Trezen,
pobožen,
gostoljuben in zmeren v vseh svojih nagnjenjih velja Kranjec pri vseh drugih ilirskih ljudstvih za pretkanega,
ker je v civilizaciji pred njimi.
Revolucije,
politična vrenja ali celo hipni neredi so tu neznani.
V Ljubljani se po cela leta ne čuje o zločinih.
Moški so močne postave in izrazitih obrazov.
Živijo skromno,
razkošja ne poznajo,
stene imajo navadno pobeljene ali s svetniki poslikane.
Kranjci so ljudje,
ki so se najbolj upirali francoski okupaciji in po njej tudi največ oškodovani,
bili prvi,
ki so se od nas prijateljsko poslavljali na svojih osvobojenih mejah.
In vendar nas niso ljubili!
Kdaj pa je kakšno ljudstvo ljubilo tujca kot svojega gospodarja.
Toda to je bilo pač ljudstvo Ilirije,
tako prostodušno v svojih čustvih,
tako zgledno v svojih navadah,
tako zvesto v svojih srcih in mislih,
pa vendar tako nedoraslo vseh vprašanj,
ki se tičejo prave sreče in prave slave narodov.
Bilo je to ljudstvo brez morilcev,
brez tatov,
brez zlih ljudi,
kjer si mogel,
kot pravi beneški pregovor,
z denarjem na dlani prepotovati vso Ilirijo.
Narod,
ki smo ga šele mi morali učiti,
čemu služita ključavnica in ključ,
narod,
ki je z neomajno neustrašenostjo odklanjal našo giljotino.
Treba je,
da bi se pokrajine,
ki jih Francija podvrže zaščiti in obrambi,
ne čutile podvržene.
Ena največjih mojih misli je bila združevati in spajati narode,
ki sestavljajo zemljepisno celoto,
pa so bili razdeljeni zaradi revolucije in politike.
06.10.2017 ob 15:13
Krajnc! toja zemla je zdrava,
Za pridne nje lega najprava,
Polje, vinograd,
Gora, morje,
Ruda, kupčija,
Tebe rede.
Za vuk si prebrisane glave,
Pa čedne nu terdne postave.
Išče te sreča,
Um ti je dan,
Najdel jo boš, ak
Nisi zaspan.
Valentin Vodnik