☕ Kdo je Zoran Stevanović?

Kdo je pravzaprav Zoran Stevanović? Upokojeni kriminalist Jakob Demšar je o njem 24. avgusta 2026 v Reporterju objavil članek, ki je vreden pozornosti. Zanimivo branje — in morda tudi priložnost, da si o nekaterih stvareh ustvarimo popolnejšo sliko.
ZORAN STEVANOVIĆ-POLICIST IN POLITIK
Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je kot politik naenkrat postal izjemno zanimiva medijska oseba, o kateri moramo državljani vedeti vse, tudi pretekle grehe. Kajti, živimo v časih, ko za odkrivanje sedanjih in preteklih grehov mnogi poskrbijo kar sami z objavljanjem vseh sort neumnosti, žaljivk, tračev, političnih nagovorov… na družbenih omrežjih, k čemur je nagnjen tudi Stevanović. Zdi se težko verjetno, toda bili so časi, ko se ljudem ni zdelo nujno, da vsak trenutek svojega dne delijo s tisoči popolnih neznancev. Če si si šel v nakupovalno središče kupit kos oblačila, na družbenih omrežjih nisi sproti oznanjal vseh podrobnosti, in če si se na kakšni zabavi ali političnem sestanku osmešil, tega nisi ovekovečil s fotografijami in jih nalepil v digitalni album, ki bo živel večno. Toda zdaj, v eri izgubljenih zadržkov, vse kaže, da ni tako dolgočasnega ali ponižujočega trenutka življenja, da ga ne bi bilo vredno deliti. V spletni dobi je pomembneje živeti na ves glas kot dostojanstveno. Spletni sledilci so bolj cenjeni kot prijatelji iz mesa in krvi, kajti oni so nosilci iluzorne obljube slave, celo nesmrtnosti. Če bi bil Descartes danes živ, bi morda zapisal: objavljam na družbenih omrežjih, torej sem!
Grožnje in sodba
Hitler je svojim generalom po napadu na Poljsko, ki ga je insceniral kot samoobrambo, dejal: »Navedel bom propagandistični razlog za začetek vojne; ni pomembno, ali je verjeten ali ne. Zmagovalca pozneje ne bodo vprašali, ali je povedal resnico.« Svet je danes drugačen in tako zapleten, da ne moreš vedeti, kakšen učinek bodo imela naša dejanja na dolgi rok. In na dolgi rok je policist Stevanović postal predsednik Državnega zbora, za katerega so novinarji pred kratkim izbrskali staro sodbo iz leta 2004, s katero je bil obsojen na denarno kazen, ker je kot policist grozil nekemu »nedolžnemu« državljanu. Novinarjem je šele s pomočjo informacijske pooblaščenke uspelo dobiti anonimizirano sodbo, ki je tako oskubljena, ne samo osebnih podatkov, temveč opisa dogodka in samih dokazov (manjkajo celotne strani v sodbi), da jo kot pravnik in kriminalist s težavo komentiram. Sodišče v sodbi zapiše, da je Stevanović ogrozil varnost ene osebe z resno grožnjo, ker ji je dejal, da »jo bo uničil, da bo poskrbel, da ne bo več vozila in da jo bo ustrelil.« Sodišče je kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da »do takrat še ni bil kaznovan in da so do določene mere k Stevanovićevim grožnjam prispevale opazke oškodovanca in njegovih prijateljev na račun policije in vožnja pod vplivom alkohola« (čigava, ni razvidno, najbrž oškodovanca). No, pa smo tam, kar policisti doživljajo vsakodnevno med postopki s kriminalci, prekrškarji, pijanci, nasilniki…Očitno je v tem primeru šlo za policijski postopek proti pijanemu vozniku, za pijance in njihove tovariše pa je sicer značilno, da se vendar že po prvem jutranjem kozarčku počutijo v precej dobri kondiciji. In kot oni vedo, je pijan voznik vedno najboljši voznik. Policistom začnejo pametovati in težiti, celo groziti, postanejo strokovnjaki za človekove pravice, ob tem pa pozabijo na vse žrtve v prometu, ki so nastradale zaradi pijancev in so jim prav ti za večno vzeli temeljno človekovo pravico – pravico do življenja. Kaj so to noč o policiji in njenem delu nakladali in pametovali policistu Stevanoviću, iz sodbe ni razvidno, niti ni razvidno, zakaj se je spor sploh začel in kako se je končal, zato sodiščem priporočam, naj objavljajo logično utemeljene in berljive sodbe in ne oskubljene vsake vsebine. Načeloma so policisti žaljivk in groženj navajeni, občasno pa jim lahko popustijo zavore in opisanim pametnjakovičem in nasilnežem, ki ne šparajo žaljivk in groženj na račun policistov, povedo kakšno »krepko«, kot bi dejal Stevanović.
