Drži.
Sam se rodiš, sam umreš.
Če je bolezen neozdravljiva in7ali smrtonosna, si še prej in še bolj sam.
Sam se rodiš, sam umreš.
Če je bolezen neozdravljiva in7ali smrtonosna, si še prej in še bolj sam.
4
meni je umrl drag član skupnosti, po njegovi smrti mrk. Nikogar več ni, kot da si kužen. Bolezen mora biti še hujša izolacija.
1
Dajte cvilit, babe. Koliko bolnikov ste pa ve obiskovale, ko ste bile zdrave? Višek skrbi do "bližnjega" ste izkazovale iz kavča s podporo Palestini. Dol vam je viselo za bolnike okoli sebe - saj imamo plačane službe, naj to porihtajo. Zdaj se pa tudi ve obrnite na te službe. Ali pa naj vas rihtajo prijateljice. Kje so zdaj one? Kje je babja kofetkarska solidarnost zdaj, ko jo rabiš?
0
Vem, poznam ta občutek, ko vsi v sobi dobijo obisk (se posebno ob nedeljah) k tebi ni pa nikogar.
2
Nisi sam, ko pride bolezen. Pogledati je treba tudi drugo plat. Jaz sem tip osebe, ki me pretirana pozornost moti (to velja tudi za družinske ) člane. Če sem v bolnišnici NE pričakujem, da bodo otroci hodili vsak dan na obisk. Raje berem knjigo kakor jim otežujem prosta popoldneva.
Sam si tudi, ko nimaš več denarja. Dokler ga imaš, imaš tudi veliko prijateljev, ko ga zmanjka, redko kdo ostane.
Prijateljstvo je samo "TRANSAKCIJA", dokler te potrebujejo so ob tebi, ko ne...jih ni.
In ko ugotoviš kdo je ob tebi, ko zboliš, samo tisti ostanejo, ki niso imeli od tebe nič, ker so empatični...in nič ne pričakujejo želijo pa ti pomagati.
Najhujši pa so tisti, ki veliko obljubljajo kaj vse ti bodo dali, naredili, pomagali, ko pride do ključnega, da tole morajo izpolniti se zavedaš, da so to bile samo floskule za okolico.
Boljše biti sam, kakor s prijatelji, ki to niso.
Sam si tudi, ko nimaš več denarja. Dokler ga imaš, imaš tudi veliko prijateljev, ko ga zmanjka, redko kdo ostane.
Prijateljstvo je samo "TRANSAKCIJA", dokler te potrebujejo so ob tebi, ko ne...jih ni.
In ko ugotoviš kdo je ob tebi, ko zboliš, samo tisti ostanejo, ki niso imeli od tebe nič, ker so empatični...in nič ne pričakujejo želijo pa ti pomagati.
Najhujši pa so tisti, ki veliko obljubljajo kaj vse ti bodo dali, naredili, pomagali, ko pride do ključnega, da tole morajo izpolniti se zavedaš, da so to bile samo floskule za okolico.
Boljše biti sam, kakor s prijatelji, ki to niso.
6
Ali imaš takšno izkušnjo, avtor?
Ne gre lih toliko, da te vsi zapustijo, gre bolj za to, da niso ob tebi iz razloga svoje nemoči, da ti pomagajo.
Nekateri se s tem težko soočijo.
Ne gre lih toliko, da te vsi zapustijo, gre bolj za to, da niso ob tebi iz razloga svoje nemoči, da ti pomagajo.
Nekateri se s tem težko soočijo.
4
Ja, od začetka bolezni sem res bila nekako jezna, ko niso prišli na obisk, poklical, vprašali če kaj pomagajo, če kaj rabimo....
Zdaj če pogledam za nazaj, je bilo boljše tako. Utrujeni smo od same bolezni, in ne vidim, da bi hodili na obiske, telefonarili...to bi bilo za nas zelo naporno. Rabimo mir in čimmanj razlaganja, govorjenja po tf....samo mir, samo mir.
Zdaj če pogledam za nazaj, je bilo boljše tako. Utrujeni smo od same bolezni, in ne vidim, da bi hodili na obiske, telefonarili...to bi bilo za nas zelo naporno. Rabimo mir in čimmanj razlaganja, govorjenja po tf....samo mir, samo mir.
