😛 Koliko od vas tu jemlje AD-je, AP-je, pomirjevala,....

Ta staromodni komot prezivimo brez.

jaz razmišljam, da bi jemal seroxat, živim samo za internet izoliran, čez dan komaj čakam temo da se počutim varno

prav vsi in nekateri več vrst. AD in AP

tkole je. ne bom nč apmetna,ampak poskušajte ne jemat seditivov,pomirjeval. Loram,helex,....
vse drugo če se predpiše ok. Stran od pomirjeval in sedativov. jaz tud za menstruacijo nočm vzet ibuprofena ker povzroča odvisnost.
Če si hospitaliziran,pa je res hudo,prve dve noči maš pshihozo,mogoče te morjo zvezat whatever ok valda ti dajo da oblažijo da te pomirijo.
Potem te pa vedno vprašajo želite da vam ga še kakšn teden dajem? NE NE NE IN NE!
U lajfu sem mela samo 1 teden Loram 2009 ko je bla psihoza tud spat nism mogla sem hodila k sestri da ne razumem zakaj me hočjo ubit pa jokala... ura je bla 1 ponoč.. nujno mi je dal dežurni 2 konjski da sm vsaj spala. To so nujni primeri.
ostalo,če mate težave u lajfu bilokej,zjokat magar boksarsko vrečo kupit,ven ven ven na zrak,pomirjevala in sedativi ne!!!

Ravno se ne držiš ti tega, ven, ven na zrak. Drugače pa ni nihče sam kriv če zboli.

spanjem ven na zrak za vsaj dve uri in tečt tečt, da dol padeš.
Po dveurnem teku boš spala kot dojenček in naslednji dan bo čudovit.

drži tole

Potem se pa drži tegale.

sej se bom

treh letih je poraba AD in AP porasel za 300%. Podatek iz lekarn.

Vse to sranje od tablet ughh, jst raje trpim od bolečin takšnih in drugačnih kakor da bi šla na katerekoli tablete, še lekadola ne pojem pa da me trga od bolečine. Samo razumem pa ljudi, pri katerih ne vem ali se hočejo ubiti ali so kakšne druge stvari ki jih ne morejo, nočejo, ne znajo shendlati in v takih primerih morajo iti na tablete. Na dolgi rok pa te stvari ne pomagajo 100% ne, ker slej ko prej se mora vsak soočiti s problemi, z življenjem tako je.

strinjam se s teboj. Me veseli da imaš tako mnenje o kemiji. Vendar v Kanadi in Ameriki mislijo prav obratno. Tam zajtrkujejo tablete še posebej tisti osveščeni.

Na žalost je res tako, da se poraba tovrstnih tablet povečuje 🙁

nromalno da se je povečalo. ker se je povečala osveščenost o duševnih boleznih,ljudje tega več ne skrivajo ni jih sram in se zdravijo,po drugi strani je pa način življenja čedalje težji,tud situacija v evropi je poden tko da je ogromno stresa prisotnega ljudje zbolevajo tako ali drugače. 2009 je bil interviju z enim psighiatrom k je reku da ga je strah za ljudi kaj bo če krize ne bo čimprej konc. in itak ma prov. kaj izguba službe,brezposelnost,revščina prnese si lahko samo domišljate.. to ej grozljivo

iz clanka:

"Kaj pravzaprav definira krizo psihiatrije?
Najprej se ta odraža v procesu psihiatrizacije prebivalstva oziroma dejstvu, da smo vse več čustvenih stanj in vedenjskih odzivov, ki so del človekovega življenja, nekritično patologizirali.
Tako je na primer prva izdaja psihiatričnega diagnostičnega priročnika iz leta 1952 vsebovala le 106 psihiatričnih diagnoz,
v že omenjenem petem priročniku pa je že več kot 312 psihiatričnih motenj.
Če bi bilo v katerikoli drugi veji medicine v obdobju šestdesetih let odkrito več kot 200 novih diagnostičnih entitet, bi to pomenilo revolucionarni predor te stroke. Žal teh 200 novih psihiatričnih motenj niso "odkrili", temveč so dogovorjene oziroma dobesedno demokratično izglasovane.

Takšna diagnostična hiperinflacija posledično pomeni, da so duševne motnje, ki so bile še pred pol stoletja redke in so prizadele manjšino prebivalstva, zdaj postale vseprisotne. S takšno diagnostično ekspanzijo je v sistem psihiatričnega zdravljenja vključenih vse več ljudi in meja med normalnim in psihopatološkim je vse tanjša in vse bolj zamegljena. Vse to pa gre v prid biološki struji znotraj stroke, ki želi preoblikovati staro tezo, da so psihiatrične motnje pravzaprav bolezen možganov.