Izbris sodbe in anonimizacija
Sodba je bila že zdavnaj zbrisana iz kazenske evidence, kar za Stevanovića formalno pomeni, da nikoli ni bil kaznovan, zato medijem očita, da na plano vlečejo zastarane in izbrisane grehe, ki jih je storil še kot »otrok«. Vendar pa sodbe še vedno obstajajo v arhivih sodišč, kjer so jo našli mediji, sicer anonimizirano, kar pomeni, da lahko razberemo ime obsojenca, ne pa tudi drugih udeležencev (prič in oškodovancev). Stevanović je na družbenih omrežjih medijem očital podkupljivost, govori celo o spregi mafije, globoke države, medijev in sodišč. Vse to je deplasirano, saj bi se Stevanović moral zavedati zelo preprostega dejstva, da je postal prvovrstna javna osebnost, ki skozi politične odločitve odloča o usodi mnogih sodržavljanov, zato se bo po njem usulo vse, kar je res, pa tudi polresnice in laži. Čimprej se bo s tem dejstvom sprijaznil, tem lažje bo opravljal svoje delo in ob tem čim manj čvekal po družbenih omrežjih.
Kakšni pa so pravzaprav argumenti za anonimizacijo sodb: varuje žrtve, priče in njihove družine, preprečuje trajno stigmatizacijo obsojencev po prestani kazni, zmanjšuje možnost zlorab podatkov na internetu in upošteva se pravico do rehabilitacije. Argumenti proti: zmanjšuje transparentnost sodstva, otežuje javni nadzor nad enotnostjo sodne prakse in otežuje raziskovalno in novinarsko delo. V odmevnih primerih pa je identiteta pogosto že javno znana, zato anonimizacija deluje zgolj formalno. Zakaj mediji lahko objavijo imena? Sodišče je kot državni organ vezano na pravila o varstvu osebnih podatkov in objavljanju sodb, mediji pa delujejo na podlagi svobode izražanja in javnega interesa. Če ocenijo, da obstaja prevladujoč javni interes (npr. pri politikih, gospodarstvenikih ali posebej odmevnih primerih), lahko identiteto posameznika objavijo, če pri tem spoštujejo zakonodajo in standarde novinarske etike. V ZDA so sodni spisi in sodbe pogosto javni z imeni strank (ob določenih izjemah), v številnih evropskih državah (tudi Sloveniji, Nemčiji in Avstriji) prevladuje anonimizacija javno objavljenih sodb, čeprav obstajajo razlike glede obsega anonimizacije in izjem. Pri nosilcih javnih funkcij ali zadevah z izrazitim javnim interesom bi bila lahko anonimizacija manj obsežna, pri zasebnikih, mladoletnikih, žrtvah spolnih kaznivih dejanj in družinskih sporih pa bi ostala stroga.
Ali je potem prav, da se objavi iz evidence že izbrisana sodba za nekega politika, ki je javna oseba in s svojim delovanjem vpliva na življenja državljanov? Gre za tehtanje dveh legitimnih interesov: pravice javnosti do obveščenosti in pravice posameznika do rehabilitacije ter zasebnosti. Pravno gledano je treba razlikovati med več položaji: Izbris obsodbe iz kazenske evidence pomeni, da se oseba za večino pravnih namenov šteje za neobsojeno. Namen tega instituta je rehabilitacija. To pa ne pomeni, da zgodovinsko dejstvo obsodbe preneha obstajati. Če je bila sodba javno izrečena in so o njej zakonito poročali mediji, dejstvo obsodbe samo po sebi ni izbrisano iz zgodovine. Pri politikih in drugih nosilcih javnih funkcij je pomemben še en vidik: njihovo delovanje je predmet okrepljenega javnega nadzora. Tako slovenska sodišča kot Evropsko sodišče za človekove pravice poudarjajo, da morajo javne osebe praviloma prenesti širši obseg javne razprave in kritik kot zasebniki. Vprašanje pa je, kdaj je objava stare, izbrisane obsodbe še vedno upravičena. To je odvisno od okoliščin. Objava je lahko utemeljena, če je neposredno povezana z opravljanjem javne funkcije, pomembna za presojo integritete ali verodostojnosti politika, del razprave o zadevi, ki je še vedno v javnem interesu, predstavljena točno in v kontekstu (na primer z navedbo, da je bila obsodba pozneje izbrisana iz kazenske evidence). Po drugi strani pa je objava lahko težje upravičljiva, če gre za zelo staro obsodbo brez povezave z današnjim opravljanjem funkcije, služi predvsem senzacionalizmu ali osebni diskreditaciji, zamolči dejstvo, da je bila obsodba izbrisana oziroma da je oseba uspešno prestala rehabilitacijo. Ko vse to seštejemo in odštejemo, lahko prepričljivo ugotovimo, da so v Stevanovićevem primeru mediji ravnali zakonito in profesionalno. Dokler nam bo Stevanović populistična nakladal, da je edini namen in resnica njegove Resni.ce služiti ljudstvu, potem mora trpeti tudi vprašanja in razprave o svoji osebni zgodovini. Če pa meni, da je vstopil na napačen vlak, nima smisla, da po njegovem hodniku teče v nasprotno smer.
