Nekoč so na ljubljanskih ulicah brusili nože na vozičku z vodo in flikali piskre, perice pa so na vozovih vozile perilo.
Perice so imele 300 letno tradicijo pranja perila in so v Ljubljani shranjevale perilo v lesenih barakah na mestu Mestnega doma. Ko pa je bil zgrajen Mestni dom so perilo shranjevale v Vidovdanski ulici. Svoje pralnice, sušilnice in likalnice so imele v Bizoviku. Takrat je bila pri vsaki hiši v Bizoviku perica, ki je hodila v mesto po perilo. Perilo so prale v potoku, ga na roke ožemale in obešale. Po celem Bizoviku so bile na kolih napete vrvi za perilo. V mesto so prihajale ob ponedeljkih.
Perilo so označevale s križci, da se ni pomešalo. Vendar se je kljub temu perilo večkrat izgubilo ali zamešalo. Zato je bilo ob ponedeljkih veliko prepirov med pericami in gospodinjami.
Vsaka perica je imela svoje stranke, ki so bili zasebniki, podjetja, bolnišnice in gostilne.
Leta 1898 in 1904 so dobile stroga navodila za svoje delo, ker je bilo umazano perilo zelo nevarno za širjenje nalezljivih bolezni. Sprejeli so tudi nov stavbni red, ki je določal, da mora imeti vsaka hiša svojo pralnico. Ker so še vedno dobivale perice veliko perila v pranje so se v mestni občini odločili za javno parno pralnico, da bi preprečili širjenje bolezni.
Leta 1940 je mestna občina postavila več kamnitih in lesenih perišč za perice in tiste, ki si niso mogli privoščiti pralnice. Z večanjem števila pralnic in pralnih strojev v mestu so perice sčasoma izgubile večino strank. Zaslužek je bil vedno manjši in po 2. svetovni vojni so perice kmalu izginile.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
Zelo zanimiva oba prispevka. Od česa so živele na stara leta, ker verjentno niso imele pokojnine. Uničeni hrbti, prezeble roke, danes se pa 25-letniki usajajo, kako včasih ljudje niso nič delali. Posnetek zgleda iz 50ih ali zgodnjih 60ih. Kmalu zatem so ljudje že imeli pralne stroje, in so bile perice ob delo.
Lug iz bukovega pepela so uporabljali že v starem Rimu.
Pismo kok se vse sprmeinja..čas gre naprej.. vse je inovativno..pršli so pralni stroji..dons ga ma vsak lahko.. še podarjajo se..
svet gre naprej uff zanimivo! neki posebnega se je potopit v tak zgodovinski sestavek... HVALA! ☕
Ker so se ukvarjale z zelo intimnim poslom, saj so posredno kukale pod krila, v hlače in spalnice svojih strank, se jih je prijel vzdevek čuvajke intimnih intimnosti.
Z Mickinega linka kopiram tole:
"Kot je zapisal Josip Suchy, pravnik, pisec in prevajalec (1869 – 1941), so imele perice v Ljubljani nekako priviligiran stalež; »1.) ker so potrebne kot vsakdanji kruh, 2.) ker so konservativne že po svoji naravi in po dolgoletni usanci in 3.) ker so kot čuvajke intimnih intimnosti uvažavane."
Mi lahko kdo prevede, kaj pomeni "usanca" in "uvažavanje"? Hvala.
0
Micka 28.09.2016 ob 8:35
Uzance so običaji oziroma ustaljene navade v poslovanju.
Uvažavan - spoštovan, ugleden oziroma kot nekakšna avtoriteta na določenem področju ali v določeni skupnosti.
27.09.2016 ob 15:05
Perice so imele 300 letno tradicijo pranja perila in so v Ljubljani shranjevale perilo v lesenih barakah na mestu Mestnega doma. Ko pa je bil zgrajen Mestni dom so perilo shranjevale v Vidovdanski ulici. Svoje pralnice, sušilnice in likalnice so imele v Bizoviku. Takrat je bila pri vsaki hiši v Bizoviku perica, ki je hodila v mesto po perilo. Perilo so prale v potoku, ga na roke ožemale in obešale. Po celem Bizoviku so bile na kolih napete vrvi za perilo. V mesto so prihajale ob ponedeljkih.
Perilo so označevale s križci, da se ni pomešalo. Vendar se je kljub temu perilo večkrat izgubilo ali zamešalo. Zato je bilo ob ponedeljkih veliko prepirov med pericami in gospodinjami.
Vsaka perica je imela svoje stranke, ki so bili zasebniki, podjetja, bolnišnice in gostilne.
Leta 1898 in 1904 so dobile stroga navodila za svoje delo, ker je bilo umazano perilo zelo nevarno za širjenje nalezljivih bolezni. Sprejeli so tudi nov stavbni red, ki je določal, da mora imeti vsaka hiša svojo pralnico. Ker so še vedno dobivale perice veliko perila v pranje so se v mestni občini odločili za javno parno pralnico, da bi preprečili širjenje bolezni.
Leta 1940 je mestna občina postavila več kamnitih in lesenih perišč za perice in tiste, ki si niso mogli privoščiti pralnice. Z večanjem števila pralnic in pralnih strojev v mestu so perice sčasoma izgubile večino strank. Zaslužek je bil vedno manjši in po 2. svetovni vojni so perice kmalu izginile.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c2.staticflickr.com/2/1647/24546598583_c340788af0_b.jpg