🙂 La Miss

Foxi? Podobna ji je v nulo.

Morda, v enem od prejšnjih zivljenj 🙂

Čeprav Fox pravi, da je bila moški in general, lahko je bila njen ljubimec 🙂

https://i.pinimg.com/564x/0b/7b/19/0b7b19cdd1c221a12db983d63bd43193.jpg

http://shootingparrots.co.uk/wp-content/uploads/2016/05/Travers-FF-ID.jpg
https://wargamingraft.files.wordpress.com/2015/10/pic14.jpg

https://2.bp.blogspot.com/-ewPa6S-NPfI/WNAUseqkjUI/AAAAAAAAFQc/1AcBXk2qBRc-ZR1g_ha0VVc2OMzGpb7fQCLcB/s1600/Susan%2BTravers%2Ben%2Bla%2Blegi%25C3%25B3n%2Bfrancesa.jpg

Ne poznam.:)
Zanimiva dečva. Tudi ta je dolgo živela, kot Leni.

Poznamo zdaj 🙂 Začela je kakor medicinska sestra, med drugo svetovno vojno je bila voznica rešilca in osebja, sodelovala je tudi v spopadih na fronti.

Če gremo lepo od začetka, vemo, da je bila hči kapitana, marinca in zdolgočasene mame, ki je hotela zivljenje uzivat. A kaj, ko je imela konzervativne starše.
Kljub temu je zivljenje vzela v svoje roke:)
Prvi podvig je bil izguba deviškosti 😉, za to je poskrbel šarmanten šef recepcije v hotelu v Rimu (kjer je bila na izobrazevalnem potovanju), ko se je ponoči pojavil s steklenico šampanjca v njeni sobi. Kmalu se je prelevila v party zverco, povsod jo je bilo dovolj v Cannesu, Londonu, Dunaju, kjerkoli je tekel šampanjec, se igral tenis in je bilo dovolj moških 🙂. Imela je številne afere in aferice. In ko se je začela vojna so se gospe in gospodične iz boljših druzin priključile rdečemu krizu in drugim karitativnim zadevam, ona pa je odšla tja, kjer se je dalo dobiti kakšnega postavnega moškega....

Rojstni dan ima blizu mojega 😆

Blizu mojega tudi.:P

Dojenček, ali prav upam, da bo to podobna tema kot o seksmašinci? Plošm, plošm, plošm...:)

Začetek je že obetaven 🙂

Ravno Leni me je navdihnila, da sem se spomnila na La Miss 🙂

:*

Šment 🙂

V precej okrnjeni različici 🙂

Postavni mladci so se vojskovali, lepotička se je blizala 30im, desetletje zuriranja je imela ze za seboj in potrebovala je izziv, da ji pozene adrenalina. Zato se je priključila rdečemu krizu, kjer so jo izučili za medicinsko sestro, to pa za divjakinjo ni bil kaj prida izziv. Ker je v času divjih zabav opravila šoferski izpit je postala voznica rešilca. In pristala na Finskem v zimski vojni. Ta ni trajala dolgo (30.11.1939 - 13.3.1940) in hitro je ostala brez nalog, evakuirali so jo v Veliko Britanijo. Tam se je priključila tujski legiji, t.i. francoskim svobodnim silam Charlesa de Gaullea in bila premečena na akcijo v severno Afriko.
Na ladji je bilo turobno vzdušje in manjkalo je hrane, ampak naša bojevnica je našla šampanjec in priredila fešto.
V legiji so bili takrat silno interesantni mladci med drugimi zapeljivec princ https://en.wikipedia.org/wiki/Dimitri_Amilakhvari Dimitri Amilakhvari in ugledni, a stremuški https://en.wikipedia.org/wiki/Marie-Pierre_K%C5%93nig Pierre Marie Kœnig .

*

Da se premestimo na realna tla, na ladji je primanjkovalo hrane, a deklina je našla šampanjec?
Sori, da razbijam iluzijo Mitzi.