Tako na področje mentalnega zdravja vstopajo farmacevtska podjetja in ponujajo rešitve, ki jih je mogoče klonirati na množice, kot to počne na primer z antidepresivi in antipsihotiki, kar se pompozno imenuje druga psihofarmakološka revolucija. Farmacevtske družbe so z metodami posredne in neposredne korupcije v popolnosti posrkale psihiatrično stroko, ki neosveščeno postane agentura njihovega marketinga.
Omenjeno trditev nazorno odraža podatek, da je leta 1986 v ZDA prodaja antidepresivov in antipsihotikov skupaj znašala približno 500 milijonov dolarjev, leta 2004 pa že 20 milijard dolarjev.

Psihiatriji se nezavedno daje naloga, da prevzame vlogo psevdo-znanosti, ki tako imenovane negativne eksistencialne fenomene razglasi za psihopatološke, nenaravne, neljudske in nepotrebne, ki so rezultat nevrobiokemičnega neravnovesja, ki ga je treba preprosto psihofarmakološko popraviti.

In prav neverjetno je, kako so ljudje vse manj sposobni artikulirati svoje trpljenje znotraj eksistencialne ravni, v okviru svojega življenjskega polja, in kako z veseljem sprejmejo psevdoznanstveno medicinsko paradigmo samorazumevanja sebe in svojega trpljenja
skozi prizmo nevrobiokemičnega možganskega neravnovesja.

Toda zavedati se je treba, da nihče ne more namesto nas odgovoriti na določena eksistencialna vprašanja ali odvzeti tesnobo, ki jih pogosto spremlja. Še več, nihče takšne pravice nima, saj bi s tem ljudem odvzel tudi srce človečnosti.
Psihiatrija se mora odreči psihiatrizaciji človeških izkušenj, razpoloženj in vedenja, kar pomeni, da ljudi v osnovi razume kot svobodne, da jih torej čim manj normira in omejuje. Zavedati se je namreč treba, da psihiatrizacija družbe ne vodi k mentalnemu zdravju, v imenu česar se domnevno izvaja, temveč ravno nasprotno, k povečanju duševnih motenj.

http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2014/09/robert_torre_hrvaski_psihiater_o_psihiatriji.aspx Psihiatrizacija druzbe ne vodi k mentalnemu zdravju temvec k povecanju dusevnih motenj

Pomirjevala so zasvojljiva, to drzi.
Vendar so vse droge, ki vplivajo na centralni zivcni sistem, zasvojljive. Tudi SSRI-ji, tudi AP-ji.
Antipsihotiki so nevarne substance ki bi se morale uporabljati izjemno previdno, vendar se nevroleptiki, kot so Abilify, Zyprexa in Seroquel,cedalje bolj predpisujejo "off - label" (mimo diagnosticnih kriterijev) , za stanja kot so alzheimerjeva demenca, anoreksija, avtizem, asperger,
depresija, nespecnost, anksioznost in "motnje obnasanja".
Celo pri otrocih. Pri otrocih....

http://www.nytimes.com/2015/12/11/us/psychiatric-drugs-are-being-prescribed-to-infants.html?_r=0 Still in a Crib, Yet Being given Antipsychotics

Sori, ampak vse to je povečini izgovor mevž. V življenju sem dala kar nekaj ultra stresov čez, smrt v družini, totalni mobing v službi, tesnobo in strah itn itn .... pač življenjske okoliščine, v katerih se povečini vsak znajde. Pa zato se ni treba nažret tablet ali za 24 ur viset na netu ali kavču. Pomagale so mi poleg moža tudi prijateljice, pomagal šport in konkretno švicanje, pomagalo branje, dodatno formalno izobraževanje ... skratka, akcija.

Še v vednost, poznam fanta, študenta na precej zahtevnem faksu, ki ima že 7 let obsesivno kompulizivno motnjo ali kako se že temu reče. Stalno mora nekaj ponavljati, ujet je v neke rituale, obredne gibe, stalne poti itn. Sam se je steral iz tega ven do stanja, da zmore, da živi, da je zmanjšal rituale na neopazno raven. Da celo prenaša obilico stresa na faksu. Tako da .... brez izgovorov v stilu "imam diagnozo, ne morem, usmiljenjeeee"!

To kar si napisala je v bistvu čista resnica! Mislim vsi imamo stres, probleme takšne in drugačne in sedaj če se začneš s tableti filati da ti za nek kratek čas to možgane zamegli okay, ampak saj tega ne moreš delati do konca življenja. Pride moment ko se moreš soočiti s karkoli že in dati skoz. Na žalost, stres, anksiozne motnje, strahovi, panika...to imamo čisto VSI, v manjših/večjih oblikah in sedaj da boš za vsak sorry izrazu 🤐 žru tablete pol ne boš nikamor prišel. Potem je pa res najbolje da takoj potrkaš na vrata umobolnice pa naj te tja dajo za par desetletij.

Ti si se kdaj zdravila za kakšno motnjo?