Policist Stevanović
Toda, kot sem že večkrat zapisal, policisti, kar je bil tudi Stevanović, so samo ljudje z vsemi napakami, šibkostmi in pomanjkljivostmi, ki tarejo druge ljudi. Največkrat si prizadevajo, da bi bili objektivni – a vedno znova podležejo svojim predsodkom, svojim sanjarijam o pravici, vcepljenim predstavam o redu, pa tudi pritiskom z različnih strani. Poklic policista je eden najtežjih. Ker pričakujemo od njih, da so v eni osebi združene lastnosti razsodnika, socialnega delavca, rokoborca, psihologa, pravnika, strogega in skrbnega očeta ter empatične matere. Policist mora znati komunicirati ne samo z običajnimi državljani, temveč tudi z mnogimi strokovnjaki, s tožilci in odvetniki in vztrajati mora pri branjenju pravičnosti. Gostobesedne stranke mora znati prekinjati, kršilcem pa »groziti« z zaporom in drugimi kaznimi. Ne sme biti ne liberalec, ne konzervativec, ne musliman, ne katolik. Do ničesar ne sme biti pristranski, nikamor se ne sme nagibati, o nobenem človeku in o nobeni stvari ne sme imeti nikakršnega vnaprejšnjega mnenja. Mora biti le policist, odprt, strpen in pravičen, kot je le mogoče, če upoštevamo njegovo dedno osnovo in okolje, v katerem je odraščal. Postopke mora voditi s pravično in trdno roko in hitro priskočiti na pomoč vsaki žrtvi. Znati mora pokazati izjemno sočutje, kdaj pa kdaj pa po potrebi tudi neprijazno in trdo stran, npr. v obliki gumijaste palice. Ljudje računamo nanje, da bodo rešili naš svet pred nevarnostjo. Policistom vsak dan prinaša polno nevarnosti, kar kažejo tudi zadnji aktualni resni napadi na policiste. Mnogokrat v njihovi karieri se je že zgodilo, da so kakšnega stisnili v kot. Sam se spomnim, kako je bilo prvič, ko sem ponoči kot mlad policist patruljiral po osamljenih mestnih ulicah ali kje na mračnem in pustem podeželju in me je nenadoma obstopila skupina nasekanih težakov (mogoče se je tisto noč to zgodilo tudi Stevanoviću?), ki niso marali moje uniforme. Vsak policist se zapomni, kako se je takrat počutil. Z leti pa pride do situacij, ki so mnogo hujše. Ko ti grozijo s smrtjo, s sekirami in kladivi, kovinskimi palicami, noži, razbitimi steklenicami, šibrovkami in drugim strelnim orožjem ali pa te povozijo z avtom. In velikokrat so taki godlji kos, kdaj pa več ne morejo. Težko prognozirajo vnaprej. Odločajo se v največ nekaj sekundah, tisti, ki pa jih bodo preiskovali in nazadnje obsodili pa imajo mesece časa, da pametujejo in igrajo šah z vsemi možnimi variantami. Naknadno je vedno lahko prepoznati napako in ko se zagrnejo kulise realnosti, policisti lahko izgubijo pregled nad situacijo in sprejemajo eno napačno odločitev za drugo.
