☕ Kriza srednjih let pri 30-tih

Deli na Facebook Deli na X
Avatar gosta
breme
06.09.2026 ob 11:33
Življenje ji je postalo dolgočasno. Partner in zanič delo. Kaj bi svetovali? Išče rešitve o prekinitvi zveze ali prekinitvi delovnega razmerja. Jaz pa mislim, da to ni prava pot. Prava pot bi bila manj sekiranja, več zdravega prehranjevanja in šport. Počutim se nemočna, ker več kot svetovati ne morem. Bojim se, da bi izbrala narobe. Drugega dela ne išče, ampak vem, da normalno delo se težko dobi, po izkušnjah in po prebranem. Sama sem že dala skozi kratko brezposelnost in prav nič ne pogrešam tistega časa.
0
Avatar gosta
Sissi 123
06.09.2026 ob 11:54
Nov hobi. Za začetek. Spremembo okolja. Navdih. Kdo je ona ko ni žena, zaposlena, hči... več tega.
1
Avatar gosta
bezljanje
06.09.2026 ob 12:03
V takuh situacijah ljudje obicajno zacnejo bezljati in tudi zbezljajo.

Resitev je samo v nas samih, ne v partnerju, ne v okolici, ne v sluzbi, se najmanj v novem partnerju, ki nas bo resil, samo mi sami smo lahko svoj resitelj!

Naj se vsede sama s sabo in naj se pomeni, predvsem naj si odgovori na vprasanja, cesa noce, to je bolj pomembno od tistega, kar hocemo. In tu naj zacne, naj spreminja stvari, ki jih noce zase.
2
Avatar gosta
Blui
06.09.2026 ob 12:18
naj si poišče drugo delo, če je tole zanič.
Za partnerja pa seveda naj se izpraša, kaj jo moti v njuni vezi, če se da popraviti, naj se trudita v to smer, če se ne da, ker so nepremostljive razlike, pa razhod pride slej ko prej ali postaneta drug do drugega tečna tujca, vsak na svojem koncu. To še vedno imaš izbiro s kom boš živela svoje življenje.

Hobiji so zgolj beg od problemov. Kar počneš z dušo je itak tvoje in del tebe. Iskat nove hobije, da zbežiš pred realnimi težavami, pa totalna neumnost.
0
Avatar gosta
Grof
06.09.2026 ob 12:35
Moja kriza srednjih let se je z cela pri 41. letih. In še vedno traja. Ni ji videti konca 😞
0
Avatar gosta
Wolfgang van der Stille
06.09.2026 ob 12:39
@breme

Ne vem, če je to sploh kriza srednjih let.

Ali pa je nekaj precej bolj banalnega - in zato toliko bolj "hinavskega".

Človek nekje med tridesetim in petdesetim prvič ugotovi, da je dobil precej stvari, ki si jih je nekoč želel, vendar občutek ob tem ni tak, kot ga je pričakoval.

Ima partnerja.

Ima službo.

Ima stanovanje.

Mogoče že otroke.

Dopust enkrat ali dvakrat na leto.

Netflix dela.

Hladilnik je poln.

In potem nekega torka ob 18:40 sedi v avtu pred Mercatorjem in pomisli:

"A to je to?"

😄

To je precej drugačen problem od nesreče.

Nesrečo človek običajno prepozna.

Lakota boli. Nasilje boli. Slab odnos boli. Šef, ki te vsak dan ponižuje, je precej jasen podatek.

Veliko težje je, ko pravzaprav ni nič katastrofalno narobe.

Samo življenje ne daje več občutka, da se kam premika.

In tu smo sodobnega človeka precej slabo opremili.

V mladosti se skoraj vse spreminja samo od sebe.

Šola. Prva služba. Prvo stanovanje. Prva resna zveza. Potovanja. Otroci. Napredovanje. Selitev.

Vsakih nekaj mesecev ali let se zgodi nekaj, zaradi česar imaš občutek, da nastaja naslednje poglavje.

Potem pa enkrat poglavje traja deset let.

Isti partner.

Ista pisarna.

Ista pot v službo.

Ista kuhinja.

Isti dopust, samo otroci so vsako leto nekoliko večji in hotel ali camp nekoliko dražji.

In človek lahko začne stabilnost doživljati kot stagnacijo.

To ni nujno dokaz, da je izbral napačnega partnerja.

Niti da ima napačno službo.