*

Tam kjer ni hrane, so ponavadi zaloge šampanjca. 😆
In vino veritas....

Pozabljaš, da so imeli na ladji modro kri, vrhunske športnike, visoke oficirje. Mar misliš, da so ti poceni vino pili?

Najprej naj bi sodelovala pri osvoboditvi https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Dakar Dakarja (v prejšnjem postu sem pozabila omeniti, da je bila tujska legija v času, ko se ji je Susan pridruzila na najglobji točki svojega obstoja, razdeljena je bila med svobodne francoske sile C. de Gaullea , drugi del je pripadel višijskemu rezimu), akcija je bila prekinjena in dekle je bilo premeščeno v Eritrejo, kjer je bila šoferka zdravnika in oficirjev. Vmes se je zapletla v afero s ( poročenim ( če je komu pomemben ta podatek 🙂)) princem Amilakhvarijem.

Kako se je končalo pitje šampanjca na ladji, z orgijo ali samo glavobolom 😉

Dvignila je „moralo“ 🙂
Em, nekako ji je uspelo ohraniti dostojanstvo, niso je imeli za neko figurico ali pa za enega tipčka. Ostala je zenska, posebno ponoči 😆...

Sam ne za navadne mornarje. 😛
Dobra tista o dvigu morale v narekovajih. 😆

Svobodomiselna dama 😉

Samo, da se razumemo 😆

... 😛

Admiralova hči mora vendar čuvat dobro ime familije.

V Eritreji, kjer je prevazala oficirje se je resnično izkazala, bila je drzna šoferka, ki je švigala med topovskim obstreljevanjem in minami, prezivela ničkoliko nesreč in si pridobila ljubkovalno ime La Miss.
Junija 1941 se ji je zivljenje obrnilo na glavo. Pot ji je prekrizal Marrie-Pierre Kœnig, 43 letni polkovnik, poročen (kakopak), ki jo je zapeljeval z rozami in poezijo. In uspelo mu je. Mislila je, da je dobila moškega svojega zivljenja. Saj ga je, za kratek čas 🙂.
Postala je njegova osebna šoferka, ljubica in bojevnica. In pristala z njim v https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Bir_Hakeim Bir-Hakeimu .

Njegov priimek pove vse. Ni bil zastonj "kenik." 😛

Upam, da ste si prebrali o bitki pri Bir-Hakeimu 🙂, na francoski strani je bilo 3300 vojakov pod vodstvom Kœniga in 37000 okupatorjevih duš (Nemci+Italijani) pod taktiko Rommela (nemška Wiki pravi 3703 Francozov in 45000 okupatorjev). Megalomanska bitka je potekala 16 dni priblizno takole: še preden se je bitka začela so legionarji izkopali podzemna zaklonišča/ rove globoke 1,7 m in zakopali v zemljo vojna vozila in nastavili minska polja, tako, da se je sovrag lahko gibal po točno določeni liniji, ob kateri so osvoboditelji razporedili vso razpolozljivo orozje. 26.5.1942 je Rommel napadel, tu prilagam karto, da si ogledate kako so legionarje obkrozile sile osi
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/27/Map_of_siege_of_Tobruk_1942.jpg
Naslednji dan so bile sile osi ( 2 italijanski diviziji z 220imi lahkimi topovi in 50imi srednjimi) pred Bir-Hakeimom. Italijani so legionarje bombardirali na vso moč, ti pa so v rovih čakali, da se jim priblizajo do primerne razdalje, in ko so se priblizali so legionarji napadli z vso silo iz 54ih protioklepnih topov kalibra 57mm. Fino so jih ujeli v past in jim razbili tanke, nekaj pa jih je ostalo na minskih poljih. Italijani so izgubili 32 tankov. V drugem napadu so Italijani bombardirali z avionskimi bombami in topovskimi granatami, pridruzili so se jim Nemci s Štukami (strmoglavec je tip bombnika, ki napada tako, da se spusti z višine pod velikim kotom proti tarči in odvrže bombo z nizke višine, tik pred izravnanjem leta.)
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/bd/Bundesarchiv_Bild_183-1987-1210-502%2C_Polen%2C_Stukas.jpg
Legionarjem so priskočili na pomoč Spitfirei in Hawker Hurricanei zaveznikov. Strašni boji na zemlji in v zraku ( istočasno je bilo v zraku tudi do 80 avionov) so trajali do 9.6.1942, ko sta sovrazni pehoti podprti s tanki predrli minska polja in začela se je bitka med legionarji in silami osi „ moz na moza“. Legionarje je rešil juriš oklepnih transporterjev s strojnicami. Kœnig je spoznal, da je čas za umik in ukazal inzenirjem, da odprejo prehod skozi minska polja, da so se lahko pridruzili britanskim četam.

