Leta 1770 je cesarica Marija Terezija razglasila šolstvo za politicum oziroma stvar države.
Leta 1772 je Marija Terezija ukazala v vsej monarhiji povečati število ljudskih šol in izboljšati pouk v njih. V ta namen je uvedla zgledno normalko, ki si jo je ogledal tudi Blaž Kumerdej. Njegov predstojnik je bil minister, ki se je tedaj ukvarjal s šolsko reformo, ki je poleg obveznega šolstva za otroke načela tudi vprašanje učnega jezika.
Blaž Kumerdej je bil doktor svobodnih umetnosti in filozofije. Študiral in zaposlil se je na Dunaju. Pisal je Domoljubni načrt, slovenski abecednik in druge šolske knjige v slovenskem jeziku. Menil je, da je nesposobnost branja in pisanja v materinskem jeziku kriva, da ljudje ostanejo revni in nevedni.
Mariji Tereziji je pisal, da je izobrazba na Kranjskem zelo nizka in da zna brati le nekaj sto ljudi ter da neizobraženi ljudje ne morejo delati bolje in državi plačevati več davkov. V Domoljubni načrt je združil vso slovensko ustvarjalnost z domoljubnimi težnjami, ki so bile za oblast nesprejemljive. Poleg tega je vladi na Dunaju predlagal, da bi vse cerkovnike, ki ne znajo brati in pisati odpustili. S tem si je nakopal jezo cerkve.
Vladna pisarna je Domoljubni načrt poslala v Ljubljano v presojo deželnemu glavarstvu. To je načrt poslalo naprej okrožnim glavarstvom, ki so načrt poslala še stiškemu opatu, kostanjeviškemu opatu, bistriškemu opatu in novomeškemu proštu, da bi povedali svoje mnenje.
Najbolj je bil proti načrtu novomeški prošt, ki je dejal, da ima raje nepismenega kmeta kot učenega kmeta. Drugi pa so opozarjali, da lahko pismenost zaneti upor zoper gosposko ali vodi v krivoverstvo.
Marija Terezija je bila drugačnega mnenja, zato je po njenih navodilih 12. junija 1773 dunajska pisarna izdala odločbo, da v Ljubljani sestavijo komisijo in z državno podporo ustanovijo normalko. Za ravnatelja se določi Blaža Kumerdeja v zahvalo zaradi vneme, ki jo je pokazal glede šolske reforme.
2. novembra 1775 se je začel pouk v normalki, ki so jo obiskovali dečki od 6. do 13. leta. Od 120 učencev je bilo le 20 učencev Nemcev. Učenci so bili razporejeni v štiri razrede. Vendar, ker pa je bil pouk v nemškem jeziku in ker je bila učna snov nepravilno razporejena, večina učencev snovi ni razumela. Poleg tega je bil ljubljanski škof nenaklonjen šoli, ljubljansko deželno glavarstvo pa se ni zmenilo za šolo.
Ko je cesarica izvedela za težave, je v Ljubljano poslala goriškega šolskega poročevalca grofa Emanuela Toreesa, da preveri delovanje normalke. Ta je v poročilu zapisal, daje Kumerdej premalo odločen v odnosu do škofa ter premalo dejaven.
Kot ravnatelj je prevzel tudi vlogo izobraževanja učiteljev. Pri tem se je držal načela, da je za opravljanje poklica pri nas pomembno poznavanje slovenskega jezika, na pa nemškega jezika.
26. maja 1776 je dunajska vlada izdala nalog za poslovenjenje šolskega reda, za prevajalca v slovenski jezik pa določila Blaža Kumerdeja.
Leta 1785 je Kumerdej opravil pedagoški izpit za okrožnega šolskega komisarja. Prizadeval si je za boljše delovne pogoje in boljši materialni položaj učiteljev ter za večjo njihovo strokovno usposobljenost.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
16.10.2016 ob 15:37
Leta 1772 je Marija Terezija ukazala v vsej monarhiji povečati število ljudskih šol in izboljšati pouk v njih. V ta namen je uvedla zgledno normalko, ki si jo je ogledal tudi Blaž Kumerdej. Njegov predstojnik je bil minister, ki se je tedaj ukvarjal s šolsko reformo, ki je poleg obveznega šolstva za otroke načela tudi vprašanje učnega jezika.
Blaž Kumerdej je bil doktor svobodnih umetnosti in filozofije. Študiral in zaposlil se je na Dunaju. Pisal je Domoljubni načrt, slovenski abecednik in druge šolske knjige v slovenskem jeziku. Menil je, da je nesposobnost branja in pisanja v materinskem jeziku kriva, da ljudje ostanejo revni in nevedni.
Mariji Tereziji je pisal, da je izobrazba na Kranjskem zelo nizka in da zna brati le nekaj sto ljudi ter da neizobraženi ljudje ne morejo delati bolje in državi plačevati več davkov. V Domoljubni načrt je združil vso slovensko ustvarjalnost z domoljubnimi težnjami, ki so bile za oblast nesprejemljive. Poleg tega je vladi na Dunaju predlagal, da bi vse cerkovnike, ki ne znajo brati in pisati odpustili. S tem si je nakopal jezo cerkve.
Vladna pisarna je Domoljubni načrt poslala v Ljubljano v presojo deželnemu glavarstvu. To je načrt poslalo naprej okrožnim glavarstvom, ki so načrt poslala še stiškemu opatu, kostanjeviškemu opatu, bistriškemu opatu in novomeškemu proštu, da bi povedali svoje mnenje.
Najbolj je bil proti načrtu novomeški prošt, ki je dejal, da ima raje nepismenega kmeta kot učenega kmeta. Drugi pa so opozarjali, da lahko pismenost zaneti upor zoper gosposko ali vodi v krivoverstvo.
Marija Terezija je bila drugačnega mnenja, zato je po njenih navodilih 12. junija 1773 dunajska pisarna izdala odločbo, da v Ljubljani sestavijo komisijo in z državno podporo ustanovijo normalko. Za ravnatelja se določi Blaža Kumerdeja v zahvalo zaradi vneme, ki jo je pokazal glede šolske reforme.
2. novembra 1775 se je začel pouk v normalki, ki so jo obiskovali dečki od 6. do 13. leta. Od 120 učencev je bilo le 20 učencev Nemcev. Učenci so bili razporejeni v štiri razrede. Vendar, ker pa je bil pouk v nemškem jeziku in ker je bila učna snov nepravilno razporejena, večina učencev snovi ni razumela. Poleg tega je bil ljubljanski škof nenaklonjen šoli, ljubljansko deželno glavarstvo pa se ni zmenilo za šolo.
Ko je cesarica izvedela za težave, je v Ljubljano poslala goriškega šolskega poročevalca grofa Emanuela Toreesa, da preveri delovanje normalke. Ta je v poročilu zapisal, daje Kumerdej premalo odločen v odnosu do škofa ter premalo dejaven.
Kot ravnatelj je prevzel tudi vlogo izobraževanja učiteljev. Pri tem se je držal načela, da je za opravljanje poklica pri nas pomembno poznavanje slovenskega jezika, na pa nemškega jezika.
26. maja 1776 je dunajska vlada izdala nalog za poslovenjenje šolskega reda, za prevajalca v slovenski jezik pa določila Blaža Kumerdeja.
Leta 1785 je Kumerdej opravil pedagoški izpit za okrožnega šolskega komisarja. Prizadeval si je za boljše delovne pogoje in boljši materialni položaj učiteljev ter za večjo njihovo strokovno usposobljenost.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c2.staticflickr.com/2/1646/24651543363_197241a5f9_b.jpg