5
Ko zbolim, sem najraje sama. Vse kar potrebujem, je mož.
In obratno.
Obiski bi me obremenjevali in motili. Tako doma, kot v bolnišnici.
In obratno.
Obiski bi me obremenjevali in motili. Tako doma, kot v bolnišnici.
7
Maah, so bile tu tematike - od otrok, imejte otroke ...bla, bla ,bla...V te smeri, da kakor potem nikoli ne boš sam ...v obnemoglosti, bolezni, razpadanju, umiranju...
Da imaš nekoga, da se naj zaneseš, da so to otroci , bla, bla, bla ...
Ampak ...ni tako kajne , v resnici ni nikakršne garancije , da se ti zazihraš in zanašaš na otroke ...
Tak, da ja...zadnjič poslušam tegale gospoda - 4 Pravila Konfucija- Tajna sretne starosti ...- / You tube /
Kogar zanima , naj posluša...Kajti v končni fazi se je potrebno sprijaznit zlepa ali zgrda, da vse maske , vloge odpadajo kot knof od gat , ko se pride v te faze ...Odpade vloga hčere, mame, tete, šefice, sodelavke, prijateljice, sosede...
Vse pade ...in si samo soočen sam s seboj ...si samo človek v osnovi.
Srečno...in zmoreš.
Da imaš nekoga, da se naj zaneseš, da so to otroci , bla, bla, bla ...
Ampak ...ni tako kajne , v resnici ni nikakršne garancije , da se ti zazihraš in zanašaš na otroke ...
Tak, da ja...zadnjič poslušam tegale gospoda - 4 Pravila Konfucija- Tajna sretne starosti ...- / You tube /
Kogar zanima , naj posluša...Kajti v končni fazi se je potrebno sprijaznit zlepa ali zgrda, da vse maske , vloge odpadajo kot knof od gat , ko se pride v te faze ...Odpade vloga hčere, mame, tete, šefice, sodelavke, prijateljice, sosede...
Vse pade ...in si samo soočen sam s seboj ...si samo človek v osnovi.
Srečno...in zmoreš.
3
Ali poenostavljeni, ne pričakuj nič, morda še te kdo preseneti.
Podobno je potrebno razmišljati o pehanju za denar in okolico.
Do 50 samo vlagaš v dom, da ustvariš nek imidž za okolico. Verjetno ne toliko zase, ker od tega kazanja si že utrujen.
Vse samo za okolico. Po 50 pa garaš še naprej za otroke, da jim nekaj zapustiš, ker ta generacija roko na srce, brez AI ne znajo nič.
Po 60 pa si že tako utrujen od dokazovanja okolici, da imate denar, da te že vleče k tlom.
Ko si pr tleh se pa še ene par ljudi spomni, da si bolan, da umiraš, ko umreš pa lej si ga ti-greš tja kamor je že sosedov Franceljn ki v življenju ni imel ničesar, nabiral je gobe in živel od državne penzije.
Torej to je to, naše krasno življenje.
Podobno je potrebno razmišljati o pehanju za denar in okolico.
Do 50 samo vlagaš v dom, da ustvariš nek imidž za okolico. Verjetno ne toliko zase, ker od tega kazanja si že utrujen.
Vse samo za okolico. Po 50 pa garaš še naprej za otroke, da jim nekaj zapustiš, ker ta generacija roko na srce, brez AI ne znajo nič.
Po 60 pa si že tako utrujen od dokazovanja okolici, da imate denar, da te že vleče k tlom.
Ko si pr tleh se pa še ene par ljudi spomni, da si bolan, da umiraš, ko umreš pa lej si ga ti-greš tja kamor je že sosedov Franceljn ki v življenju ni imel ničesar, nabiral je gobe in živel od državne penzije.
Torej to je to, naše krasno življenje.
4
Obiski in obiski, da smo jih morali omejevati. Zadnji dan sva bili pa on njej midve z mamo, ostali sorodniki pa so se izmenjevali, obe njeni sestri, vse hčere, vsi vnuki in še oba pravnuka
0
Vse je odvisno od medsebojnega odnosa, razumevanja in globine povezanosti.
Kjer ste se družili samo zaradi praznovanj, veselic in podobnega, ni pa bilo osebne povezanosti, ne morete pričakovati množičnih obiskov, ker pač gledati bolnega človeka ni veselica.
