☕ KAVČ

Kavčukovec prihaja iz Brazilije.
Drevo je visoko 20 metrov.
V Aziji drevo raste na plantažah
Čista tekoča guma se imenuje lateks.
Z zarezovanjem v drevo se osvobodi tekoča guma iz plasti med zunanjim in notranjem lubjem.
Na drevesu naredijo več rezov, ki se končajo v širši zarezi.
Pod zarezo je keramična posoda, kjer se zbira tekoča guma.
Posodo pogosto praznijo, ker se sok kavčukovca hitro suši.

http://www.e-fotografija.si/datoteke/images/fotopotep/Tajska_potep/tajska_kolanta_izlet%20(16).jpg

Kavčuk razsekajo na manjše kose in ga raztopijo s pomočjo terpentina, da ga lahko zmešajo z drugimi kemikalijami.
V tekočo zmes pri sobni temperaturi dodajo drobno zmleto žveplo in beli svinec v prašku.
Razmerje je 25 delov tekočega kavčuka, 5 delov žvepla in 7 delov belega svinca.
Mešanico segrejejo v parnem kotlu na temperaturo 130 stopinj.
Toplota povzroči reakcijo med žveplom in kavčukom, zaradi česar guma prenese mraz in vročino.
Valji stisnejo gumo, da je gladka.
Valji morajo imeti temperaturo največ 130 stopinj, da se guma zmehča, ne da se pri tem poškoduje.

1495
Kavčuk so prvič opisali.
Michele da Cuneo, navigator na Kolumbovi drugi odpravi, je pisalo o drevesu, ki daje mleko, ko se ga obreže in da prebivalstvo iz njega dela neke vrste vosek in ga uporablja za žoge.

Španski raziskovalec Hernán Cortes je v 16. stoletju videl igro z žogo na dvoru azteškega kralja Moctezume II.
Žoge so odnesli v Evropo, kjer so več stoletij ostale posebnost za igrive plemiče.

V 18. stoletju je angleški kemik Joseph Priestley odkril, da je guma odlična za odstranjevanje črt, narisanih s svinčnikom.
Nastala je radirka.

https://i.pinimg.com/564x/76/b1/6f/76b16f48c8d35a4279e3485a04f918a6.jpg

1832
Goodyearova tovarna strojev je šla v stečaj.
Upnikom je bil dolžen ogromno denarja.
Ob strani mu je stala žena Clarissa, čeprav sta imela več otrok.
Žena je morala večkrat prositi pri sorodnikih in prijateljih, da je plačala varščino za moža iz ječe, v katero ga je večkrat zaprl šerif.

1833
V ZDA je vladala gumena mrzlica.
Čevlji in oblačila iz nepremočljivega materiala so bili modna muha.
Zaradi vročega poletja se je guma kmalu spremenila v lepljivo, smrdečo gmoto.
Besni kupci so drveli v trgovine, da bi zamenjali smrdljive in izmaličene jopiče, čevlje in klobuke.
Roxbury India Rubber Company je v samo nekaj tednih kupcem vrnil skupno 20 000 dolarjev, kar je bilo 10 odstotkov letnega prometa.
Pred tem so bili rešilni jopiči iz plute.

1834
Ameriški raziskovalec John C. Frémont je potoval po jezerih in rekah na severu in zahodu ZDA, da bi raziskoval neznana ozemlja.
Poleti je vzel novi gumijasti čoln in odveslal po Velikem slanem jezeru.
Čoln se je začel taliti in raziskovalec je začel panično veslati ter istočasno napihovati zrak, da bi prišel do kopnega.
Spoznal je, da so indijanski kanuji boljši od gumijastih čolnov.

Charles Goodyear je v trgovini Roxbury India Rubber Company kupil gumijasti jopič in začel delati noč in dan, da bi razvil boljši ventil za dovod zraka.
Nekaj tednov kasneje se je Goodyear vrnil s svojim ventilom.
Prodajalec je Goodyeara odpeljal v skladišče in mu pokazal polno jopičev, ki so se spremenili v zlepljene gmote.
Prodajalec mu je rekel:
»Pozabite na ventil. Izum, ki lahko reši industrijo gume, je metoda, ki bo preprečila, da se bo z gumo zgodilo to.«

Po zlomu industrije gume je lahko Goodyear kavčuk kupil po ceni nekaj centov za kilogram.
Ni vedel veliko o kemiji, razen tega, da je kavčuk topen v terpentinu.
Proces je bil hitrejši, če je gumo prej zmehčal.
Gumo je narezal na majhne kose in kose obdelal z ženinim valjarjem.

Medtem ko je delal, je prišla policija ih ga odpeljala v ječo zaradi dolgov.
V ječi je med podganami in sojetniki našel kotiček, kjer je obdeloval kose gume z valjarjem.

Sorodniki so pomagali odplačati nujne dolgove, da je prišel iz ječe.
Vendar pa se je bila družina prisiljena preseliti v prepišno hišo s podganami.
Zastavili so pohištvo, porcelan, celo učbenike otrok.
Tako je lahko kupil še več kavčuka in terpentina, ki je bil zelo drag.
Količina terpentina, ki je bila potrebna za raztopitev pol kilograma kavčuka, je stala čez 30 evrov.
Družini so ostali lonci in ponve, ki jih je po večerji pomil in jih uporabil za poskuse.

