V preteklosti so bila evropska močno utrjena in tako je bila tudi Ljubljana utrjena pred napadalci. Ljubljani najbolj nevarni napadalci so bili Turki. Tako je Ljubljana imela obzidje, ki so ga vedno vzdrževali in dograjevali. Obzidje so začeli graditi že pred 13. stoletjem, ki pa so ga z večanjem mesta širili in spremenili v utrdbeni ščit. Na vogalih so dodali stolpe, grajske utrdbe pa povezali v obzidje. Na zunanji strani je bil jarek z vodo in ušpičenimi koli. Čez jarek pa so bili mostovi do vrat in pri Samostanskih vratih sta bila kar dva mostova. Vrata so zapirali od svetega Jurija do svetega Mihaela ob 9ih zvečer, od svetega Mihaela do svetega Jurija pa ob 8ih zvečer. Preden so vrata zaprli so zaprtje oznanili s stolpa piskačev. V ljubljanskem obzidju je bilo 6 vrat.
Možen dostop je bil tudi po Ljubljanici mimo grabelj. Grablje so naredili tako, da so v rečno dno zabili kole v obliki S. Grablje so ustavljale nesnago, naplavljeni les in čolne, ki jih je voda odtrgala in odnesla. Grablje so ponoči zapirali, da se ne bi po reki pritihotapil sovražnik v mesto. Leta 1776 so na zahtevo Gabrijela Gruberja grablje odstranili, ker naj bi povzročale poplave. Grablje so potekale od Zoisove palače do Žabjaka na drugi strani reke, tam kjer se Gradaščica izliva v Ljubljanico.
Pisana vrata so se imenovala, ker so bila lepo poslikana. Imenovali pa so jih še Karlovška, Vzhodna ali Bihaška vrata. Karlovška ali Bihaška vrata so dobila ime, ker je od vrat potekala cesta proti Vojni krajini in Karlovcu. Ker pa je nad vrati stal iz belega kamna izklesan kip cesarja Karla VI., je verjetneje, da so dobila ime po cesarju kot tudi Karlovec.
Vrata so imela obliko dvonadstropnega štirioglatega stolpa s polkrožnim portalom. V stolpu je imel vratar stanovanje. Nad stanovanjem so bili ječe za meščane z manjšimi kaznimi. Pod stanovanjem pa so bile ječe za hujše kriminalce. Leta 1601 je vratar teh vrat dobil 36 krajcarjev na teden.
Od Pisanih vrat se je obzidje spuščalo do Vodnega stolpa ob Ljubljanici, kjer so bila Vodna vrata in kjer so se začele grablje. Ker je bil ta predel poln žab, so ga imenovali Žabjak. Tu so mestni uradniki pobirali dajatve od vseh čolnov na Ljubljanici.
Od Vodnega stolpa se je obzidje nadaljevalo po desnem bregu reke do Šentjakobskega mostu in na desni strani Zoisove ceste potekalo do križišča z Emonsko cesto in se obrnilo proti vzhodu na križevniško posest ali nemško zemljo do Nemških vrat, ki so jih zgradili leta 1525. Nemška vrata je na eni strani varoval dvojni zid z utrdbami. Drugo ime za vrata je bilo Križevniška vrata po cerkvi in samostanu.
Od Nemških vrat je obzidje potekalo po desni strani Vegove ulice do utrjene bastije ob Glasbeni matici in naprej proti Kongresnemu trgu, kjer so poleg vicedomske palače na mestu univerze stala Vicedomska vrata, ki pa so imela še druga imena kot so Fištamska, Fictamska ali Festamijska vrata. Vratar pri teh vratih je dobival plačilo 14 krajcarjev na teden.
Od Vicedomskih vrat je obzidje kmalu prešlo desni breg Ljubljanice in sledilo bregu do Spodnjega mostu in meščanskega špitala, kjer so bila Špitalska vrata. Ob špitalu je bila cerkev svete Elizabete. Leta 1489 so sezidali stolp Špitalskih vrat, ki je bil višji od meščanskega špitala. Skozi ta vrata so prihajali prišleki iz Nemčije in z Gorenjskega. Štirioglati stolp s portalom v pritličju je imel dve nadstropji. Nad vrati so stanovali vratar in reveži, za katere ni bilo prostora v špitalu. Na vrata so pritrjevali razglase magistrata.
