Kaj je in kako je povezana s SKZP, SFI in SFU.
1. Kdo je lastnik EAP? (Struktura organizacije)
EAP nima individualnega lastnika in ni kapitalsko podjetje. Pravno-formalno gre za mednarodno nevladno neprofitno organizacijo (NVO / združenje) s sedežem v Avstriji:
Članstvo: EAP sestavljajo nacionalne krovne organizacije za psihoterapijo iz več kot 30 evropskih držav ter posamezne strokovne zveze in izobraževalne ustanove.
Ustanovitev in vpliv: Pri vzpostavitvi in dolgletnem vodenju EAP je imel osrednjo vlogo prav dr. Alfred Pritz (ustanovitelj in dolgoletni rektor SFU Dunaj). Pritz je bil eden ključnih idejnih očetov EAP in Strasbourške deklaracije o psihoterapiji (1990), ki psihoterapijo definira kot samostojen poklic, neodvisen od medicine in psihologije.
2. Povezava EAP s slovensko verigo (SKZP, SFU Ljubljana, SFI)
Povezava med temi organizacijami deluje kot celovit mednarodno-nacionalni sistem akreditacije, licenciranja in strokovne legitimacije:
A) Povezava z SKZP (Slovenska krovna zveza za psihoterapijo)
SKZP je uradna nacionalna članica EAP za Slovenijo (t. i. NAO – National Umbrella Organisation).
Certificiranje (EICP / ECP): EAP podeljuje Evropski certifikat iz psihoterapije (ECP). V Sloveniji je SKZP tista organizacija, ki preverja vloge slovenskih psihoterapevtov in jih predlaga EAP-ju za podelitev tega evropskega certifikata.
Finančni tok: Člani SKZP in diplomanti morajo za pridobitev in vzdrževanje certifikata ECP plačevati pristojbine tako slovenski zvezi (SKZP) kot matični zvezi na Dunaju (EAP).
B) Povezava s SFU (Dunaj / Ljubljana) in SFI
Standardi izobraževanja: SFU (in posledično SFI ter SFU Ljubljana) je svoje študijske in izobraževalne programe od samega začetka primarno uskladil z normativi ter urnimi postavkami, ki jih predpisuje EAP (npr. zahteva po 3200 urah izobraževanja, stotinah ur učne terapije in supervizije).
Kadrovsko prepletanje: Ustanovitelji SFU na Dunaju (kot je Alfred Pritz) so bili sočasno ključni funkcionarji EAP. Na slovenski ravni pa so vodilni akterji (kot sta dr. Miran Možina in doc. dr. Anja Štrukelj Kozina) aktivni tako v delovanju SKZP kot na SFU/SFI ter znotraj organov ali delovnih skupin EAP.
3. Kako ta povezava deluje z vidika kritikov in zagovornikov?
Vidik kritikov ("Mednarodno zaprto omrežje"):
Kritiki iz vrst kliničnih psihologov in medicinske stroke v tej povezavi vidijo krožno samopodeljevanje avtoritete in licenc:
Zasebni standardi namesto državnih: EAP je zasebna nevladna organizacija (ne pa organ Evropske unije ali državni organ). Kljub temu se njeni certifikati (ECP) v javnosti prikazujejo kot "evropski zdravstveni standard".
Krožna legitimacija: SFU in SFI izobražujeta po standardih EAP; SKZP (ki jo so-obvladujejo isti kadri) te diplomante predlaga EAP-ju; EAP pa jim podeli certifikat ECP. Z vidika kritikov gre za zaprt krog, koder zasebna omrežja sama sebi postavljajo pravila, sama sebe akreditirajo in nato ta "evropski papir" uporabljajo kot vzvod za pritisk na slovensko državo in ZZZS.
1. Kdo je lastnik EAP? (Struktura organizacije)
EAP nima individualnega lastnika in ni kapitalsko podjetje. Pravno-formalno gre za mednarodno nevladno neprofitno organizacijo (NVO / združenje) s sedežem v Avstriji:
Članstvo: EAP sestavljajo nacionalne krovne organizacije za psihoterapijo iz več kot 30 evropskih držav ter posamezne strokovne zveze in izobraževalne ustanove.
Ustanovitev in vpliv: Pri vzpostavitvi in dolgletnem vodenju EAP je imel osrednjo vlogo prav dr. Alfred Pritz (ustanovitelj in dolgoletni rektor SFU Dunaj). Pritz je bil eden ključnih idejnih očetov EAP in Strasbourške deklaracije o psihoterapiji (1990), ki psihoterapijo definira kot samostojen poklic, neodvisen od medicine in psihologije.
2. Povezava EAP s slovensko verigo (SKZP, SFU Ljubljana, SFI)
Povezava med temi organizacijami deluje kot celovit mednarodno-nacionalni sistem akreditacije, licenciranja in strokovne legitimacije:
A) Povezava z SKZP (Slovenska krovna zveza za psihoterapijo)
SKZP je uradna nacionalna članica EAP za Slovenijo (t. i. NAO – National Umbrella Organisation).
Certificiranje (EICP / ECP): EAP podeljuje Evropski certifikat iz psihoterapije (ECP). V Sloveniji je SKZP tista organizacija, ki preverja vloge slovenskih psihoterapevtov in jih predlaga EAP-ju za podelitev tega evropskega certifikata.
Finančni tok: Člani SKZP in diplomanti morajo za pridobitev in vzdrževanje certifikata ECP plačevati pristojbine tako slovenski zvezi (SKZP) kot matični zvezi na Dunaju (EAP).
B) Povezava s SFU (Dunaj / Ljubljana) in SFI
Standardi izobraževanja: SFU (in posledično SFI ter SFU Ljubljana) je svoje študijske in izobraževalne programe od samega začetka primarno uskladil z normativi ter urnimi postavkami, ki jih predpisuje EAP (npr. zahteva po 3200 urah izobraževanja, stotinah ur učne terapije in supervizije).
Kadrovsko prepletanje: Ustanovitelji SFU na Dunaju (kot je Alfred Pritz) so bili sočasno ključni funkcionarji EAP. Na slovenski ravni pa so vodilni akterji (kot sta dr. Miran Možina in doc. dr. Anja Štrukelj Kozina) aktivni tako v delovanju SKZP kot na SFU/SFI ter znotraj organov ali delovnih skupin EAP.
3. Kako ta povezava deluje z vidika kritikov in zagovornikov?
Vidik kritikov ("Mednarodno zaprto omrežje"):
Kritiki iz vrst kliničnih psihologov in medicinske stroke v tej povezavi vidijo krožno samopodeljevanje avtoritete in licenc:
Zasebni standardi namesto državnih: EAP je zasebna nevladna organizacija (ne pa organ Evropske unije ali državni organ). Kljub temu se njeni certifikati (ECP) v javnosti prikazujejo kot "evropski zdravstveni standard".
Krožna legitimacija: SFU in SFI izobražujeta po standardih EAP; SKZP (ki jo so-obvladujejo isti kadri) te diplomante predlaga EAP-ju; EAP pa jim podeli certifikat ECP. Z vidika kritikov gre za zaprt krog, koder zasebna omrežja sama sebi postavljajo pravila, sama sebe akreditirajo in nato ta "evropski papir" uporabljajo kot vzvod za pritisk na slovensko državo in ZZZS.
1
Vprašanje odškodninske in pravne varnosti pri psihoterapevtih z evropskim certifikatom ECP je eno najpomembnejših in hkrati najbolj problematičnih vprašanj trenutnega stanja v Sloveniji.
Spodaj so natančni odgovori glede podeljevanja, odvzema licenc ter vprašanja, kdo dejansko finančno odgovarja žrtvi.
1. Kdo podeljuje licence ECP in kdo jih lahko odvzame?
Evropski certifikat za psihoterapijo (ECP – European Certificate of Psychotherapy) je neposredno in posredno podeljen s strani zasebne mednarodne mreže:
Podeljevalec: Certifikat formalno podeljuje EAP (Evropska zveza za psihoterapijo) s sedežem na Dunaju.
Nacionalni posrednik v Sloveniji: Postopek v Sloveniji vodi SKZP (Slovenska krovna zveza za psihoterapijo) kot uradna nacionalna organizacija (NAO). SKZP preveri izpolnjevanje pogojev, odobri vlogo in jo pošlje EAP-ju v končno potrditev in izdajo dokumenta.