Tudi imeti prijatelje in/ali otroke samo zarsdi preganjanja dolgčasa ali osamljenosti ni pravi razlog, da bi pričakovali obiske.
Tisti, ki se imajo iskreno in globoko radi, izkoristijo vsako sekundo za preživljanje skupnega časa. Še toliko bolj, ko se ve, da človeka kmalu ne bo več.
Vprašati se je treba, kakšna prijateljstva in družinske vezi smo imeli, kako smo izbirali prijatelje, kaj smo sami vlagali v prijateljstvo in tam je odgovor, zakaj pridejo ali ne pridejo k nam.
Biti žalosten ali razočaran, da nas pustijo in pozabijo na nas, gotovo ni niti lahko, niti lepo. Ampak niso krivi ti drugi, še vedno je to samo davek na našo lastno človeško kvaliteto, pa če nam je to všeč ali ne.
Kjer ste se družili samo zaradi praznovanj, veselic in podobnega, ni pa bilo osebne povezanosti, ne morete pričakovati množičnih obiskov, ker pač gledati bolnega človeka ni veselica.
Tudi imeti prijatelje in/ali otroke samo zarsdi preganjanja dolgčasa ali osamljenosti ni pravi razlog, da bi pričakovali obiske.
Tisti, ki se imajo iskreno in globoko radi, izkoristijo vsako sekundo za preživljanje skupnega časa. Še toliko bolj, ko se ve, da človeka kmalu ne bo več.
Vprašati se je treba, kakšna prijateljstva in družinske vezi smo imeli, kako smo izbirali prijatelje, kaj smo sami vlagali v prijateljstvo in tam je odgovor, zakaj pridejo ali ne pridejo k nam.
Biti žalosten ali razočaran, da nas pustijo in pozabijo na nas, gotovo ni niti lahko, niti lepo. Ampak niso krivi ti drugi, še vedno je to samo davek na našo lastno človeško kvaliteto, pa če nam je to všeč ali ne.
1
preveč
prijateljev, ki to niso ali pa pridejo samo 1x na obisk v pol leta n rabim, sicer pa dane je tole veliko lažje, saj imamo telefone...in e ti zdi kakor, da so nonstop ob tebi.
prijateljev, ki to niso ali pa pridejo samo 1x na obisk v pol leta n rabim, sicer pa dane je tole veliko lažje, saj imamo telefone...in e ti zdi kakor, da so nonstop ob tebi.
0
@moja zlata babi
tako umreš. Kaj daš od srca se v srčnosti vrne. Poslovili smo se že od obojih staršev, od svakinje in noben in umiral ali umrl bolan in sam.
tako umreš. Kaj daš od srca se v srčnosti vrne. Poslovili smo se že od obojih staršev, od svakinje in noben in umiral ali umrl bolan in sam.
0
@Kako izbiraš in ravnaš
Tole je direktno povedana resnica.
Niso vsi sami v slabih časih, niti približno. Praktično je nemogoče sicer, da bi bil ves čas nekdo ob tebi, tako da je za vsakogar verjetno da bo umrl sam - a vseeno. Ko sem se valjal po onkologiji mesece... je bilo toliko ljudi pri meni na obiskih, da mi je občasno prav prijalo, da sem imel mir. So bili dnevi, pa tudi kakšen cel teden, ko sem jim povedal naj ne hodijo, da bom imel nekaj miru...
Tole je direktno povedana resnica.
Niso vsi sami v slabih časih, niti približno. Praktično je nemogoče sicer, da bi bil ves čas nekdo ob tebi, tako da je za vsakogar verjetno da bo umrl sam - a vseeno. Ko sem se valjal po onkologiji mesece... je bilo toliko ljudi pri meni na obiskih, da mi je občasno prav prijalo, da sem imel mir. So bili dnevi, pa tudi kakšen cel teden, ko sem jim povedal naj ne hodijo, da bom imel nekaj miru...