Italijani itak niso bili nikoli kaj dosti od bojevnikov, mar bi se le gradnje držali. Zanimiva tema, Dojenček, zanimiva! 🙂

Italijani so predvsem gizdalini in uživači.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/80/Bir_Hacheim_1990.jpg
Bir- Hakeim leta 1990, mine so označene z zastavicami.

Še enkrat izrazam upanje, da ste prebrali link, kjer je popisan natančen potek bitke, tezko si je predstavljat toliko orozja, bombardiranja od zgoraj, z zemlje, izpod zemlje. In tam je bila naša lahkozivka, sama samcata med 3723imi legionarji in 37000 okupatorji. Kœnig je pred bitko poslal vse zenske ( medicinske sestre) izven območja, tudi Susan, a se je vrnila. Oh, ljubezen 🙂. Ker je bila šefova šoferka je nihče ni nadlegoval, čez dan je popravljala vozila, obkrozala minska polja, se obnašala kot vsi neustrašni vojaki, ponoči pa.....se je tihotapila k ljubemu.
No, ko je 10.6.1942 general ukazal odhod in evakuacijo z bojišča je vozila na čelu konvoja, preko minskih polj in med obstreljevanjem in jih varno prepeljala k britanskim četam. Izjavila je, da je čudovit občutek, ko lahko voziš tako hitro, kot se le da v temi. Njena edina skrb je bila, da bi motor odpovedal. 11.6.1942 ob 10:30 je konvoj dosegel britanske linije. Njeno vozilo je bilo enajstkrat zadeto, nevozno, z uničenimi amortizerjem in bremzami.
Ta bitka je imela velik pomen v zgodovini Francije ( čeprav je bila le ena izmed bitk v S Afriki, je imela velik pomen za Francijo, ker si je po boleči kapitulaciji iz leta 1940; francoska (čeprav „ le“ tujska legija) vojska vrnila in obnovila ugled) in osebni zgodovini naše češplje. Za pogumno dejanje je kasneje bila odlikovana in slavna.

Days of war, nights of love..... 🙂

Ko je ravno govora o Italijanih 🙂
Nekako so izvohljali, da ima slavni general na fronti ljubico, pri kateri se ponoči joka in se pusti tolazit. Velepomembno novico so predvajali v neki propagandni oddaji. Vest je našla pot do ušes madame Kœnig, ki je ekspresno odpotovala iz Francije. Italijani so imeli prav, general je bil resnično strahopetec. Na grd način je odslovil in odpustil Susan. Neustrašna vojakinja je naenkrat postala tisto kar je bila pred vojno, uporabljen in zavrzen privesek moškega. Hotela se je ubiti, a si je zadnji hip premislila.
Zgoraj sem pisala, da je bila odlikovana za svoje junaštvo. Verjetno jo je jedko skelelo pri srcu, ko jo je leta 1956 francoski obrambni minister odlikoval z medaillon militaire in ji salutiral z (dvoumnimi) besedami „dobro opravljeno La Miss“. Obrambni minister je bil Marie-Pierre Kœnig.
Takrat ga je videla zadnjič.