Od tod je obzidje potekalo do Severnih vrat, ki so bila največja. Imenovala so se tudi Frančiškanska, Samostanska, Vzhodna, Kloštrska in Poljanska vrata. Zgrajena so bila v obliki polkrožnega stolpa. Proti Poljanam so bila obrnjena s prečnim poslopjem in portalom. Pozidana so bila iz rezanega kamna, imela dve nadstropji in majhna okna. V 1. nadstropju je prebival mestni stražnik. V stolpu so bili shranjeni topovi in drugo orožje. Vratar pri Samostanskih vratih je bil zadolžen tudi za odpiranje in zapiranje ledenice, kjer so shranjevali led za pivovarne in gostilne. Za to je k plači dobil dodatne 3 goldinarje na leto.
Za samostanom se je obzidje obrnilo proti grajskemu hribu. Ob postaji grajske vzpenjače je še vedno viden del obzidja. Na vrhu griča je bil kot pomemben del utrdbenega ščita grajski kompleks.
V 16. In 17. Stoletju je morila kuga v Ljubljani in Evropi. Ko so do Ljubljane prišle prve novice o kugi je mestni svet imenoval komisijo, ki je nadzirala vratarje in meščane. Provizorji so takoj ukrepali in zaprli mestna vrata. Včasih so zaprli vsa mestna vrata, včasih pa le tista, skozi katere so prihajali ljudje iz okuženih krajev. Tisti, ki niso imeli potrdila, da prihajajo iz neokuženih krajev, niso smeli v mesto. Ker provizorji vratarjem niso zaupali, so provizorji sami kontrolirali vrata, čeprav so vratarji prisegli, da bodo svoje delo opravljali vestno. Tako so leta 1599 po ukazu mestne občine dodelili po dva provizorja, ki sta sedela pred vrati in pregledovala potrdila tujcev, ki so prihajali v mesto. Prav tako so morali imeti zdravniška potrdila tudi meščani, ki so hoteli potovati v druga mesta. Ljubljančani pa so potrdilo dobili le, če v Ljubljani ni bilo kuge.
Že brez kuge so bila zaprta mestna vrata za Ljubljano dovolj velika težava, ker je zastalo trgovanje. In ker je bilo mesto odvisno od trgovanja in rokodelstva, so ob velikih sejmih odprli vsaj ena vrata, kljub nevarnosti kuge.
Leta 1783 so začeli rušiti obzidje in z ruševinami zasipali jarke ob obzidju ter material uporabili tudi za gradnjo zidu ob pokopališču pri svetem Krištofu.
Leta 1793 so podrli še zadnja vrata in sicer Nemška vrata in tako omogočili širitev Ljubljane.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
Avtor lahko ureja vse odgovore v temi.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
23.10.2016 ob 13:02
Možen dostop je bil tudi po Ljubljanici mimo grabelj. Grablje so naredili tako, da so v rečno dno zabili kole v obliki S. Grablje so ustavljale nesnago, naplavljeni les in čolne, ki jih je voda odtrgala in odnesla. Grablje so ponoči zapirali, da se ne bi po reki pritihotapil sovražnik v mesto. Leta 1776 so na zahtevo Gabrijela Gruberja grablje odstranili, ker naj bi povzročale poplave. Grablje so potekale od Zoisove palače do Žabjaka na drugi strani reke, tam kjer se Gradaščica izliva v Ljubljanico.
https://c2.staticflickr.com/2/1480/24646746164_6e4532c63a_b.jpg
tu so bile grablje
Pisana vrata so se imenovala, ker so bila lepo poslikana. Imenovali pa so jih še Karlovška, Vzhodna ali Bihaška vrata. Karlovška ali Bihaška vrata so dobila ime, ker je od vrat potekala cesta proti Vojni krajini in Karlovcu. Ker pa je nad vrati stal iz belega kamna izklesan kip cesarja Karla VI., je verjetneje, da so dobila ime po cesarju kot tudi Karlovec.
Vrata so imela obliko dvonadstropnega štirioglatega stolpa s polkrožnim portalom. V stolpu je imel vratar stanovanje. Nad stanovanjem so bili ječe za meščane z manjšimi kaznimi. Pod stanovanjem pa so bile ječe za hujše kriminalce. Leta 1601 je vratar teh vrat dobil 36 krajcarjev na teden.
https://c2.staticflickr.com/2/1605/25325396676_94e0b4dffd_b.jpg
Pisana vrata z zunanje strani
https://c2.staticflickr.com/2/1476/25351536355_455f9829d6_b.jpg
Pisana vrata z notranje strani
Od Pisanih vrat se je obzidje spuščalo do Vodnega stolpa ob Ljubljanici, kjer so bila Vodna vrata in kjer so se začele grablje. Ker je bil ta predel poln žab, so ga imenovali Žabjak. Tu so mestni uradniki pobirali dajatve od vseh čolnov na Ljubljanici.