Kdo certifikat odvzame? Certifikat ECP lahko odvzame EAP na predlog Častnega razsodišča SKZP ali svoje lastne etične komisije, če se dokaže težja kršitev etičnega kodeksa (npr. spolna zloraba, finančno izkoriščanje, huda strokovna napaka).
2. Ali lahko zlorabljeni klient terja odškodnino od EAP ali SKZP?
Ne, zlorabljeni klient praktično ne more uspešno izterjati odškodnine od EAP ali SKZP.
Pravna narava certifikata: ECP ni državna licenca, temveč zasebni strokovni certifikat nevladne organizacije. EAP in SKZP v svojih statutih nista prevzela porotniškega ali garantnega jamstva za dejanja posameznih terapevtov.
Ni solidarne odgovornosti: Pravno gledano EAP in SKZP delujeta le kot podeljevalca certifikata in ne kot delodajalec terapevta. Zato ne odgovarjata za škodo, ki jo terapevt povzroči pri svojem zasebnem delu (enako kot npr. avtomobilski klub ne odgovarja za prometno nesrečo, ki jo povzroči voznik z njihovim certifikatom).
3. Od koga torej zlorabljeni klient lahko terja odškodnino?
Zlorabljeni klient ima v trenutnem sistemu pravno možnost terjati odškodnino izključno od dveh naslovov:
A) Od terapevta osebno (ali njegovega s.p. / d.o.o.)
Klient mora vložit zasebno odškodninsko tožbo na rednem civilnem sodišču proti posameznemu terapevtu.
Glavni problem (finančna ne črpanost): Če terapevt nima premoženja, nima prihrankov ali če zapre svoj s.p., klient odškodnine fizično ne bo mogel izterjati, tudi če tožbo na sodišču zmaga.
Spodaj so natančni odgovori glede podeljevanja, odvzema licenc ter vprašanja, kdo dejansko finančno odgovarja žrtvi.
1. Kdo podeljuje licence ECP in kdo jih lahko odvzame?
Evropski certifikat za psihoterapijo (ECP – European Certificate of Psychotherapy) je neposredno in posredno podeljen s strani zasebne mednarodne mreže:
Podeljevalec: Certifikat formalno podeljuje EAP (Evropska zveza za psihoterapijo) s sedežem na Dunaju.
Nacionalni posrednik v Sloveniji: Postopek v Sloveniji vodi SKZP (Slovenska krovna zveza za psihoterapijo) kot uradna nacionalna organizacija (NAO). SKZP preveri izpolnjevanje pogojev, odobri vlogo in jo pošlje EAP-ju v končno potrditev in izdajo dokumenta.
Kdo certifikat odvzame? Certifikat ECP lahko odvzame EAP na predlog Častnega razsodišča SKZP ali svoje lastne etične komisije, če se dokaže težja kršitev etičnega kodeksa (npr. spolna zloraba, finančno izkoriščanje, huda strokovna napaka).
2. Ali lahko zlorabljeni klient terja odškodnino od EAP ali SKZP?
Ne, zlorabljeni klient praktično ne more uspešno izterjati odškodnine od EAP ali SKZP.
Pravna narava certifikata: ECP ni državna licenca, temveč zasebni strokovni certifikat nevladne organizacije. EAP in SKZP v svojih statutih nista prevzela porotniškega ali garantnega jamstva za dejanja posameznih terapevtov.
Ni solidarne odgovornosti: Pravno gledano EAP in SKZP delujeta le kot podeljevalca certifikata in ne kot delodajalec terapevta. Zato ne odgovarjata za škodo, ki jo terapevt povzroči pri svojem zasebnem delu (enako kot npr. avtomobilski klub ne odgovarja za prometno nesrečo, ki jo povzroči voznik z njihovim certifikatom).
3. Od koga torej zlorabljeni klient lahko terja odškodnino?
Zlorabljeni klient ima v trenutnem sistemu pravno možnost terjati odškodnino izključno od dveh naslovov:
A) Od terapevta osebno (ali njegovega s.p. / d.o.o.)
Klient mora vložit zasebno odškodninsko tožbo na rednem civilnem sodišču proti posameznemu terapevtu.
Glavni problem (finančna ne črpanost): Če terapevt nima premoženja, nima prihrankov ali če zapre svoj s.p., klient odškodnine fizično ne bo mogel izterjati, tudi če tožbo na sodišču zmaga.
1
Sistemska primerjava varnosti in regulacije
Pri analizi varnosti pacientov in sistemske regulacije se med terapevti z zasebnim certifikatom ECP (ki delujejo v sklopu struktur SFI ali SKZP) ter kliničnimi psihologi in psihiatri v javnem zdravstvenem sistemu pokažejo štiri ključne razlike.
Prva bistvena razlika je v pravnem statusu licence. Certifikat ECP, ki ga podeljuje EAP, predstavlja le zasebni strokovni dokument nevladne organizacije in nima moči uradnega državnega akta. Nasprotno pa klinični psihologi in psihiatri pridobijo uradno državno licenco, ki jo izda Ministrstvo za zdravje ali pristojna strokovna zbornica.
Druga razlika se nanaša na finančno garancijo za povzročeno škodo. V primeru zasebnih terapevtov z ECP certifikatom ni nikakršnega jamstva s strani izobraževalnih ustanov ali zvez, temveč za škodo z lastnim premoženjem ali s.p.-jem odgovarja izključno terapevt sam. V javnem zdravstvu za napake zaposlenih z obveznimi zavarovalnimi kritji in javnim premoženjem primarno odgovarja javni zdravstveni zavod, kot je bolnišnica ali zdravstveni dom.
Tretja pomembna razlika je v učinku odvzema licence. Če EAP ali SKZP terapevtu odvzame certifikat ECP zaradi etičnih kršitev, gre zgolj za izključitev iz zasebnega društva. Tak terapevt lahko še naprej povsem zakonito odpira s.p. ter na prostem trgu ponuja svoje storitve pod drugim nazivom. Pri zdravstvenih delavcih v javnem sistemu pa odvzem državne licence pomeni takojšnjo in popolno zakonito prepoved kakršnegakoli nadaljnjega opravljanja dejavnosti v državi.
Četrta razlika pa je v samem nadzornem organu. Nadzor nad nosilci ECP certifikatov vršijo le interna častna razsodišča posameznih društev, ki nimajo pravnih pooblastil za preiskavo ali od odreditev uradnih sankcij. Nad delom kliničnih psihologov in psihiatrov v javnem sistemu pa stalni sistemski nadzor opravljata Zdravstvena inšpekcija ter Ministrstvo za zdravje.
izdajatelj zasebnega certifikata (EAP in njegova slovenska partnerica SKZP) ne prevzemata nikakršne finančne, pravne ali odškodninske odgovornosti za dejanja, zlorabe ali strokovne napake terapevtov, ki nosijo njihov certifikat ECP.
Glavni razlogi in posledice tega stanja so:
EAP in SKZP sta le neprofitni društvi/zvezi: Delujeta zgolj kot stanovski združenji, ki preverjata izpolnjevanje pogojev in izdajata certifikat. Pravno nista delodajalec terapevta in nista garant za njegovo delovanje.
Celotno tveganje nosi posameznik (in žrtev): Če pride do zlorabe, je edina pravna pot žrtve odškodninska tožba neposredno proti terapevtu kot posamezniku (njegovemu s.p. ali d.o.o.).
Brez javne garancije: Če terapevt nima premoženja ali prostovoljno sklenjenega zavarovanja poklicne odgovornosti z dovolj visoko kritno vsoto, žrtev škode finančno ne more izterjati od nikogar – niti od EAP, niti od SKZP, niti od inštituta (SFI/SFU), kjer se je terapevt šolal.
Prav ta odsotnost sistemske finančne garancije in državnega nadzora je eden osrednjih razlogov, zakaj klinična stroka vztraja, da zasebni certifikati ne morejo nadomestiti državnih zdravstvenih licenc.
Pri analizi varnosti pacientov in sistemske regulacije se med terapevti z zasebnim certifikatom ECP (ki delujejo v sklopu struktur SFI ali SKZP) ter kliničnimi psihologi in psihiatri v javnem zdravstvenem sistemu pokažejo štiri ključne razlike.