1
Mnogi se izognejo obiskom bolnikov tudi zaradi občutka lastne nemoči. Ne morejo pomagati, pa tudi ne najdejo prave teme za pogovor. Ne želijo recimo lažno tolažiti, da bo vse dobro, ne želijo pomilovati, ne zdi se jim taktno govoriti o nekih lepih stvareh, ker vedo, da jih bolnik ne bo mogel biti deležen, o kakih žalostnih stvareh pa tudi ni primerno govoriti, ker bi bolniku še poslabšale stanje. Kar nekaj čvekat se jim tudi ne zdi primerno… in če ne najdejo teme, raje ne pridejo.
5
@Ni enostavno
Če imaš tega bolnika rad, je zelo enostavno. Prideš mu iskreno povedati, da ga imaš rad in ti gotovo ne zmanjka besed, da utemeljiš, zaradi česa ga imaš rad.
Ko je moj mož ležal na onko, sva vsak dan s sinom hodila k njemu igrat tarok. Tako je lahko pozabil na slabost in mu je čas hitreje mineval. Poročala sva mu o dogajanju doma, o načrtih za prihodnost, ga vključevala v razmišljanje… mu skratka vračala občutek, da je prisoten, ne pa izključen in odpisan.
Tudi o smrti smo se pogovarjali, seveda. Saj je bila misel na smrt v vseh nas ves čas prisotna in noben tabu.
Je pa težko kratkočasiti recimo bolnika z demenco. Tja moraš prinesti ogromno ene vedrine, sicer se pogovor omeji na -kaj je bilo za kosilo- in pogosto ne steče, zato postane hitro mučno.
Nikoli ne bom pozabila besed našega družinskega zdravnika: zavedajmo se, da je najtežje bolniku, ne nam in ravnajmo temu primerno.
Če imaš tega bolnika rad, je zelo enostavno. Prideš mu iskreno povedati, da ga imaš rad in ti gotovo ne zmanjka besed, da utemeljiš, zaradi česa ga imaš rad.
Ko je moj mož ležal na onko, sva vsak dan s sinom hodila k njemu igrat tarok. Tako je lahko pozabil na slabost in mu je čas hitreje mineval. Poročala sva mu o dogajanju doma, o načrtih za prihodnost, ga vključevala v razmišljanje… mu skratka vračala občutek, da je prisoten, ne pa izključen in odpisan.
Tudi o smrti smo se pogovarjali, seveda. Saj je bila misel na smrt v vseh nas ves čas prisotna in noben tabu.
Je pa težko kratkočasiti recimo bolnika z demenco. Tja moraš prinesti ogromno ene vedrine, sicer se pogovor omeji na -kaj je bilo za kosilo- in pogosto ne steče, zato postane hitro mučno.
Nikoli ne bom pozabila besed našega družinskega zdravnika: zavedajmo se, da je najtežje bolniku, ne nam in ravnajmo temu primerno.
4
nihce na tem svetu ni sam. Tudi ko te bodo pokopali ne bos sam na pokopališču.
0
Je pa težko kratkočasiti recimo bolnika z demenco. Tja moraš prinesti ogromno ene vedrine, sicer se pogovor omeji na -kaj je bilo za kosilo- in pogosto ne steče, zato postane hitro mučno.
Sorodnici z demenco sem prinesla čokolado. Vesela je je bila kot otrok. In tako sva klepetali o čokoladi. Vmes me je vsakih 5 minut vprašala, kdo sem in sem ji vsakič znova povedala, kdo sem, potem pa naprej o čokoladi.
Ena gospa z demenco si je pa zamislila, da sem podedovala nek otok s hišo na njem. In sva klepetali o tem otoku in o hiši in o namišljenih, neobstoječih sorodnikih. Samo prilagoditi se jim je treba in gre. Včasih je prav zabavno.
Sorodnici z demenco sem prinesla čokolado. Vesela je je bila kot otrok. In tako sva klepetali o čokoladi. Vmes me je vsakih 5 minut vprašala, kdo sem in sem ji vsakič znova povedala, kdo sem, potem pa naprej o čokoladi.
Ena gospa z demenco si je pa zamislila, da sem podedovala nek otok s hišo na njem. In sva klepetali o tem otoku in o hiši in o namišljenih, neobstoječih sorodnikih. Samo prilagoditi se jim je treba in gre. Včasih je prav zabavno.
3
@Transakcija!
Zal, prijatelstvo je transakcija!
Ali je to smrt sorodnika, bolezen ostanes sam/ sama.