Morda je samo prvič prišel do točke, ko mu življenje ne proizvaja več smisla in novosti avtomatično.

Prej je program pisalo življenje.

Zdaj bi ga moral končno napisati sam.

Tu je Esther Perel precej zanimiva. Pogosto govori o dveh potrebah, ki ju nosimo istočasno.

Hočemo varnost.

In hočemo svobodo.

Hočemo človeka, za katerega vemo, da bo jutri zjutraj še vedno tam.

Hkrati pa hočemo občutek, da se še lahko zgodi nekaj nepričakovanega.

Hočemo dom.

In hočemo odprta vrata.

Hočemo biti ljubljeni takšni, kot smo.

In hkrati nočemo imeti občutka, da smo dokončno postali tisti človek, ki ob 21:15 zlaga posodo v pomivalca in preverja, ali je jutri akcija na piščančje fileje.

Problem ni, da je ena od teh potreb napačna.

Problem je, da sta si deloma v nasprotju.

Uspešna zveza tega protislovja ne odpravi.

Ga upravlja.

Enako pravzaprav velja za delo.

Na začetku kariere hočeš kompetentnost.

Hočeš obvladati stvar.

Deset let kasneje jo obvladaš.

In ravno zato ni več tako zanimiva.

Kar je bilo nekoč izziv, postane rutina.

To je paradoks kompetentnosti: dolgo delaš, da ti nekaj postane lahko, potem pa te moti, ker je postalo lahko.

😄

Zato se meni nasvet "več športa, zdrava hrana in manj sekiranja" ne zdi napačen.

Samo rešuje drug problem.

Če človek slabo spi, se ne giblje in je kronično pod stresom, bo skoraj vse življenje videti nekoliko bolj zanič.

Tek je odličen.

Ampak ponavadi tudi po desetih kilometrih ugotoviš, da svojega šefa še vedno ne preneseš.

Samo pulz imaš pri teku - nižji. 😄

Bistveno vprašanje je zato:

Ali je problem res partner oziroma služba - ali pa je partner oziroma služba samo najbližji predmet, na katerega smo obesili občutek, da je življenje postalo pretesno?

To je precej pomembna razlika.

Ker v prvem primeru je sprememba lahko rešitev.

V drugem primeru samo prestavi isti problem v drugo stanovanje.

Novi partner je nekaj časa strašno zanimiv.

Ne poznaš njegovih zgodb.

Ne veš, kako diši njegova kopalnica.

Ne veš, kaj ga razjezi.

Nista še desetkrat debatirala o tem, kdo pušča mokro brisačo na postelji.

Vse je novo.

In novi partner dobi eno velikansko nepošteno prednost pred starim:

primerjamo fantazijo o njem z vsakodnevno realnostjo človeka, ki ga že poznamo.

Podobno je z novo službo.

V sedanji poznamo bedaste sestanke, neumne procedure in šefovo najljubšo korporativno puhlico.

Pri potencialni novi službi vidimo zanimiv oglas, lepo spletno stran in tri fotografije nasmejanih ljudi z MacBooki.

Njihovega kretena še nismo spoznali.

Ampak brez skrbi.

Tudi oni ga imajo. 😄

Tu se pojavi nekaj, čemur bi skoraj rekel FOMO odraslosti.

Ne klasični internetni "vsi so na party-ju, jaz pa ne".

Bolj tih občutek:

nekje obstaja življenje, ki bi bilo bolj moje od tega, ki ga trenutno živim.

Nekje je boljši partner.

Bolj zanimiva služba.

Boljša država.

Boljša verzija mene.

In najbrž je včasih res.

Problem nastane, ko možnost sama postane bolj privlačna od vsake realne izbire.

Vsaka resnična izbira namreč nekaj zapre.

Če se poročiš z Ano, nisi poročen z vsemi drugimi potencialnimi partnerkami.

Če postaneš arhitekt, nisi hkrati kirurg, fotograf in kapitan jadrnice na Karibih.

Če imaš otroka, ne moreš naslednji četrtek preprosto reči, da greš za šest mesecev meditirat v Nepal.

Odraslost je v precejšnji meri proces, v katerem možnosti pretvarjamo v resničnost.

Cena tega procesa pa je, da se drugih možnosti odpovemo.

In tega današnja kultura ne prenaša najbolje.

Ves čas nam namreč prodaja ravno nasprotno idejo:

ničesar ne zamudi.