Njihovo delo in ukrepi so polni odtenkov sive in vsaka odločitev je lahko dvorezen meč. Zato je kontrola nad njihovim delom nujna, njihove napake pa je potrebno analizirati ne zgolj po črki zakona, temveč z upoštevanjem njihovega specifičnega dela, policijske subkulture in družbenega okolja, v katerem bijejo vsakdanje bitke. Kam v tem kontekstu umestiti policista Stevanovića, katerega policijske postopke, ki jih je izvajal, ne poznamo natančneje, razen opisanega ekscesa, težko ocenjujemo. Najbrž je bil mešanica vsega zgoraj povedanega o policistih in njihovem zahtevnem ter nevarnem delu.
Politik Stevanović
Veliko lažje pa ga trenutno ocenjujemo kot politika, ki je preko medijev in družbenih omrežij tako rekoč vsak dan prisoten v naših domovih, nas poučuje in graja ter populistično prepričuje, da dela izključno za nas, kajti »politika mora služiti ljudem, ne interesom ozkih elit ali političnih strank; moč države izhaja iz ljudstva, zato morajo biti odločitve sprejete v korist državljanov; narod je temelj države, njegova volja in dostojanstvo pa morata biti spoštovana; pravice ljudi niso privilegij, ampak temelj demokratične družbe; interese ljudi je treba postaviti pred politične delitve in osebne zamere…« Če v posameznih policijskih postopkih, kjer je imel opravka s težavnimi in nasilnimi tipi, državljani lahko blagohotno razumemo njegovo »krepko« izrazoslovje, mu tega, vključujoč navedene politične floskule, kot politiku ne moremo. Kot predsednik Državnega zbora bi moral delovati pomirjujoče, celo nekoliko vzvišeno nad pritlehnostjo nekaterih politikov, v stilu starorimskega pregovora aquila non captat muscas (orel ne lovi muh). Namesto tega uporablja robato, rokovnjaško, konfrontacijsko in polarizirajočo retoriko, njegove izjave ustvarjajo pritisk in zastraševanje medijev in nevladnih organizacij, politične nasprotnike pogosto prikazuje kot škodljive ali nelegitimne in s takšnim načinom komuniciranja zmanjšuje prostor za konstruktiven dialog. Naenkrat je postal tudi strokovnjak za ustavno pravo in še posebej za razlago poslovnika o delu državnega zbora. Skratka, Stevanović se v tem kratkem političnem obdobju, ki mu je evidentno stopil v glavo, še ni uspel izvleči iz avtokratske policijske miselnosti, kjer je lahko, in to upravičeno, delal red s krepkimi besedami in ukazi ter po potrebi in zakonito celo s pendrekom in orožjem, s katerim se je kot mlad policist tudi rad fotografiral.
Za Stevanovića bi bil čas, da se premakne za miselno stopničko višje, čeprav prejšnja stopnja morda še ni bila osvojena ali pravilno vzpostavljena. Govoriti malo, ne govoriti slabo, neumno, površno ali zaman ali celo sploh ne govoriti. Vse to so stopnice na poti do osebnega napredka in izboljšanja, ki jih v življenju osvajamo, izgubljamo in ponovno osvajamo, kot teren v vojni. S strpnostjo in politično kilometrino, ki prihaja počasi, ko mrak na zemlji hladi kri in se vzgibi umirjajo, se obvladujemo in lažje zadržujemo, tako da tudi brez svojih velikih zaslug govorimo manj, morda bolj razumno in človeško.
Politikom, ki so prepričani, da so z izvolitvijo ali imenovanjem na politično funkcijo že osvojili vse znanje o družbi in njenem upravljanju in da nas državljane lahko nonšalantno o vsem podučujejo, priporočam roman Elif Shafak Po nebu tečejo reke, v katerem zapiše: V davnih časih je živel znamenit šejk. Nekega jutra se je zbudil in naznanil, da je preštudiral vse, kar je vredno vedeti. Ničesar več se ni imel naučiti. Tisto popoldne se mu je pokazal angel Gibrail, preoblečen v derviša. Skupaj sta se sprehodila do bregov Tigrisa. Ko sta prišla do reke, sta opazovala lastovico, ki se je spustila, zajela vodo in odletela. Derviš je šejku rekel: »Povej mi, je reka kaj upadla, ko je ptica pila iz nje? Znanje je vodno prostranstvo in tebi ni uspelo vsrkati več kot za lastovičji kljun.« Šejk je spoznal svojo zmoto in odtlej razumel, da je ne glede na to, koliko človek ve, še veliko več tistega, česar ne ve.