Zal, prijatelstvo je transakcija!
Ali je to smrt sorodnika, bolezen ostanes sam/ sama.
1
Ne vem, če ravno tako. Moje izkušnje so drugačne. Spraševali kaj rabiš, prišli...mi je bilo včasih preveč, so me utrudili...
Tako kot seješ, tako žanjes
Tako kot seješ, tako žanjes
1
@Čveka
"Ko je moj mož ležal na onko, sva vsak dan s sinom hodila k njemu igrat tarok. Tako je lahko pozabil na slabost in mu je čas hitreje mineval. Poročala sva mu o dogajanju doma, o načrtih za prihodnost, ga vključevala v razmišljanje… mu skratka vračala občutek, da je prisoten, ne pa izključen in odpisan.
Tudi o smrti smo se pogovarjali, seveda. Saj je bila misel na smrt v vseh nas ves čas prisotna in noben tabu."
Skoraj identično je bilo pri meni... razen da me je ravno takrat (mesec prej) pustila takratna punca/ženska... A vseeno so me bližnji držali pokonci ravno s temi vsakdanjostmi. Dan je bil veliko bolj normalen in zbadanja z iglami in bolečine veliko manj pomembne, če so mi ob postelji delali plane kaj bodo kuhali, kaj vse je treba opraviti, pisali nakupovalne sezname, delali načrte pohištva, se dogovarjali z mojstri, ipd. K meni so vozili otroke, da so se igrali na postelji in pod njo... Takrat triletnik, mi je posteljo spremenil v železniško postajo, kjer so žvižgali vlaki, se dvigovale zapornice, itd... Ta del je bil prav super, čeprav utrudljiv.
Tole sem pokomentiral zato, da bo kdo dobil navdih, kaj vse se lahko počne pri bolnem in o čem vse lahko govori. Vsaka normalnost načeloma paše, razen če si prav hudo zadrt karakter. Tiste je treba pa dobro poznati, da veš kaj lahko rečeš in česa ne.
"Ko je moj mož ležal na onko, sva vsak dan s sinom hodila k njemu igrat tarok. Tako je lahko pozabil na slabost in mu je čas hitreje mineval. Poročala sva mu o dogajanju doma, o načrtih za prihodnost, ga vključevala v razmišljanje… mu skratka vračala občutek, da je prisoten, ne pa izključen in odpisan.
Tudi o smrti smo se pogovarjali, seveda. Saj je bila misel na smrt v vseh nas ves čas prisotna in noben tabu."
Skoraj identično je bilo pri meni... razen da me je ravno takrat (mesec prej) pustila takratna punca/ženska... A vseeno so me bližnji držali pokonci ravno s temi vsakdanjostmi. Dan je bil veliko bolj normalen in zbadanja z iglami in bolečine veliko manj pomembne, če so mi ob postelji delali plane kaj bodo kuhali, kaj vse je treba opraviti, pisali nakupovalne sezname, delali načrte pohištva, se dogovarjali z mojstri, ipd. K meni so vozili otroke, da so se igrali na postelji in pod njo... Takrat triletnik, mi je posteljo spremenil v železniško postajo, kjer so žvižgali vlaki, se dvigovale zapornice, itd... Ta del je bil prav super, čeprav utrudljiv.
Tole sem pokomentiral zato, da bo kdo dobil navdih, kaj vse se lahko počne pri bolnem in o čem vse lahko govori. Vsaka normalnost načeloma paše, razen če si prav hudo zadrt karakter. Tiste je treba pa dobro poznati, da veš kaj lahko rečeš in česa ne.
3
Sam sebi si čisto dovolj. Vse ostalo je brezpredmetno javkanje. Če druge vlečeš v svojo žalost in nesrečo, pa seveda ne bo nikogar. Jaz mislim, da človek potrebuje veliko samote in tišine, da sliši sebe in svoje telo. Sploh med boleznijo. Da se posveti sebi. Ko ima kaj dati, ko lahko deli spet sebe z drugimi, takrat gre med ljudi. Namreč slaba energija slabo vpliva na druge ljudi in res ne bi želela tega za svoje prijatelje. Tudi žival se umakne v brlog, skrivališče in poližale rane, dokler se ne zacelijo.