Prva bistvena razlika je v pravnem statusu licence. Certifikat ECP, ki ga podeljuje EAP, predstavlja le zasebni strokovni dokument nevladne organizacije in nima moči uradnega državnega akta. Nasprotno pa klinični psihologi in psihiatri pridobijo uradno državno licenco, ki jo izda Ministrstvo za zdravje ali pristojna strokovna zbornica.
Druga razlika se nanaša na finančno garancijo za povzročeno škodo. V primeru zasebnih terapevtov z ECP certifikatom ni nikakršnega jamstva s strani izobraževalnih ustanov ali zvez, temveč za škodo z lastnim premoženjem ali s.p.-jem odgovarja izključno terapevt sam. V javnem zdravstvu za napake zaposlenih z obveznimi zavarovalnimi kritji in javnim premoženjem primarno odgovarja javni zdravstveni zavod, kot je bolnišnica ali zdravstveni dom.
Tretja pomembna razlika je v učinku odvzema licence. Če EAP ali SKZP terapevtu odvzame certifikat ECP zaradi etičnih kršitev, gre zgolj za izključitev iz zasebnega društva. Tak terapevt lahko še naprej povsem zakonito odpira s.p. ter na prostem trgu ponuja svoje storitve pod drugim nazivom. Pri zdravstvenih delavcih v javnem sistemu pa odvzem državne licence pomeni takojšnjo in popolno zakonito prepoved kakršnegakoli nadaljnjega opravljanja dejavnosti v državi.
Četrta razlika pa je v samem nadzornem organu. Nadzor nad nosilci ECP certifikatov vršijo le interna častna razsodišča posameznih društev, ki nimajo pravnih pooblastil za preiskavo ali od odreditev uradnih sankcij. Nad delom kliničnih psihologov in psihiatrov v javnem sistemu pa stalni sistemski nadzor opravljata Zdravstvena inšpekcija ter Ministrstvo za zdravje.
izdajatelj zasebnega certifikata (EAP in njegova slovenska partnerica SKZP) ne prevzemata nikakršne finančne, pravne ali odškodninske odgovornosti za dejanja, zlorabe ali strokovne napake terapevtov, ki nosijo njihov certifikat ECP.
Glavni razlogi in posledice tega stanja so:
EAP in SKZP sta le neprofitni društvi/zvezi: Delujeta zgolj kot stanovski združenji, ki preverjata izpolnjevanje pogojev in izdajata certifikat. Pravno nista delodajalec terapevta in nista garant za njegovo delovanje.
Celotno tveganje nosi posameznik (in žrtev): Če pride do zlorabe, je edina pravna pot žrtve odškodninska tožba neposredno proti terapevtu kot posamezniku (njegovemu s.p. ali d.o.o.).
Brez javne garancije: Če terapevt nima premoženja ali prostovoljno sklenjenega zavarovanja poklicne odgovornosti z dovolj visoko kritno vsoto, žrtev škode finančno ne more izterjati od nikogar – niti od EAP, niti od SKZP, niti od inštituta (SFI/SFU), kjer se je terapevt šolal.
Prav ta odsotnost sistemske finančne garancije in državnega nadzora je eden osrednjih razlogov, zakaj klinična stroka vztraja, da zasebni certifikati ne morejo nadomestiti državnih zdravstvenih licenc.
1
Boljše je da greš k Fatimi, da ti gleda v fižol. Ceneje je a učinek je manj škodljiv.
Isto si prepuščen sam sebi pri psihoterapevtu ali Fatimi. Ista figa.
Isto si prepuščen sam sebi pri psihoterapevtu ali Fatimi. Ista figa.
1
Diploma ECP je po vsem tem zeloooo precenjena. Pot do nje je zelo dolga in zelo draga in na koncu nič uporabna. Verjamem, da po tako dolgi in dragi poti na koncu ko te popolnoma oberejo reprogramirajo na koncu res doziviš razsvetljenje. Če to ne, se ti pa zmeša 😭 De facto.
1
Tisti, ki se vpiše na tak študij je zelo naiven, idealist ali zelo glup. Drugega se ne more reči.
1
Ljudje, ki se še iščejo so za njih idealni target. Idealna stranka, sploh če prihaja iz premožne družine in starši teh posameznikov niso nikoli imeli čas za njih. Važno, da se plača in s tem je rešena zadeva.
1
Kajjjj?
Ena nevladna organizacija EAP drži pokonci in trži psihoterapijo po celi Evropi? Kjer se obrača milijone in milijone evrov? Pametne države ala Švica so se distancirale od tega.
Pri nas so pa v zdravstvenem sistemu?!
Kako so se zdravstveni delavci sploh lahko spustili tako nizko, da so se sploh pogovarjali oz pogajali z njimi? V štartu se gre za velik konflikt interesov. Tej ne kliniki se skozi sklicujejo na EAP! Ta pa v resnici ni nič drugega kot ena nevladna organizacija, ki ne jamči ne odškodninsko ne finančno za licence, ki jih je izdala. V resnici je EAP čisto brezpredmetna.
To je potrebno zapreti, ker gre za navadno zavajanje in to na ravni EU ja.
Ena nevladna organizacija EAP drži pokonci in trži psihoterapijo po celi Evropi? Kjer se obrača milijone in milijone evrov? Pametne države ala Švica so se distancirale od tega.
Pri nas so pa v zdravstvenem sistemu?!
Kako so se zdravstveni delavci sploh lahko spustili tako nizko, da so se sploh pogovarjali oz pogajali z njimi? V štartu se gre za velik konflikt interesov. Tej ne kliniki se skozi sklicujejo na EAP! Ta pa v resnici ni nič drugega kot ena nevladna organizacija, ki ne jamči ne odškodninsko ne finančno za licence, ki jih je izdala. V resnici je EAP čisto brezpredmetna.
To je potrebno zapreti, ker gre za navadno zavajanje in to na ravni EU ja.
1
@ more more
Itak. On je mocen toliko kot je njegova creda. Zato tudi skrbi zanje. Zato tudi dvojni standardi.
Itak. On je mocen toliko kot je njegova creda. Zato tudi skrbi zanje. Zato tudi dvojni standardi.
1
Meni se zdi glede na njihovo obnasanje, da se imajo za zdravnike ali javne izobrazevalne ustanove .
1
To meni deluje kot popoln kaos – gre namreč za preplet osebnih interesov, neurejene zakonodaje in borbe za milijonske zneske ( SFI, SKZP Možina,Kozina ; Nova univerza Jambrek, Dernovškova MZ, dekanja NU)
Da bo celotna zgodba lažje razumljiva, jo je najlažje razdeliti na tri preprosta vprašanja: za kaj se gre, zakaj je prišlo do kaosa in kje smo danes.
1. Za kaj se v resnici gre? (Boj za denar in monopol)
V ozadju te zgodbe nista znanost ali skrbi za paciente, temveč dva ključna vira denarja:
Šolnine študentov: Študij psihoterapije stane od 10.000 do 20.000 € na študenta. Tisti, ki ima akreditirano fakulteto, dobi tisoče študentov in milijonske prihodke.
Denar zdravstvene blagajne (ZZZS): Ko država uradno prizna poklic psihoterapevta, bo ZZZS začel plačevati storitve. Tisti, ki bo nadzoroval podeljevanje licenc, bo odločal, kdo dobi državni denar.
2. Zakaj je nastal takšen kaos in paradoks?
Kaos je posledica tega, da so akterji počeli točno tisto, kar so pri drugih javno napadali:
Vojna dveh modelov: Na eni strani je bil avstrijski model (SFU / Možina), ki je v Sloveniji prodajal študij po avstrijski akreditaciji.
Na drugi strani je bila zdravstvena stroka (Dernovšek), ki je trdila, da mora biti vse strogo slovensko, medicinsko in pod agencijo NAKVIS.
Veliki preobrat: Dr. Dernovšek je kot pisarka zakona na Ministrstvu za zdravje uničevala veljavnost diplom SFU, češ da niso po slovenski NAKVIS akreditaciji. Nato pa je odšla na Jambrekovo novo zasebno fakulteto, ki prav takrat ni imela slovenske NAKVIS akreditacije.