Od Vodnega stolpa se je obzidje nadaljevalo po desnem bregu reke do Šentjakobskega mostu in na desni strani Zoisove ceste potekalo do križišča z Emonsko cesto in se obrnilo proti vzhodu na križevniško posest ali nemško zemljo do Nemških vrat, ki so jih zgradili leta 1525. Nemška vrata je na eni strani varoval dvojni zid z utrdbami. Drugo ime za vrata je bilo Križevniška vrata po cerkvi in samostanu.
Od Nemških vrat je obzidje potekalo po desni strani Vegove ulice do utrjene bastije ob Glasbeni matici in naprej proti Kongresnemu trgu, kjer so poleg vicedomske palače na mestu univerze stala Vicedomska vrata, ki pa so imela še druga imena kot so Fištamska, Fictamska ali Festamijska vrata. Vratar pri teh vratih je dobival plačilo 14 krajcarjev na teden.
Od Vicedomskih vrat je obzidje kmalu prešlo desni breg Ljubljanice in sledilo bregu do Spodnjega mostu in meščanskega špitala, kjer so bila Špitalska vrata. Ob špitalu je bila cerkev svete Elizabete. Leta 1489 so sezidali stolp Špitalskih vrat, ki je bil višji od meščanskega špitala. Skozi ta vrata so prihajali prišleki iz Nemčije in z Gorenjskega. Štirioglati stolp s portalom v pritličju je imel dve nadstropji. Nad vrati so stanovali vratar in reveži, za katere ni bilo prostora v špitalu. Na vrata so pritrjevali razglase magistrata.
Od tod je obzidje potekalo do Severnih vrat, ki so bila največja. Imenovala so se tudi Frančiškanska, Samostanska, Vzhodna, Kloštrska in Poljanska vrata. Zgrajena so bila v obliki polkrožnega stolpa. Proti Poljanam so bila obrnjena s prečnim poslopjem in portalom. Pozidana so bila iz rezanega kamna, imela dve nadstropji in majhna okna. V 1. nadstropju je prebival mestni stražnik. V stolpu so bili shranjeni topovi in drugo orožje. Vratar pri Samostanskih vratih je bil zadolžen tudi za odpiranje in zapiranje ledenice, kjer so shranjevali led za pivovarne in gostilne. Za to je k plači dobil dodatne 3 goldinarje na leto.
Za samostanom se je obzidje obrnilo proti grajskemu hribu. Ob postaji grajske vzpenjače je še vedno viden del obzidja. Na vrhu griča je bil kot pomemben del utrdbenega ščita grajski kompleks.
V 16. In 17. Stoletju je morila kuga v Ljubljani in Evropi. Ko so do Ljubljane prišle prve novice o kugi je mestni svet imenoval komisijo, ki je nadzirala vratarje in meščane. Provizorji so takoj ukrepali in zaprli mestna vrata. Včasih so zaprli vsa mestna vrata, včasih pa le tista, skozi katere so prihajali ljudje iz okuženih krajev. Tisti, ki niso imeli potrdila, da prihajajo iz neokuženih krajev, niso smeli v mesto. Ker provizorji vratarjem niso zaupali, so provizorji sami kontrolirali vrata, čeprav so vratarji prisegli, da bodo svoje delo opravljali vestno. Tako so leta 1599 po ukazu mestne občine dodelili po dva provizorja, ki sta sedela pred vrati in pregledovala potrdila tujcev, ki so prihajali v mesto. Prav tako so morali imeti zdravniška potrdila tudi meščani, ki so hoteli potovati v druga mesta. Ljubljančani pa so potrdilo dobili le, če v Ljubljani ni bilo kuge.
Že brez kuge so bila zaprta mestna vrata za Ljubljano dovolj velika težava, ker je zastalo trgovanje. In ker je bilo mesto odvisno od trgovanja in rokodelstva, so ob velikih sejmih odprli vsaj ena vrata, kljub nevarnosti kuge.
Leta 1783 so začeli rušiti obzidje in z ruševinami zasipali jarke ob obzidju ter material uporabili tudi za gradnjo zidu ob pokopališču pri svetem Krištofu.
Leta 1793 so podrli še zadnja vrata in sicer Nemška vrata in tako omogočili širitev Ljubljane.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010