomu, kasneje pa okrožnemu uradu. Edini tak račun o stroških se je ohranil iz leta 1781. Vsak teden pa je magistrat plačal stolonoše po 7 goldinarjev in dodal še nekaj malega za čevlje.
Meščane so morali stolonoše nositi trezni. Poleg tega so morali biti stoli čisti. V mestu so meščanom računali 7 krajcarjev, v predmestju pa 12 krajcarjev. Največ so zaslužili pozimi in v času, ko so bile veselice in sejmi v mestu. Največ je bilo zaslužka v februarju in marcu. Najmanj pa poleti. Ponavadi julija niso imeli nobenega dela.
Z nosilnicami so stali pod Trančo, kjer so imeli tudi svojo sobo. Stoli so bili oblazinjeni. Na zunanji strani pa so bile nosilnice prevlečene z usnjem. Za eno nosilnico so porabili tri kravje kože, ki so bile pritrjene z rumenimi žebljički.
Leta 1783 so uvedli davek za pravico nošenja meščanov in od takrat se je lahko s tem ukvarjal vsak, ki je plačal 30 goldinarjev. Vendar se finančno za mesto to ni obneslo, zato so nameravali razpisati javno dražbo in oddati delo stolonoš v najem. Ker pa je mestni svet menil, da se ne bo nihče potegoval za slabo donosno najemništvo, tega niso storili in je ostalo vse po starem.
Leta 1793 je imelo mesto 4 stolonoše, ki pa so obupali nad davkom. Poleg tega so jim delo odžirali fijakarji.
Leta 1799 je omenjen zadnji stolonoša.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c2.staticflickr.com/2/1608/24456829184_4f0deb5135_b.jpg