Prehod v kompromis: Ko so ugotovili, da vseh starih akterjev ne morejo povsem izbrisati, so se nekdanji sovražniki (Dernovšek, Jambrek, Možina, SKZP) začeli sestajati in iskati "kompromise", kako zakon napisati tako, da bodo vsi obdržali svoje deleže na trgu.
To ni strokovna razprava o psihoterapiji, temveč boj za regulacijo trga, kjer so posamezniki znotraj države pisali pravila, nato pa zunaj države odpirali zasebne ustanove, ki naj bi ta ista pravila unovčile.
Upam, da se na vladi zavedajo kam to pelje.
Da bo celotna zgodba lažje razumljiva, jo je najlažje razdeliti na tri preprosta vprašanja: za kaj se gre, zakaj je prišlo do kaosa in kje smo danes.
1. Za kaj se v resnici gre? (Boj za denar in monopol)
V ozadju te zgodbe nista znanost ali skrbi za paciente, temveč dva ključna vira denarja:
Šolnine študentov: Študij psihoterapije stane od 10.000 do 20.000 € na študenta. Tisti, ki ima akreditirano fakulteto, dobi tisoče študentov in milijonske prihodke.
Denar zdravstvene blagajne (ZZZS): Ko država uradno prizna poklic psihoterapevta, bo ZZZS začel plačevati storitve. Tisti, ki bo nadzoroval podeljevanje licenc, bo odločal, kdo dobi državni denar.
2. Zakaj je nastal takšen kaos in paradoks?
Kaos je posledica tega, da so akterji počeli točno tisto, kar so pri drugih javno napadali:
Vojna dveh modelov: Na eni strani je bil avstrijski model (SFU / Možina), ki je v Sloveniji prodajal študij po avstrijski akreditaciji.
Na drugi strani je bila zdravstvena stroka (Dernovšek), ki je trdila, da mora biti vse strogo slovensko, medicinsko in pod agencijo NAKVIS.
Veliki preobrat: Dr. Dernovšek je kot pisarka zakona na Ministrstvu za zdravje uničevala veljavnost diplom SFU, češ da niso po slovenski NAKVIS akreditaciji. Nato pa je odšla na Jambrekovo novo zasebno fakulteto, ki prav takrat ni imela slovenske NAKVIS akreditacije.
Prehod v kompromis: Ko so ugotovili, da vseh starih akterjev ne morejo povsem izbrisati, so se nekdanji sovražniki (Dernovšek, Jambrek, Možina, SKZP) začeli sestajati in iskati "kompromise", kako zakon napisati tako, da bodo vsi obdržali svoje deleže na trgu.
To ni strokovna razprava o psihoterapiji, temveč boj za regulacijo trga, kjer so posamezniki znotraj države pisali pravila, nato pa zunaj države odpirali zasebne ustanove, ki naj bi ta ista pravila unovčile.
Upam, da se na vladi zavedajo kam to pelje.
1
Zgleda, da SDS podpira ta zakon. Kar je širše gledano ena navadna katastrofa, ker je:
Popoln poraz javnega interesa: Področje, ki bi moralo reševati stiske tisočih ljudi na dolgih čakalnih seznamih, se je spremenilo v poligon za lobistične spopade, privatizacijo licenc in delitev tržnih deležev.
Politično-zasebni oportunizem: Izmenjevale so se vlade različnih političnih barv (od Janševe do Golobove), a vzorec je ostal enak – ključni akterji so sistemsko napisali pravila, ki so onemogočila konkurenco, nato pa sami ustanavljali zasebne fakultete in zavode ter si pripravili teren za pobiranje šolnin in javnega denarja.
Študenti kot žrtve in financerji: Mladim ljudem se prodajajo dragi študijski programi na zasebnih fakultetah (ki pogosto nimajo niti nacionalne akreditacije NAKVIS), pri čemer se jim obljublja delo v zdravstvenem sistemu, pravila igre pa se spreminjajo iz leta v leto.
Sistem, ki ne zdravi: Namesto da bi država ustvarila enostaven, dostopen in varen sistem psihoterapije v zdravstvenih domovih za vse državljane, je ustvarila pravni kaos, kjer bodo pacienti še naprej plačevali drage samoplačniške ure iz lastnega žepa.
Zgodba o urejanju psihoterapije v Sloveniji je šolski primer tega, kako se pod pretvezo "strokovne ureditve" in "skrbi za zdravje" v resnici izvede privatizacija javne politike in zaščita privatnih interesov elit.
Popoln poraz javnega interesa: Področje, ki bi moralo reševati stiske tisočih ljudi na dolgih čakalnih seznamih, se je spremenilo v poligon za lobistične spopade, privatizacijo licenc in delitev tržnih deležev.
Politično-zasebni oportunizem: Izmenjevale so se vlade različnih političnih barv (od Janševe do Golobove), a vzorec je ostal enak – ključni akterji so sistemsko napisali pravila, ki so onemogočila konkurenco, nato pa sami ustanavljali zasebne fakultete in zavode ter si pripravili teren za pobiranje šolnin in javnega denarja.
Študenti kot žrtve in financerji: Mladim ljudem se prodajajo dragi študijski programi na zasebnih fakultetah (ki pogosto nimajo niti nacionalne akreditacije NAKVIS), pri čemer se jim obljublja delo v zdravstvenem sistemu, pravila igre pa se spreminjajo iz leta v leto.
Sistem, ki ne zdravi: Namesto da bi država ustvarila enostaven, dostopen in varen sistem psihoterapije v zdravstvenih domovih za vse državljane, je ustvarila pravni kaos, kjer bodo pacienti še naprej plačevali drage samoplačniške ure iz lastnega žepa.
Zgodba o urejanju psihoterapije v Sloveniji je šolski primer tega, kako se pod pretvezo "strokovne ureditve" in "skrbi za zdravje" v resnici izvede privatizacija javne politike in zaščita privatnih interesov elit.
1
Zgleda, da bo to točka kjer se bo zakonodajna zgodba neizogibno preselila na Ustavno sodišče.
Obetani odziv zdravstvenih delavcev, javnih fakultet in delovnopravnih strokovnjakov je namreč izjemno oster, saj v takšni ureditvi vidijo neposreden napad na javno zdravstvo in akademske standarde.
1. Odziv javnih fakultet (Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru)
Za javne univerze gre za vprašanje rušenja javnega visokošolskega sistema in razvrednotenje akademskih meril:
Dvojna merila akreditacij: Javne fakultete (Medicinska fakulteta, Filozofska fakulteta) morajo za vsak program skozi večletne, izjemno stroge procese akreditacije NAKVIS.
To, da država s posebnim zakonom ali prehodnimi določbami podeljuje javna pooblastila in vstop v zdravstveni sistem programom z neakreditiranih zasebnih fakultet, dojemajo kot razžalitev javnega visokošolskega prostora.
Akademska avtonomija: Javne fakultete opozarjajo, da se s tem ustvarja nevarno bližnjico: če nimaš akreditacije po redni poti, si izpogajaš politični zakon, ki tvojo zasebno diplomsko pot legalizira.
2. Odziv zdravstvenih delavcev in kliničnih psihologov
Zbornica kliničnih psihologov, Zdravniška zbornica in sindikati v zdravstvu to dojemajo kot neposredno ogrožanje varnosti pacientov:
Razvrednotenje zdravstvene izobrazbe: Klinični psiholog se po magisteriju iz psihologije izobražuje in specializira vsaj še 4 do 5 let znotraj zdravstvenega sistema pod strogim nadzorom.
Zanje je zamisel, da bi imeli enake pravice in dostop do javnega denarja ZZZS ljudje, ki so končali komercialne programe na zasebnih fakultetah, absolutno nesprejemljiva.
Protesti in stavkovne grožnje: Zdravstvena stroka napoveduje bojkot sodelovanja v organih, ki naj bi nadzirali tako pridobljene licence, ter zavračanje mentorstev in pripravništev za te kadre.