Imej varnost in popolno svobodo.

Kariero in neskončno prostega časa.

Družino in življenjski slog dvajsetletnika.

Partnerja, ki je hkrati najboljši prijatelj, ljubimec, terapevt, pustolovec, finančni partner, sostarš in človek, ki bo znal pravilno oceniti, kdaj potrebuješ bližino in kdaj naj izgine za tri ure s psom na sprehod.

Ni čudno, da potem normalen človek izpade nekakšno razočaranje. 😄

Pri odnosih je še ena zanimivost.

Raziskave zavezanosti že dolgo kažejo, da ni pomembno samo, kako zadovoljen si s partnerjem.

Pomembno je tudi, koliko si v odnos vložil in predvsem kako dobre se ti zdijo alternative.

Z drugimi besedami:

ni nujno, da se je partner poslabšal.

Morda je samo svet okoli nas postal ena velika izložba alternativ.

In družbena omrežja ter aplikacije so to izložbo odprle "tventiforseven".

Človek je nekoč primerjal svojega partnerja s petimi sosedi/sosedami, ki jih je dobro poznal.

Danes ga lahko primerja s petsto zelo skrbno izbranimi fotografijami moških, ki jih sploh ne pozna.

Enako velja v drugo smer.

Seveda potem nastopita še dva moderna trgovska potnika za preproste odgovore.

Na eni strani manosfera.

Na drugi nekaj, čemur bi jaz rekel salonski oziroma instagram feminizem.

Ne mislim feminizma kot boja za pravno in socialno enakopravnost. Enako kot z manosfero ne mislim legitimnega pogovora o problemih moških.

Mislim njuni pop-kulturni karikaturi.

Manosfera bo moškemu razložila:

"Ženska je nezadovoljna, ker je hipergamna. Vedno išče boljšega. Vse je trg. Ti moraš povečati svojo vrednost. Six pack, six figures, šest ne vem več česa."

Salonski feminizem bo ženski isti problem razložil drugače:

"Če nisi srečna, si se predolgo prilagajala. Izberi sebe. Nikomur ničesar ne dolguješ. Če odnos omejuje tvojo rast, ga zapusti."

Na prvi pogled sta to sovražni ideologiji.

V resnici sta nenavadno podobni.

Obe človeka razumeta predvsem kot d.o.o., ki mora maksimirati svoj donos.

Partner postane investicija.

Zveza portfelj.

Kompromis izguba.

Odvisnost šibkost.

Alternativa priložnost.

In če donos ni dovolj visok, se prestrukturira podjetje.

Ena stran temu reče "sexual market value".

Druga "živeti svojo svobodo".

Ampak računovodska logika je presenetljivo podobna.

Obe pa iz zgodbe odstranita nekaj bistvenega:

odnos ni nekaj, ki preprosto najdemo. Je predvsem stvar, ki jo ustvarjamo.

To ne pomeni, da je treba ostati v slabem odnosu.

Niti da je treba trideset let vztrajati v službi, ki te uničuje.

Včasih je najbolj pametna stvar res oditi.

Če je odnos poln prezira, nasilja, manipulacije ali popolne nekompatibilnosti, niti najboljše Bruksice tega ne bodo popravile.

Če služba človeka zlomi, je LinkedIn lahko boljši terapevt kot meditacija.

Ampak pred velikim rezom se mi zdi pošteno ugotoviti, kaj pravzaprav poskušamo popraviti.

Partnerja?

Službo?

Ali lastni občutek, da se življenje ne razvija več?

Ker če sta naenkrat postala napačna partner in napačna služba in napačno stanovanje in napačno mesto in vse okoli nas deluje dolgočasno, obstaja vsaj možnost, da skupni imenovalec ni v vseh štirih stvareh.

Morda manjka občutek razvoja.

Smisel.

Izziv.

Nekaj, kar je samo naše.

Nekaj, česar ne znamo predvideti niti za naslednji teden.

Raziskave odnosov so tu prav zanimive: pari, ki skupaj počnejo nove in nekoliko zahtevne stvari, pogosto poročajo o večji bližini in zadovoljstvu.

Ne zato, ker bi bil rafting neko čarobno zdravilo za zakon.

Ampak zato, ker partner nenadoma ni več samo človek, s katerim se pogovarjaš o položnici za elektriko.

Z njim se ponovno nekaj dogaja.

In enako lahko velja za posameznika.