Ja, Saharca, natanko tako.
Se spomnim, nekaj let nazaj, v službi sem imela res grozne razmere. Matretiranje, strah pred odpustitvijo, grozno. Doma nisem mogla spati, pol noči sem prebedela v nekakšnem ždenju, bila praktično brez energije za karkoli. Kolegica je bila v podobnem. Ona je šla k zdravniku, dobila antidepresive, šla na enoletno bolniško, razne delavnice, itn ... jaz pa sem se vpisala v fitnes, vsak dan hodila tja švicat. Po nekaj tednih sem bila spet normalno delujoča, ona pa ... še danes ni ok.

Ambulantno ne, če sem pa bila kdaj v strahu, ali da sem izgubila koncentracijo, fokus mi je pa eft veliko pomagal in pa meditacije.

čestitam, tudi sama sem sledila tvojemu receptu.
Strinjam se tudi s tistim stavkom "Vec psihiatrov več psihiatričnih bolnikov".

Ja zadnji stavek je še kako resničen.

Kdaj si pa imela probleme nazadnje in na koliko časa imaš krize?

Ne vem točno kakšne krize imaš v mislih? Imela sem včasih kakšne hude strahove v sebi v smislu kako bom preživela kaj bo takrat pa takrat...v bistvu sem samo sebe terorizirala z negativnimi scenariji, ki se ne bodo nikoli zgodili. Ljudje to delamo in to je brezveze. Ključ je v prizemljitvi, da se soočiš s sedanjostjo in da tisto kar imaš tukaj in zdaj narediš najbolje kar se da.

Sedaj včasih izgubim fokus, koncentracijo in naredim kakšno seanso eft ali malo zmolim da se prizemljim. Ko je človek prizemljen je varen. Tudi pomagajo ali so mi pomagali razni ostali spiritualni učitelji Eckart Tolle je itak mojster v temu kako sprejemamo sedanjost in kako naj se ne ustrahujemo ker to nima smisla.

To je en sestavek iz nekega teksta, ki sem ga ravnokar prijela na mail:

SEDANJI TRENUTEK JE VSE, KAR IMAMO

Kar si najbolj želimo, je vedno zelo blizu in na dosegu naše roke tukaj in zdaj. To je to, kar smo, to, kar ni možno, da nismo, ne glede na to, kje smo in v kakšni obliki trenutka se nahajamo. Resnični vir sreče, miru in svobode je enako prisoten v vsaki obliki trenutka tukaj in zdaj. Trpljenje izhaja iz misli, da to tukaj ni dovolj, da živlenje ne bi smelo biti takšno, kot je, da sami nismo v redu ali drugi niso v redu in da je to, po čemer hrepenimo nekje zunaj v preteklosti ali prihodnosti, na določenem kraju ali v določenem času. Naše trpljenje izhaja iz zgodb, ki jih doživljamo kot resnične. V njih želimo uspeti, preživeti, ozdraveti, nekam priti in biti nekdo, ki je poseben.

Ko mislimo, da nekaj manjka in da je rešitev nekje zunaj, imamo sposobnost, da se sprostimo v tukaj in zdaj, kjer je prostor, ki ga nismo nikoli v resnici zapustili. Namesto da bi z namero želeli popraviti ali izboljšati sebe ali svet, smo bolj odprti , da se vse uredi na svoj način in v svojem času, kar se tako tudi vseeno zgodi. Predani smo neposrednosti življenja natančno takšnega, kot je sedaj, brez da bi ga ocenjevali. Pri tem ne gre za pasivno vdajo v usodo, ampak za živost in odprtost, ki vsebuje vse in se na nič ne veže. To ni nekaj, kar dosežemo ali pridobimo, ampak enostavna bremejnost, bivanje, ki je vedno že pristono tukaj in zdaj.

V advaiti gre za sprejemanje življenja takšnega, kot je. Borbe, da bi se znebili negativnega mišljenja, ega ali da bi postali razsvetljeni naravno odpadejo in nismo več obremenjeni z iskanjem enosti. Na življenje pogledamo kot na izraz celote in ne kot na iskanje celote. Mi smo zavest in kakršni smo sedaj, je popolno, četudi gre za identifikacijo z egom ali željo, da bi se ega znebili. Trpljenje, ločenost in pomanjkanje so samo navidezne zgodbe, kakršne brez zavesti ne bi obstajale. Ko to prepoznamo, se prebudimo iz zgodbe svojega življenja in vsega, kar smo mislili in verjeli. Prepoznamo enostavnost tega, kar je, prepoznamo neskončno v končnem, popolnost v navidezni nepopolnosti, popolnost v mnogoterosti. Nič ni ločeno od tukaj in zdaj in nihče ni nikoli izgubljen. Najti ne moremo ničesar, kar ni že sedaj popolnoma prisotno. Pravo olajšanje je spoznati, da ne obstaja popolnost, ki bi bila ločena od nepopolnosti in da svetloba in tema ne morata biti ločeni. Ko to začutimo, cenimo svetost vsega takšnega, kot je.