3. Zakaj govorimo o "napadu na ustavo"? (Ustavna spornost)
Pravni strokovnjaki in prizadete institucije že pripravljajo podlage za zahtevo za oceno ustavnosti. Zakon namreč trči ob več ustavnih določil:
51. člen Ustave RS (Pravica do zdravstvenega varstva): Ustava državi nalaga, da mora zagotoviti varno in kakovostno zdravstveno varstvo. Spuščanje kadrov z neakreditiranimi ali delno akreditiranimi izobraževanji v zdravstveni sistem po mnenju kritikov neposredno krši to ustavno pravico.
14. člen Ustave RS (Enakost pred zakonom): Vzpostavlja se neenakost med študenti. Eni morajo za vstop v javni sistem opraviti izjemno težke in strogo omejene državne specializacije, medtem ko drugi vstopajo skozi "zasebno stransko vratno linijo" z plačljivimi šolninami.
121. člen Ustave RS (Javna pooblastila): Podeljevanje pravic in licenc za delo v zdravstvu na podlagi pogojev, ki so pisani po meri konkretnih zasebnih ustanov, pomeni zlorabo javnih pooblastil države v korist zasebnih subjektov.
Kaj sledi?
Razplet te zakonodajne akrobacije ne bo miren. Javne fakultete in zdravstveni ceh bodo predvidoma uporabili vsa pravna sredstva – od zahteve za ustavno presojo s predlogom za zadržanje izvajanja zakona do popolne institucionalne blokade izvajanja teh programov na terenu.
Vroče bo.
Obetani odziv zdravstvenih delavcev, javnih fakultet in delovnopravnih strokovnjakov je namreč izjemno oster, saj v takšni ureditvi vidijo neposreden napad na javno zdravstvo in akademske standarde.
1. Odziv javnih fakultet (Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru)
Za javne univerze gre za vprašanje rušenja javnega visokošolskega sistema in razvrednotenje akademskih meril:
Dvojna merila akreditacij: Javne fakultete (Medicinska fakulteta, Filozofska fakulteta) morajo za vsak program skozi večletne, izjemno stroge procese akreditacije NAKVIS.
To, da država s posebnim zakonom ali prehodnimi določbami podeljuje javna pooblastila in vstop v zdravstveni sistem programom z neakreditiranih zasebnih fakultet, dojemajo kot razžalitev javnega visokošolskega prostora.
Akademska avtonomija: Javne fakultete opozarjajo, da se s tem ustvarja nevarno bližnjico: če nimaš akreditacije po redni poti, si izpogajaš politični zakon, ki tvojo zasebno diplomsko pot legalizira.
2. Odziv zdravstvenih delavcev in kliničnih psihologov
Zbornica kliničnih psihologov, Zdravniška zbornica in sindikati v zdravstvu to dojemajo kot neposredno ogrožanje varnosti pacientov:
Razvrednotenje zdravstvene izobrazbe: Klinični psiholog se po magisteriju iz psihologije izobražuje in specializira vsaj še 4 do 5 let znotraj zdravstvenega sistema pod strogim nadzorom.
Zanje je zamisel, da bi imeli enake pravice in dostop do javnega denarja ZZZS ljudje, ki so končali komercialne programe na zasebnih fakultetah, absolutno nesprejemljiva.
Protesti in stavkovne grožnje: Zdravstvena stroka napoveduje bojkot sodelovanja v organih, ki naj bi nadzirali tako pridobljene licence, ter zavračanje mentorstev in pripravništev za te kadre.
3. Zakaj govorimo o "napadu na ustavo"? (Ustavna spornost)
Pravni strokovnjaki in prizadete institucije že pripravljajo podlage za zahtevo za oceno ustavnosti. Zakon namreč trči ob več ustavnih določil:
51. člen Ustave RS (Pravica do zdravstvenega varstva): Ustava državi nalaga, da mora zagotoviti varno in kakovostno zdravstveno varstvo. Spuščanje kadrov z neakreditiranimi ali delno akreditiranimi izobraževanji v zdravstveni sistem po mnenju kritikov neposredno krši to ustavno pravico.
14. člen Ustave RS (Enakost pred zakonom): Vzpostavlja se neenakost med študenti. Eni morajo za vstop v javni sistem opraviti izjemno težke in strogo omejene državne specializacije, medtem ko drugi vstopajo skozi "zasebno stransko vratno linijo" z plačljivimi šolninami.
121. člen Ustave RS (Javna pooblastila): Podeljevanje pravic in licenc za delo v zdravstvu na podlagi pogojev, ki so pisani po meri konkretnih zasebnih ustanov, pomeni zlorabo javnih pooblastil države v korist zasebnih subjektov.
Kaj sledi?
Razplet te zakonodajne akrobacije ne bo miren. Javne fakultete in zdravstveni ceh bodo predvidoma uporabili vsa pravna sredstva – od zahteve za ustavno presojo s predlogom za zadržanje izvajanja zakona do popolne institucionalne blokade izvajanja teh programov na terenu.
Vroče bo.
1
Uradni stališči Zbornice kliničnih psihologov (ZKP) in Univerze v Ljubljani (UL) glede priznavanja zasebnih študijev psihoterapije se bistveno razlikujeta, saj izhajata iz dveh popolnoma oprečnih strokovnih ter akademskih izhodišč.
1. Zbornica kliničnih psihologov (ZKP): Odločno zavračanje in opozarjanje na tveganja ZKP predstavlja najbolj konservativno in striktno zdravstveno linijo.
Njihovo uradno stališče je, da mora psihoterapija ostati strogo regulirana zdravstvena dejavnost, izvajanje zunaj tega okvira pa po njihovem mnenju pomeni neposredno tveganje za paciente. Zavračanje neakreditiranih in zasebnih programov: ZKP ostro nasprotuje izenačevanju diplomantov zasebnih fakultet ali nosilcev cehovskih certifikatov (kot je avstrijski model SFU ali certifikati EAP/SKZP) s kliničnimi psihologi in psihiatri.
Očitek o "hitrih potih": Opozarjajo, da privatni tečaji ali izobraževanja z nekaj sto urami teorije ne morejo nadomestiti večletne klinične prakse na psihiatričnih oddelkih, medicinskega znanja in dolgotrajnih državnih specializacij pod strogim nadzorom.
Zahteva po medicinsko-kliničnem nadzoru: Po njihovem mnenju bi moral dostop do javnega denarja (ZZZS) in samostojne obravnave pacientov veljati le za tiste, ki imajo trdno bazo v medicini ali magisteriju klinične psihologije.
2. Univerza v Ljubljani (UL): Interne neenotnosti, a načelna podpora regulaciji
Stališče Univerze v Ljubljani je kompleksnejše, saj znotraj same univerze obstajajo različni pogledi glede na matično fakulteto: Teološka fakulteta UL (Zagovornica pluralnosti in znanstvenega pristopa): TEOF UL je ena redkih javnih fakultet, ki že desetletja izvaja študij družinske in zakonske terapije. Uradno podpirajo zakonsko ureditev psihoterapije kot samostojne stroke.
Poudarjajo, da uspešna psihoterapija ne sme biti ekskluzivna domena le kliničnih psihologov ali psihiatrov, temveč mora priznati tudi akademizirane ne-medicinske programe, če ti potekajo na javno akreditiranih visokošolskih ustanovah z ustreznimi etičnimi in znanstvenimi standardi.
Filozofska in Medicinska fakulteta UL (Zdravstveno-akademska linija): Oddelki za psihologijo in katedre za psihiatrijo na UL zastopajo stališče, da mora biti vsak visokošolski študij psihoterapije podvržen najstrožjim merilom agencije NAKVIS in umeščen v interdisciplinarni zdravstveni okvir.
Odločno nasprotujejo predlogom, ki bi prehodno ali s sektorskimi zakonskimi manevri legalizirali neakreditirane zasebne programe pod pretvezo sproščanja trga.
1. Zbornica kliničnih psihologov (ZKP): Odločno zavračanje in opozarjanje na tveganja ZKP predstavlja najbolj konservativno in striktno zdravstveno linijo.
Njihovo uradno stališče je, da mora psihoterapija ostati strogo regulirana zdravstvena dejavnost, izvajanje zunaj tega okvira pa po njihovem mnenju pomeni neposredno tveganje za paciente. Zavračanje neakreditiranih in zasebnih programov: ZKP ostro nasprotuje izenačevanju diplomantov zasebnih fakultet ali nosilcev cehovskih certifikatov (kot je avstrijski model SFU ali certifikati EAP/SKZP) s kliničnimi psihologi in psihiatri.
