Leta 1837 so začeli pripravljati načrte za progo Murzzuschlag – Ljubljana – Trst. To je bilo 12 let po izgradnji prve železnice v Evropi.
27. aprila 1838 so na mestni občini podpisali skupno obvezo za milijon goldinarjev. Največ so nameravali prispevali vitez Lichtenberg, rodbina Heimann, Janez Galle, Andrej Malič in Seemann. Kasneje deležev ni bilo potrebno plačati, ker je stroške poravnala država, da je bila proga njena last. Medtem ko so gradili progo Celje – Ljubljana so v Ljubljani že gradili Kolodvor in potrebne železniške naprave. Potrebna zemljišča v dolžini poldrugega kilometra so morali odstopiti prebivalci predmestja Šempeter. Oddali so območje imenovano Dolge njive, skednje, kozolce in čebelnjake.
16. septembra 1849 so progo Celje – Ljubljana odprli za javni promet. Uradniške in gostilniške prostore na obeh straneh stavbe so prizidali kasneje. Kolodvor je imel 5 tirov od tega 2 tira pokrita. Nasproti kolodvora je bila kurilnica za 15 lokomotiv in delavnica, desno od delavnice pa skladišča tovornega kolodvora.
Avtor lahko ureja vse odgovore v temi.
0
nacionalizacija 24.07.2016 ob 18:14
So kmetje dobili kakšno odškodnino za svojo zemljo? Je bilo predmestje Šempeter današnji Tabor ali bolj okoli Resljeve, Kolodvorske?? So imeli tam hiše, njive pa višje gor? So bile njive že takrat prostorsko ločene od kmetij, na drugi lokaciji, kot so ponekod danes?
Šempeter je obsegal območje ob Ljubljanici od Zaloga do Prešernovega trga in od Ljubljanice do Črnuč, torej tudi Tabor, Resljevo in Kolodvorsko
kot prafara pa je Šempeter obsegal ves svet ob porečju Ljubljanice od Vrhnike do Zaloga in od ižanskih hribov do Save. Dobili so odškodnino, njive so pa bile ločene od hiš.
0
Torej 24.07.2016 ob 19:15
Torej današje Moste in vzhodni del Bežigrada. Kar veliko območje, sploh za tiste čase, ko je bilo še malo ljudi. Hvala za odgovor.
24.07.2016 ob 17:57
27. aprila 1838 so na mestni občini podpisali skupno obvezo za milijon goldinarjev. Največ so nameravali prispevali vitez Lichtenberg, rodbina Heimann, Janez Galle, Andrej Malič in Seemann. Kasneje deležev ni bilo potrebno plačati, ker je stroške poravnala država, da je bila proga njena last. Medtem ko so gradili progo Celje – Ljubljana so v Ljubljani že gradili Kolodvor in potrebne železniške naprave. Potrebna zemljišča v dolžini poldrugega kilometra so morali odstopiti prebivalci predmestja Šempeter. Oddali so območje imenovano Dolge njive, skednje, kozolce in čebelnjake.
16. septembra 1849 so progo Celje – Ljubljana odprli za javni promet. Uradniške in gostilniške prostore na obeh straneh stavbe so prizidali kasneje. Kolodvor je imel 5 tirov od tega 2 tira pokrita. Nasproti kolodvora je bila kurilnica za 15 lokomotiv in delavnica, desno od delavnice pa skladišča tovornega kolodvora.