☕ Ko se za nekaj potrudiš in vložiš napor, potem ti pa nekdo drug spelje zasluge s svojim minornim prispevkom

To se je zgodilo še v srednji šoli, ampak ljudje so bolj ali manj isti puĵsi vedno in povsod. (Namesto "puĵs" vstavite saj-veste-kaj.)

Pripravili smo šolsko gledališko predstavo, ne veliko, komorna zasedba, režiser je bil eden od učiteljev. Ni bil ravno režiser v pravem pomenu besede, bolj je bil "odrasla figura", ki je stvari držal skupaj, da smo predstavo pač speljali in nismo bili prepuščeni sami sebi.

No, stvar je v tem, da smo po nekaj ponovitvah predstavo izvedli tudi za zunanje občinstvo, ne samo za dijake šole. Tu vstopim jaz. Sama, lastnoročno, na svoje stroške (ok, seveda, ti niso bili gromozanski, ne govorim z namenom, da bi mi morali kaj poplačati!) sem naredila plakate za našo predstavo in jih lastnoročno polepila po mestu, no, bolj v našem stanovanjskem okolišu, ne v centru mesta ali na kakih zgodovinskih objektih. Ja, je bilo (in je še) ilegalno, ampak en plakatek bodo pa že prenesli. Tudi plakate za kake izgubljene pse izobešajo, pa to ni kriminal. Pač, če redar slučajno pride mimo, strga dol in adijo. In ne samo plakate: lastnoročno sem obiskala učitelje iz osnovne šole (tam smo tudi imeli dramske predstave) in jih povabila, pa še par ljudi osebno klicala.

In so dejansko prišli!

Po koncu predstave vidim, da so v večini ljudje, ki so se odzvali mojemu vabilu!

In v čem je zdaj štos? Ko smo zadeve zaključili in se čez čas zbrali na pici (itak, klasika), sem omenila točno to, kar sem počela: da so na javno predstavo večinoma prišli ljudje, ki sem jih jaz zbobnala. In reakcija režiserja? "A si ti mojo ženo pripeljala?!"

In tako je šlo vse tisto risanje in lepljenje plakatov in osebno vabljenje ljudi, ki so dejansko prišli na moje povabilo, v nič. Nihče se ni vprašal, kako to, da je prišlo toliko ljudi. Glavno, da je režiser "svojo ženo pripeljal".

In tako ljudje potacajo napore drugih in poveličujejo sebe za tisti migljaj mezinčka, ki so ga vložili v stvar.