Očitek o "hitrih potih": Opozarjajo, da privatni tečaji ali izobraževanja z nekaj sto urami teorije ne morejo nadomestiti večletne klinične prakse na psihiatričnih oddelkih, medicinskega znanja in dolgotrajnih državnih specializacij pod strogim nadzorom.
Zahteva po medicinsko-kliničnem nadzoru: Po njihovem mnenju bi moral dostop do javnega denarja (ZZZS) in samostojne obravnave pacientov veljati le za tiste, ki imajo trdno bazo v medicini ali magisteriju klinične psihologije.
2. Univerza v Ljubljani (UL): Interne neenotnosti, a načelna podpora regulaciji
Stališče Univerze v Ljubljani je kompleksnejše, saj znotraj same univerze obstajajo različni pogledi glede na matično fakulteto: Teološka fakulteta UL (Zagovornica pluralnosti in znanstvenega pristopa): TEOF UL je ena redkih javnih fakultet, ki že desetletja izvaja študij družinske in zakonske terapije. Uradno podpirajo zakonsko ureditev psihoterapije kot samostojne stroke.
Poudarjajo, da uspešna psihoterapija ne sme biti ekskluzivna domena le kliničnih psihologov ali psihiatrov, temveč mora priznati tudi akademizirane ne-medicinske programe, če ti potekajo na javno akreditiranih visokošolskih ustanovah z ustreznimi etičnimi in znanstvenimi standardi.
Filozofska in Medicinska fakulteta UL (Zdravstveno-akademska linija): Oddelki za psihologijo in katedre za psihiatrijo na UL zastopajo stališče, da mora biti vsak visokošolski študij psihoterapije podvržen najstrožjim merilom agencije NAKVIS in umeščen v interdisciplinarni zdravstveni okvir.
Odločno nasprotujejo predlogom, ki bi prehodno ali s sektorskimi zakonskimi manevri legalizirali neakreditirane zasebne programe pod pretvezo sproščanja trga.
1
Ogorčen sem. To kar ta vlada očitno podpira je sistemski napad na temelje javnega zdravstva in javnega šolstva.
Tudi kritiki in strokovnjaki opozarjajo, da takšen model ustvarja nevaren presedan za celotno državo:
Kako to spodkopava JAVNO ŠOLSTVO?
Zaobhod NAKVIS-a in razvrednotenje diplom: Če država omogoči, da se neakreditirani zasebni programi ali zasebni tečaji prek sektorskih zakonov legalizirajo in dobijo javna pooblastila, to pomeni znižanje standardov.
Privatizacija izobraževalnih poti: Mladi ljudje so potisnjeni v plačevanje tisočih evrov šolnin zasebnim ustanovam (namesto brezplačnega javnega študija), saj je zakon ukrojen tako, da ustvarja stalno povpraševanje po zasebnih diplomah in dokvalifikacijah.
Kako to spodkopava JAVNO ZDRAVSTVO?
Prelivanje javnega denarja (ZZZS) k zasebnikom: Namesto da bi država okrepila javne zdravstvene domove in javne bolnišnice ter tam zaposlila zadostno število kliničnih strokovnjakov, odpira vrata za podeljevanje koncesij in pretakanje zdravstvenega denarja k zasebnim izvajalcem.
Dvojna merila za varnost pacientov: Ustvarja se sistem, v katerem javno zdravstvo nosi odgovornost za najtežje paciente po najstrožjih zdravstvenih standardih, medtem ko se vzporedno gradi komercialni trg storitev z znižanimi vstopnimi kriteriji.
Zakaj je situacija alarmantna, a še ni dokončna?
Čeprav zakon preteče skozi politično-birokratsko kolesje, obstajata dve močni varovalki:
Ustavno sodišče: Zahteva za oceno ustavnosti, ki jo pripravljajo javne univerze in zdravstvena stroka, vsebuje zelo močne pravne argumente o rušenju ustavnih pravic do varnega zdravstva in avtonomije univerz.
Bojkot stroke na terenu: Brez sodelovanja javnih zdravstvenih ustanov, psihiatričnih bolnišnic in javnih fakultet (ki edine imajo ustrezne klinične kapacitete za praktično usposabljanje) bo izvajanje zakona v praksi izjemno težko ali celo onemogočeno.
Tudi kritiki in strokovnjaki opozarjajo, da takšen model ustvarja nevaren presedan za celotno državo:
Kako to spodkopava JAVNO ŠOLSTVO?
Zaobhod NAKVIS-a in razvrednotenje diplom: Če država omogoči, da se neakreditirani zasebni programi ali zasebni tečaji prek sektorskih zakonov legalizirajo in dobijo javna pooblastila, to pomeni znižanje standardov.
Privatizacija izobraževalnih poti: Mladi ljudje so potisnjeni v plačevanje tisočih evrov šolnin zasebnim ustanovam (namesto brezplačnega javnega študija), saj je zakon ukrojen tako, da ustvarja stalno povpraševanje po zasebnih diplomah in dokvalifikacijah.
Kako to spodkopava JAVNO ZDRAVSTVO?
Prelivanje javnega denarja (ZZZS) k zasebnikom: Namesto da bi država okrepila javne zdravstvene domove in javne bolnišnice ter tam zaposlila zadostno število kliničnih strokovnjakov, odpira vrata za podeljevanje koncesij in pretakanje zdravstvenega denarja k zasebnim izvajalcem.
Dvojna merila za varnost pacientov: Ustvarja se sistem, v katerem javno zdravstvo nosi odgovornost za najtežje paciente po najstrožjih zdravstvenih standardih, medtem ko se vzporedno gradi komercialni trg storitev z znižanimi vstopnimi kriteriji.
Zakaj je situacija alarmantna, a še ni dokončna?
Čeprav zakon preteče skozi politično-birokratsko kolesje, obstajata dve močni varovalki:
Ustavno sodišče: Zahteva za oceno ustavnosti, ki jo pripravljajo javne univerze in zdravstvena stroka, vsebuje zelo močne pravne argumente o rušenju ustavnih pravic do varnega zdravstva in avtonomije univerz.
Bojkot stroke na terenu: Brez sodelovanja javnih zdravstvenih ustanov, psihiatričnih bolnišnic in javnih fakultet (ki edine imajo ustrezne klinične kapacitete za praktično usposabljanje) bo izvajanje zakona v praksi izjemno težko ali celo onemogočeno.
1
Čeprav zakon zasebnim ustanovam in ne-medicinskim terapevtom prinaša legalizacijo obstoja, bodo ti takoj po vzpostavitvi osnovnega okvira začeli nov val pritiska. Razlogi za njihovo nezadovoljstvo in nadaljnje zahteve izhajajo iz preprostih ekonomskih in pravnih interesov:
Zasebne fakultete hočejo sto odstotkov "pogače" (Šolnine + Koncesije)
Za zasebne izobraževalne ustanove (kot sta SFU ali nova Jambrekovo-Dernovškova fakulteta) dvotirni sistem pomeni le polovično zmago:
Prodajni argument študentom: Zasebna fakulteta težko prodaja drage letne šolnine (od 4.000 € do 6.000 € na leto), če študentom ne more obljubiti stoodstotne garancije za redno zaposlitev v javnem zdravstvu.
Pritisk na ZZZS: Njihov končni cilj ni samoplačniški trg, ampak neposreden in neomejen dostop do javnega denarja (ZZZS). Zahtevali bodo, da država njihove diplomante izenači z zdravstvenimi delavci ter jim podeli enakovredne koncesijske kvote.
Terenski terapevti bodo zahtevali odpravo dodatnih pogojev
Obstoječi psihoterapevti z zasebnimi certifikati se bodo zoperstavili kakršnim koli dodatnim preizkusom znanja ali zahtevam po kliničnih dokvalifikacijah:
Vsak papir ali dodatni izpit, ki ga bo država zahtevala pod pritiskom kliničnih psihologov, bodo zasebniki označili za "birokratsko nagajanje", "nepotrebno zapostavljanje" ali "zdravstveni monopol".