Včasih človek ne rabi novega življenja.

Potrebuje novo raven življenja.

Tečaj.

Projekt.

Šport.

Motor.

Potovanje.

Prijatelje.

Neko neumno idejo, pri kateri je začetnik.

Nekaj, kjer se ponovno počuti nekoliko živ.

In šele potem se da oceniti, kaj od starega je dejansko mrtvo in kaj je bilo samo prekrito s prahom rutine.

To je pomembno tudi zaradi nečesa, o čemer sem pisal v oni temi pri ljudeh po petdesetem.

Pri petindvajsetih gradiš na prazni parceli.

Kasneje delaš prizidek.

Vsaka velika odločitev ima zato vedno več posledic.

Če pri tridesetih prekineš zvezo, morda res dobiš novo priložnost.

A ra priložnost je zelo verjetno z dvema otrokoma, hišo, dvema karierama in bivšima partnerjema v enačbi.

Ta nova zveza ni več zgolj združitev dveh ljudi.

Je združitev dveh že zgrajenih življenjskih sistemov.

In tu ljubezen nenadoma dobi zelo zanimivega nasprotnika.

Geografijo.

Logistiko.

Otroke.

Stanovanja.

Kariere.

Bivše partnerje.

Vse tiste nosilne stene, zaradi katerih hiša sicer lepo stoji, ampak jih ne moreš prestaviti niti dvajset centimetrov, ne da bi mojster zamišljeno siknil skozi zobe kaj neprijetnega.

😄

Zato se mi zdi nevarna tako ideja:

"Vztrajaj, saj imaš vse."

kot tudi:

"Če nisi srečen, začni znova."

Obe sta preveč neumni za resnično življenje.

Boljše vprašanje je:

Kaj v mojem življenju potrebuje spremembo in kaj samo potrebuje, da se z njim ponovno začnem ukvarjati zavestno?

To je po mojem precej bolj odraslo in zrelo vprašanje.

Ker mogoče prijateljica res potrebuje drugega partnerja.

Mogoče drugo službo.

Mogoče oboje.

Lahko pa se izkaže, da ne potrebuje niti novega moškega niti novega delodajalca.

Morda potrebuje najprej nekaj, kar bo ponovno njeno življenje premaknilo iz avtopilota v ročno upravljanje.

In šele ko človek nekaj časa spet vozi sam, je smiselno ugotavljati, ali je problem res avto.

Ali pa je samo zadnjih deset let vozil po isti cesti in je čas da morda kdaj tudi kam zavije - četudi je pot morda daljša in celo makadamdka.
5
Avatar gosta
Karma
06.09.2026 ob 14:14
Batine, to potrebuje.
2
Avatar gosta
nekoč nekje
06.09.2026 ob 17:34
No, sej pravim. tej je življenje tečno, pa še živeti ni začela. V to pač slej ko prej zapadete ljudje na avtopilotu. torej večina. Ampak je lažje tako, ko je vse tako enostavno, predvidljivo, dokler ti ne postane brezveze. Potem pa hočete življenje naenkrat obrniti na glavo.