1
@rok-1
“Tole sem pokomentiral zato, da bo kdo dobil navdih, kaj vse se lahko počne pri bolnem in o čem vse lahko govori. Vsaka normalnost načeloma paše, razen če si prav hudo zadrt karakter.”
Res je in verjamem, da delitev takih izkušenj lahko pomaga mnogim, ki enostavno ne vedo, da mnogi bolniki potrebujejo prav stik z življenjem, tistim normalnim, vsakdanjim. Bolezen je itak z njimi, ni pa potrebno, da mislijo nanjo celih 24 ur. Še vedno so to živi ljudje, ki so še včeraj počeli vse normalne stvari in te ne nehajo obstajati ob vstopu v bolniško sobo. Ne moreš kar izklopiti normale in se poistovetiti z boleznijo. Niti tedaj ne, ko veš, da bo kmalu konec vsega.
S tem izgine tisti strahotni občutek, da se nahajaš v pripravljalnici na smrt.
Moja mama je vedno rekla, da imamo do smrti pravico živeti, ne životariti. Ali kot je geslo Hospica: ne moremo dodati dni življenju, lahko pa dnevom dodamo življenje.
Moj poklon uspešni borbi!
“Tole sem pokomentiral zato, da bo kdo dobil navdih, kaj vse se lahko počne pri bolnem in o čem vse lahko govori. Vsaka normalnost načeloma paše, razen če si prav hudo zadrt karakter.”
Res je in verjamem, da delitev takih izkušenj lahko pomaga mnogim, ki enostavno ne vedo, da mnogi bolniki potrebujejo prav stik z življenjem, tistim normalnim, vsakdanjim. Bolezen je itak z njimi, ni pa potrebno, da mislijo nanjo celih 24 ur. Še vedno so to živi ljudje, ki so še včeraj počeli vse normalne stvari in te ne nehajo obstajati ob vstopu v bolniško sobo. Ne moreš kar izklopiti normale in se poistovetiti z boleznijo. Niti tedaj ne, ko veš, da bo kmalu konec vsega.
S tem izgine tisti strahotni občutek, da se nahajaš v pripravljalnici na smrt.
Moja mama je vedno rekla, da imamo do smrti pravico živeti, ne životariti. Ali kot je geslo Hospica: ne moremo dodati dni življenju, lahko pa dnevom dodamo življenje.
Moj poklon uspešni borbi!
3
Seveda, če si vedno delal slabo drugim, ne pričakuj, da bo kdo ostal s tabo v bolezni.
1
@o demenci
..."o demenci" ...
...ooo, prijetno, lepo, da ste sposobni, premorete vživljanje v sočloveka in se mu posvečate na njemu primeren način. vas smem vprašati, ali se poklicno ukvarjate s skrbjo za ljudi?
..."o demenci" ...
...ooo, prijetno, lepo, da ste sposobni, premorete vživljanje v sočloveka in se mu posvečate na njemu primeren način. vas smem vprašati, ali se poklicno ukvarjate s skrbjo za ljudi?
0
Podpreti je potrebno Palestino in genocid ki se dogaja. To ni vec normalno.
0
Najprej izveš diagnozo, se soočiš, potem za diagnozo zvedo tvoji ljubi in se ti trga srce, ko jih gledaš. Ko vse to prebrodite, se pa začne boj, težak boj iz dneva v dan iz ure v uro. Kak dan sem prosila naj me pustijo na miru, kak dan sem jih klicala, naj pridejo in ob novici, da se metastaze redčijo in manjšajo, smo bili vsi resnično veseli, mož mi je takrat rekel, da je vedel, da bom premagala tega hudiča.
Sedaj pa še ena resnica, če se bo ponovilo, bi bila najraje, da bi v mitu odšla po svoji volji, ampak!
Sedaj pa še ena resnica, če se bo ponovilo, bi bila najraje, da bi v mitu odšla po svoji volji, ampak!
1
Redke posameznike, ki svojo okolico hitro prerastemo, le ta tudi, če hoče, ne more razumeti. Zato nas večina osebnih stikov prej utrudi kot obogati. Ko se tega dodobra zaveš, pa si spoznanju primerno malo drugače zastaviš tudi socijalni vidik življenja.