Svoje zahteve bodo prek lobistov in politike uveljavljali znotraj novoustanovljene Zbornice psihoterapevtov, kjer bodo poskušali pridobiti večino in pravila o licenciranju napisati čim bolj liberalno.
Taktika: "Stopetnajst korakov" postopnega prevzemanja
Boj zasebnega kapitala se na področju zdravstva in šolstva nikoli ne ustavi pri prvotnem kompromisu. Njihova strategija bo potekala v več korakih:
Prva faza (Dosežena): Pridobiti zakonsko pripoznanje poklica in ustanoviti lastno zbornico.
Druga faza (Nadaljevanje): Prek politike doseči, da ZZZS objavi čim večje koncesijske razpise, odprte za zasebnike.
Tretja faza (Končni cilj): Prek tožb (tudi na ravni EU zaradi omejevanja prostega pretoka storitev) doseči popolno izenačitev zasebnih in javnih diplom pri dostopu do javnih sredstev.
Zasebniki so z novim zakonom dobili nogo med vrati. Sedaj bodo vrata poskušali odpreti do konca. Ker gre za milijonske vsakoletne prilive iz šolnin in zdravstvene blagajne, bo pritisk na vsako bodočo vlado in ministrstvo le še naraščal.
Zasebne fakultete hočejo sto odstotkov "pogače" (Šolnine + Koncesije)
Za zasebne izobraževalne ustanove (kot sta SFU ali nova Jambrekovo-Dernovškova fakulteta) dvotirni sistem pomeni le polovično zmago:
Prodajni argument študentom: Zasebna fakulteta težko prodaja drage letne šolnine (od 4.000 € do 6.000 € na leto), če študentom ne more obljubiti stoodstotne garancije za redno zaposlitev v javnem zdravstvu.
Pritisk na ZZZS: Njihov končni cilj ni samoplačniški trg, ampak neposreden in neomejen dostop do javnega denarja (ZZZS). Zahtevali bodo, da država njihove diplomante izenači z zdravstvenimi delavci ter jim podeli enakovredne koncesijske kvote.
Terenski terapevti bodo zahtevali odpravo dodatnih pogojev
Obstoječi psihoterapevti z zasebnimi certifikati se bodo zoperstavili kakršnim koli dodatnim preizkusom znanja ali zahtevam po kliničnih dokvalifikacijah:
Vsak papir ali dodatni izpit, ki ga bo država zahtevala pod pritiskom kliničnih psihologov, bodo zasebniki označili za "birokratsko nagajanje", "nepotrebno zapostavljanje" ali "zdravstveni monopol".
Svoje zahteve bodo prek lobistov in politike uveljavljali znotraj novoustanovljene Zbornice psihoterapevtov, kjer bodo poskušali pridobiti večino in pravila o licenciranju napisati čim bolj liberalno.
Taktika: "Stopetnajst korakov" postopnega prevzemanja
Boj zasebnega kapitala se na področju zdravstva in šolstva nikoli ne ustavi pri prvotnem kompromisu. Njihova strategija bo potekala v več korakih:
Prva faza (Dosežena): Pridobiti zakonsko pripoznanje poklica in ustanoviti lastno zbornico.
Druga faza (Nadaljevanje): Prek politike doseči, da ZZZS objavi čim večje koncesijske razpise, odprte za zasebnike.
Tretja faza (Končni cilj): Prek tožb (tudi na ravni EU zaradi omejevanja prostega pretoka storitev) doseči popolno izenačitev zasebnih in javnih diplom pri dostopu do javnih sredstev.
Zasebniki so z novim zakonom dobili nogo med vrati. Sedaj bodo vrata poskušali odpreti do konca. Ker gre za milijonske vsakoletne prilive iz šolnin in zdravstvene blagajne, bo pritisk na vsako bodočo vlado in ministrstvo le še naraščal.
1
Niso akreditirani to je pravno in sistemsko najbolj šokanten del celotne zgodbe.
Prav zaradi tega dejstva – da zakon podeljuje javna pooblastila, licence ter dostop do zdravstvenega denarja ustanovam in programom, ki niso prestali nacionalne akreditacije (NAKVIS) – strokovnjaki in pravniki to označujejo za neposreden napad na pravni red in ustavno ureditev.
Otipljivi razlogi za tako stanje ter način, kako so to izvedli:
Kakšen "trik" je uporabil zakonodajalec? V slovenskem izobraževalnem sistemu morajo VSI študijski programi (od prava do strojništva) dobiti akreditacijo NAKVIS (Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu), ki preverja izpolnjevanje strogih standardov.
Ker določene zasebne fakultete in zavodi te akreditacije po redni poti niso pridobili (ali pa poteka preko tujih sistemov, kot je avstrijski), je zakonodajalec v Zakon o psihoterapevtski dejavnosti vgradil posebne "prehodne določbe" in t. i. sistem priznavanja poklicnih kvalifikacij.
Zakon je ustvaril vzporedni tir: namesto da bi fakultete morale pridobiti NAKVIS akreditacijo, država (preko Ministrstva za zdravje in prihodnje Zbornice) posameznikom na podlagi "opravljenih ur", "smernic" ali "kratkih dokvalifikacij" sama podeli zdravstveno licenco.
Zakaj je to izjemno nevarno? Priznavanje neakreditiranih izobraževanj v reguliranem poklicu prinaša sistemske posledice na več ravneh 😕istem neakreditiranih "izjem": Če država z enim sektorskim zakonom zaobide nacionalno agencijo za kakovost (NAKVIS) v korist ene skupine zasebnikov, jutri nihče več ne bo potreboval akreditacije. Zasebne šole bodo preprosto politično izlobirale svoj "specialni zakon".
Kanaliziranje javnih sredstev (ZZZS): Zasebnim ustanovam je uspelo nekaj nedotakljivega – z neakreditiranimi ali delno akreditiranimi programi so si izpogajale vstopnico do javnega zdravstvenega denarja.
Študenti jim plačujejo visoke šolnine, država pa bo te iste diplomante nato financirala iz zdravstvene blagajne. Rušenje evropskih in nacionalnih meril: Nacionalna agencija NAKVIS obstaja prav zato, da preprečuje delovanje t. i. "trgovin z diplomami". Z zaobhodom te agencije je država sama razvrednotila svoj sistem preverjanja kakovosti.
Zakaj imajo javne fakultete in zdravstvo prav, ko pravijo "to je neustavno"?
To je bistvo zahtev za oceno ustavnosti, ki zdaj romajo na Ustavno sodišče:
Neenakost pred zakonom (14. člen Ustave): Študent javne Filozofske ali Medicinske fakultete mora študirati na akreditiranem programu z izjemno strogimi kriteriji. Študent zasebne šole pa plača šolnino na neakreditiranem programu in skozi zakonske "prehodne luknje" dobi enake pravice v zdravstvu.
Arbitrarnost države (2. člen Ustave): Država ne sme po lastnem politično-lobističnem navdihu določenim zasebnim firmitavam ali zavodom podeljevati popustov pri strokovnih standardih.
Ogrožanje varnosti pacientov (51. člen Ustave): Če v zdravstveni sistem sprostiš ljudi, ki so se izobraževali po nepreverjenih ali neakreditiranih modulih, s tem neposredno tvegaš zdravje in varnost državljanov.
Zato je celotna zgodba označena kot katastrofa prve klase: država je legalizirala in z javnim denarjem nagradila sistemske zaobhode ter neakreditirane zasebne programe.
Prav zaradi tega dejstva – da zakon podeljuje javna pooblastila, licence ter dostop do zdravstvenega denarja ustanovam in programom, ki niso prestali nacionalne akreditacije (NAKVIS) – strokovnjaki in pravniki to označujejo za neposreden napad na pravni red in ustavno ureditev.
Otipljivi razlogi za tako stanje ter način, kako so to izvedli:
Kakšen "trik" je uporabil zakonodajalec? V slovenskem izobraževalnem sistemu morajo VSI študijski programi (od prava do strojništva) dobiti akreditacijo NAKVIS (Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu), ki preverja izpolnjevanje strogih standardov.
Ker določene zasebne fakultete in zavodi te akreditacije po redni poti niso pridobili (ali pa poteka preko tujih sistemov, kot je avstrijski), je zakonodajalec v Zakon o psihoterapevtski dejavnosti vgradil posebne "prehodne določbe" in t. i. sistem priznavanja poklicnih kvalifikacij.