Življenje, kjer si sam voznik in voziš po cestah, tudi stranskih, tudi makedamskih, je namreč za večino prezahtevno. Kaj govorim. marsikdo še na dopust ne gre brez agencije.
4
Avatar gosta
Razčlenitev
06.09.2026 ob 18:10
Uf, uf.. Željko ..vse si tako dobro in še kako resnično pojasnil ...ampak bi jst rekla, da je vseeno prekmalu za to žensko pri 30-ih , kriza srednjih let...Ajd, to je bolj zame pri 55-ih, menopavza pa to ... in kaj , moraš kar gurat dalje .., življenje je potrebno živet ...
0
Avatar gosta
scrkljana donda
06.09.2026 ob 18:20
pravjo, da te mora, rabi lajf izbrusit, nucaš pasti, pa do dna ali skoraj do dna, začeti iz nule , nucaš frustracije predelovat, se naučit pobrat,...ni lahko v končni fazi.
avtorca..., ste to vašo tridesetletno dondo preveč cucali in macali in je bila zavita v vatko , permisiva ..in starši kosilnice, kateri vse težave, probleme, frustracije , izmišljevanje , togotenje ko ni po njeno ...itd ...odstranjujejo in rešujejo starši , od malega in njej ni potrebno mignit ...? potem imaš tako zgodnjo krizo , to bi bla logična posledica.
tu bi se kr pokimalo enmu , ki je reku, da nuca batine , eno frco v prepolno guzico pa res ...
0
Avatar gosta
božanska iskrica
06.09.2026 ob 18:33
sam povem, laično seveda, ...da takim ki jim je življenje dolgočasno ..., neki fali v mozgu, po domač povedan, je tud strokovni izraz ..., recimo kot eni nimajo v mozgu razvito področje empatije, so brezčutni .../ o tem je velik vedela gospa Leonida , iz zavoda Planina / ...
no eni pa skoz iščejo dražljaje, močne dražljaje , zunanje, alko, droga, glasna glasba, ...da sploh kaj občutijo , da so kakor na zunaj veseli in srečni ..., nič jih ne zadovolji , sam dolgčas .
tu je tud nevarno za samomor , ni več notranje iskrice, vse je dolgočasno in brez veze ... ni trigerja za živet in naredijo ...
3
Avatar gosta
Hm
06.09.2026 ob 21:00
Zadnje znanstvene studije dokazujejo, da se človeški možgani razvijajo vse do 30 tih let.
1
Avatar gosta
Ja bože mili
07.09.2026 ob 12:08
@Wolfgang van der Stille ....A nas niso že v osnovni šoli učili : Napiši kratko in jedrnato? Kdo bo zdaj to bral? Večina gre samo čez, verjemi....
0
Avatar gosta
Wolfgang van der Stille
07.09.2026 ob 14:08
@Ja bože mili: Res je. Že v osnovni šoli je bilo nekaj takih, ki so komaj lezli skozi in nekaj nas je bilo odličnjakov. Večina pa nekje vmes. Sem mislil, da imajo težave s fokusom samo novodobni otroci. Zdaj se mi počasi svita, od koga so podedovali težavo.
2
Avatar gosta
kraj
07.09.2026 ob 16:59
mama bodi pazljiva, pogovarjaj se , svetuj , da predebatira o teh bremenih s kakšnim usposobljenim terapevtom ...kot pišeš , ji je breme in dolgočasje v življenju pri 30-ih ., .tole ne deluje okej...
recimo starostniki , že bi rekel vsega naveličani , da čakajo sam še smrt ...pa jih vidiš in tiste po domovih upokojencev kako imajo še žilco, žmoht zmagat v šahu, ustvarjat ...se menit kakšno je bilo kosilo, ..solata prekisla.. taka mala vsakdanja zadovoljstva , ki jih gor držijo, smeh ..., kaj šele ostali 80-letniki , ki so čili in živahni, ima plan za dan pa po dan ..pa jutri gre tja pa tja , se veseli, ...nikakršno breme in dolgočasje v življenju. Ali invalide, tudi nepokretni ...,kako radi živijo , male pozornosti jih razveselijo , kaki obisk, malo darilo- roža, bonbon...nikakor ne obupavajo nad življenjem.
pri tridesetih se ravno veliko dogaja ženskam ...ali je kariera ali materinstvo, vsekakor ni časa za dolgčas.
lej, sam v razmišljanje.
1
Avatar gosta
Ja bože mili
07.09.2026 ob 19:31
@Wolfgang van der Stille ...OMG, OMG....Zdaj sem se vsedla dol in....prebrala! Se opravičujem! Stokrat se opravičujem! Odlično napisano! Odlično!
0
Avatar gosta
Wolfgang van der Stille
07.09.2026 ob 19:45
@Ja bože mili: mnja... hvala. V bistvu sem imel preveč misli naenkrat in sem jih res dal v edit "klavdiju". Tako da meni osebno manjka tista moja balkanska sočnost. Guilty as charged. Hvala vseeno.
1
Avatar gosta
Ja bože mili
07.09.2026 ob 19:59
@Wolfgang van der Stille ....Mah, popoldne sem imela polno dela.Pa vseeno malo skočim " sem in tja" , kaj preberem...In gledam to tvojo dolžino...uuuu...kje bom to brala....Zdaj pa imam čas...In berem ...in berem...In ja...briljatno napisano! Sicer sem pa starejša od tebe...že par let v penziji...Trije otroci z bivšim, šest vnukov, fajn partner...bivši programer, zdaj pa že tudi v penziji...No, želim ti vse dobro in lepo, da se še kdaj oglasiš tu gor! 🥰
2
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Cvek123.com © 2014-2026