Medtem, ko večini ljudi predstavlja hud problem že to, da v restavraciji nekaj sami pojedo. Tako zelo niso vajeni tega, da bi bili sami. Razumljivo, da jih sploh situacija iz teme izredno utesnjuje. Zato, če so pametni, investirajo v čim bolj pristne odnose z ljudmi, ki jih obdajajo.
Medtem, ko večini ljudi predstavlja hud problem že to, da v restavraciji nekaj sami pojedo. Tako zelo niso vajeni tega, da bi bili sami. Razumljivo, da jih sploh situacija iz teme izredno utesnjuje. Zato, če so pametni, investirajo v čim bolj pristne odnose z ljudmi, ki jih obdajajo.
2
@.
To je res, samo ce se pretirano izoliras od ljudi hitro nastopijo psihicne tezave zato ze dlje casa razmisljam, da bi samski ljudje morali ziveti v skupnostih/ ceneje bi bilo in manj bi bilo psihicnih tezav.
Meni ne predstavlja problema, da grem sama na izlet/ na morje/ na potovanje/ na masazo ali v savno ali v restavracijo sem kamot sama v svoji druzbi, jaz imam samo premalo denarja, da bi vsepovsod hodila sama, sem pa kot samska ko se ni bilo te inflacije vsepovsod hodila sama!
To je res, samo ce se pretirano izoliras od ljudi hitro nastopijo psihicne tezave zato ze dlje casa razmisljam, da bi samski ljudje morali ziveti v skupnostih/ ceneje bi bilo in manj bi bilo psihicnih tezav.
Meni ne predstavlja problema, da grem sama na izlet/ na morje/ na potovanje/ na masazo ali v savno ali v restavracijo sem kamot sama v svoji druzbi, jaz imam samo premalo denarja, da bi vsepovsod hodila sama, sem pa kot samska ko se ni bilo te inflacije vsepovsod hodila sama!
0
Recept za lušno življenje je:
- zdravje
- čas
- denar
ter
- znanje in sposobnosti.
Velika večina ljudi več ali manj vsa vitalna leta svojega življenja preživi v duhamorni službi, ki skrajno omeji vse vidike njihovega življenja, čast izredno redkim izjemam. Drugače ne znajo, saj so naučeni, da je edino "normalno" živeti iz meseca v mesec, od plače do plače. Zato tudi ni bistvene razlike med življenjem čistilke in direktorja. Kar velika večina, ki operira znotraj "normale", seveda ne zmore spregledati. Kaj šele, da bi znali iz začaranega kroga kako trajno izstopiti. Če kaj, so svojo patetiko od življenja prav naučeni idealizirati. Sploh "normalni", ki se imajo za uspešne. Tiste, ki karkoli drugače, pa si predstavljajo kot vse najslabše. Gre za čisto retardacijo. Samo kaj, ko se tega ne zavedajo.
Skratka, življenje velike večine ljudi je večna borba znotraj kroničnega pomanjkanja vseh 4 "sestavin" potrebnih za lušno življenje. Sem eden redkih, ki ima vse 4. In to po lastni zaslugi. Ga ni lepšega...
- zdravje
- čas
- denar
ter
- znanje in sposobnosti.
Velika večina ljudi več ali manj vsa vitalna leta svojega življenja preživi v duhamorni službi, ki skrajno omeji vse vidike njihovega življenja, čast izredno redkim izjemam. Drugače ne znajo, saj so naučeni, da je edino "normalno" živeti iz meseca v mesec, od plače do plače. Zato tudi ni bistvene razlike med življenjem čistilke in direktorja. Kar velika večina, ki operira znotraj "normale", seveda ne zmore spregledati. Kaj šele, da bi znali iz začaranega kroga kako trajno izstopiti. Če kaj, so svojo patetiko od življenja prav naučeni idealizirati. Sploh "normalni", ki se imajo za uspešne. Tiste, ki karkoli drugače, pa si predstavljajo kot vse najslabše. Gre za čisto retardacijo. Samo kaj, ko se tega ne zavedajo.
Skratka, življenje velike večine ljudi je večna borba znotraj kroničnega pomanjkanja vseh 4 "sestavin" potrebnih za lušno življenje. Sem eden redkih, ki ima vse 4. In to po lastni zaslugi. Ga ni lepšega...
1
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
30.09.2026 ob 11:46