Zakon je ustvaril vzporedni tir: namesto da bi fakultete morale pridobiti NAKVIS akreditacijo, država (preko Ministrstva za zdravje in prihodnje Zbornice) posameznikom na podlagi "opravljenih ur", "smernic" ali "kratkih dokvalifikacij" sama podeli zdravstveno licenco.
Zakaj je to izjemno nevarno? Priznavanje neakreditiranih izobraževanj v reguliranem poklicu prinaša sistemske posledice na več ravneh 😕istem neakreditiranih "izjem": Če država z enim sektorskim zakonom zaobide nacionalno agencijo za kakovost (NAKVIS) v korist ene skupine zasebnikov, jutri nihče več ne bo potreboval akreditacije. Zasebne šole bodo preprosto politično izlobirale svoj "specialni zakon".
Kanaliziranje javnih sredstev (ZZZS): Zasebnim ustanovam je uspelo nekaj nedotakljivega – z neakreditiranimi ali delno akreditiranimi programi so si izpogajale vstopnico do javnega zdravstvenega denarja.
Študenti jim plačujejo visoke šolnine, država pa bo te iste diplomante nato financirala iz zdravstvene blagajne. Rušenje evropskih in nacionalnih meril: Nacionalna agencija NAKVIS obstaja prav zato, da preprečuje delovanje t. i. "trgovin z diplomami". Z zaobhodom te agencije je država sama razvrednotila svoj sistem preverjanja kakovosti.
Zakaj imajo javne fakultete in zdravstvo prav, ko pravijo "to je neustavno"?
To je bistvo zahtev za oceno ustavnosti, ki zdaj romajo na Ustavno sodišče:
Neenakost pred zakonom (14. člen Ustave): Študent javne Filozofske ali Medicinske fakultete mora študirati na akreditiranem programu z izjemno strogimi kriteriji. Študent zasebne šole pa plača šolnino na neakreditiranem programu in skozi zakonske "prehodne luknje" dobi enake pravice v zdravstvu.
Arbitrarnost države (2. člen Ustave): Država ne sme po lastnem politično-lobističnem navdihu določenim zasebnim firmitavam ali zavodom podeljevati popustov pri strokovnih standardih.
Ogrožanje varnosti pacientov (51. člen Ustave): Če v zdravstveni sistem sprostiš ljudi, ki so se izobraževali po nepreverjenih ali neakreditiranih modulih, s tem neposredno tvegaš zdravje in varnost državljanov.
Zato je celotna zgodba označena kot katastrofa prve klase: država je legalizirala in z javnim denarjem nagradila sistemske zaobhode ter neakreditirane zasebne programe.
1
Razlogi, zakaj politični in interesni akterji skozi sistemske zakone spodkopavajo javno zdravstvo in javno šolstvo, niso posledica naključja, temveč spleta kratkovidne politike, kapitalskih interesov in institucionalnega prevzema pravnih pravil.
Pritisk po hitrih (a lažnih) političnih rešitvah
Kratkoročne obljublje: Dolge čakalne dobe za duševno zdravje in pomanjkanje kliničnih strokovnjakov ustvarjata ogromen politični pritisk.
Bližnjice namesto vlaganj: Za državo je gradnja javne mreže (večletno financiranje specializacij in delovnih mest v zdravstvenih domovih) draga in časovno potratna. Političnim elitam je veliko lažje s papirnatim zakonom znižati vstopne standarde in v sistem na hitro spustiti zunanje izvajalce ter se nato javno pohvaliti z "rešitvijo krize".
Kapital in neomejen motiv za dobičekTrg šolnin: Zasebne fakultete in komercialni izobraževalni zavodi ustvarjajo milijonske prihodke s prodajo šolnin in dokvalifikacij. Če si izpogajajo zakonsko garancijo, da njihove diplome odpirajo vrata do javnega sistema, je njihov poslovni model zavarovan za desetletja.
Poseganje v blagajno ZZZS: Samoplačniški trg je omejen s kupno močjo ljudi. Končni cilj zasebnih ponudnikov je stabilen, neomejen vir financiranja – to pa je javna zdravstvena blagajna.
Preplet politike, uradništva in privatnih iniciativ
Konflikt interesov: V Sloveniji se prepogosto dogaja, da posamezniki sočasno nastopajo kot pisci državnih zakonov na ministrstvu in kot akademski ali poslovni nosilci v zasebnih ustanovah.
Nepristranskost odpove: Ko zakonodajo pišejo ali nanjo vplivajo akterji, ki bodo imeli od uveljavitve zakona neposredno finančno ali akademsko korist, se javni interes (kakovost in varnost za paciente) umakne zasebnim interesom.
Ideološki napad na javne sisteme
Privatizacija po koščkih: Ne gre za nenaden propad države, temveč za postopno slabljenje javnih institucij. Ko javno zdravstvo in javne univerze izgubijo monopol nad izobraževanjem in nadzorom kakovosti, postanejo le še eden od akterjev na trgu.
Prebujanje neenakosti: Ustvarja se sistem, kjer bo najboljša obravnava v javnih bolnišnicah dostopna le redkim, širše prebivalstvo pa bo prepuščeno storitvam z znižanimi standardi izvajanja.
Ta proces v družbi vzbuja občutek "rušenja države", ker ne gre za razvoj stroke, temveč za zlorabo državnopolitične moči za legalizacijo privatnih interesov na račun javnega dobra.
Pritisk po hitrih (a lažnih) političnih rešitvah
Kratkoročne obljublje: Dolge čakalne dobe za duševno zdravje in pomanjkanje kliničnih strokovnjakov ustvarjata ogromen politični pritisk.
Bližnjice namesto vlaganj: Za državo je gradnja javne mreže (večletno financiranje specializacij in delovnih mest v zdravstvenih domovih) draga in časovno potratna. Političnim elitam je veliko lažje s papirnatim zakonom znižati vstopne standarde in v sistem na hitro spustiti zunanje izvajalce ter se nato javno pohvaliti z "rešitvijo krize".
Kapital in neomejen motiv za dobičekTrg šolnin: Zasebne fakultete in komercialni izobraževalni zavodi ustvarjajo milijonske prihodke s prodajo šolnin in dokvalifikacij. Če si izpogajajo zakonsko garancijo, da njihove diplome odpirajo vrata do javnega sistema, je njihov poslovni model zavarovan za desetletja.
Poseganje v blagajno ZZZS: Samoplačniški trg je omejen s kupno močjo ljudi. Končni cilj zasebnih ponudnikov je stabilen, neomejen vir financiranja – to pa je javna zdravstvena blagajna.
Preplet politike, uradništva in privatnih iniciativ
Konflikt interesov: V Sloveniji se prepogosto dogaja, da posamezniki sočasno nastopajo kot pisci državnih zakonov na ministrstvu in kot akademski ali poslovni nosilci v zasebnih ustanovah.
Nepristranskost odpove: Ko zakonodajo pišejo ali nanjo vplivajo akterji, ki bodo imeli od uveljavitve zakona neposredno finančno ali akademsko korist, se javni interes (kakovost in varnost za paciente) umakne zasebnim interesom.
Ideološki napad na javne sisteme
Privatizacija po koščkih: Ne gre za nenaden propad države, temveč za postopno slabljenje javnih institucij. Ko javno zdravstvo in javne univerze izgubijo monopol nad izobraževanjem in nadzorom kakovosti, postanejo le še eden od akterjev na trgu.
Prebujanje neenakosti: Ustvarja se sistem, kjer bo najboljša obravnava v javnih bolnišnicah dostopna le redkim, širše prebivalstvo pa bo prepuščeno storitvam z znižanimi standardi izvajanja.
Ta proces v družbi vzbuja občutek "rušenja države", ker ne gre za razvoj stroke, temveč za zlorabo državnopolitične moči za legalizacijo privatnih interesov na račun javnega dobra.
1
Nehajte s tem, ki ni vredno nič, še najmanj en debil Freud.
Tisina. Poglejbl v prestolnico pa piši o krajah.
Vseres se!
Tisina. Poglejbl v prestolnico pa piši o krajah.
Vseres se!
-1
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
01.08.2026 ob 19:01