Zaradi pritoževanja žene nad smradom, je zgradil kočo na vrtu.
Vendar so se pritoževali sosedje nad smradom.

Znanec mu je ponudil delavnico v New Yorku.
Tam je Goodyear delal po cele dneve.
Kmalu je bil suh in bled z zlepljenimi lasmi.
Oblačila so bila neoprana in polna madežev od kemikalij.

Goodyear je prišel do zamisli, da strjeno gumijasto platno potopi v vrelo vodo z apnom.
Zaradi apna so kosi postali trdi in gladki, a če jih je izpostavil kislini, je površina počila in pokazala se je lepljiva notranjost.
Dovolj je bilo samo nekaj kapljic pomarančnega soka.

Naslednji poskus je bil z dušikovo kislino, ki je dala gladko, a trdo površino.
Delavnica je bila kmalu polna hlapov in Goodyear se je zgrudil z bolečino v grlu in pljučih.
Uspelo mu je priti iz delavnice.
6 tednov je z vročino ležal v postelji.
Rezultat tega poskusa je bila trdna, bela in gladka guma.

Nove sponzorje je prepričal, da je našel metodo za preobrazbo kavčuka v nepremočljiv material, ki ni odvisen od vremenskih vplivov.
Pisal je celo predsedniku.

Goodyear je najel tovarno blizu New Yorka.
Poslal je po ženo in otroke, ki bi iz platna, impregniranega z gumo, šivali zaščito pred dežjem in zložljive strehe za kočije.
V zimi 1837/1838 je material pokal in Goodyear je izgubil sponzorje in tovarno.

Našel je novo tovarno gume, The Eagle India Rubber Company.
Z lastnikom sta začela proizvajati gumo po Goodyearovem receptu in jo škropila z žveplom.
To sta preizkusila na 150 gumijastih vrečah, a po dveh tednih so se stalile.
Pozimi 1838/1839 je Goodyear zbolel in zapustil tovarno.

S poskusi je nadaljeval v kuhinji, kjer se je kos gume po pomoti znašel na vročem štedilniku.
Ta kos je našel dan kasneje.
Guma je bila gladka in bela kot bi morala biti.
Ker ni vedel, kaj natančno se je zgodilo, je preizkusil različne temperature.
Kose je polagal na ponve in pekel v pečici.
Nekateri kosi so bili popolni, drugi pa so se stalili ali zažgali.

V različnih strokovnih časopisih in pismih je možnim sponzorjem razlagal, da je GUM ELASTIC mogoče uporabiti za gugalnice, žimnice ali torbe.
A sponzorje to ni zanimalo in družina je spet trpela.
Otroci so živeli od nezrelih krompirjev z vrta in pili mleko, ki so jim ga podarili lokalni kmetje.

1842
Goodyear je prepričal prijatelja, da je GUM ELASTIC vzel s seboj v London.
Tam je več poslovnežev razumelo pomembnost odkritja
Thomas Hancock je bil največji proizvajalec oblačil za dež v Angliji.
Razmišljal je ali naj plača milijon evrov za skrivnost, ali naj jo odkrije sam.
Ko je videl, da Goodyear nima patenta v Angliji, se je odločil, da ne bo plačal.

Thomas Hancock je v roke dobil nekaj kosov Goodyearove gume.
Guma je bil malo ožgana in deloma umazana z žveplom.
Zahvaljujoč madežem je razmišljal v obratni smeri in razumel Goodyearjevo metodo.
Ta tehnika razmišljanja se imenuje obratno inženirstvo.

Robovi gume so bili deloma ožgani in to je bil znak, da je Goodyear verjetno segreval gumo v pečici.
Po nekaj poskusih je Hancock ugotovil, da mora biti temperatura okoli 130 stopinj.
Majhni madeži žvepla so kazali na to, da je Goodyear dodal žveplo.
Hancock je vedel, da je treba kavčuk dati v terpentin, preden se ga lahko obdela in zmeša s kemikalijami.

NOVEMBER 1843
Goodyear je zaprosil za patent v Angliji.
Zavrnili so ga, ker je Hancock dobil patent dva meseca pred tem.
Hancockov sodelavec se je domislil imena VULKANIZACIJA, po rimskem bogu ognja Vulkanu.
Goodyear se je pritoževal prijateljem, da mu je Hancock ukradel metodo.

1844
Goodyear je dobil ameriški patent in družina je prišla do denarja.
Neko podjetje je plačalo pol milijona evrov (15 000 dolarjev) za pravico, da izdeluje manšete, nogavice in rokavice iz vulkaniziranega kavčuka.
Namesto, da bi poplačal dolgove je Goodyear porabil denar za nove poskuse.

1845
Anglež Stephen Perry je izumil elastiko, ki je bila idealna za povezovanje pisem, stvari in papirja.

1851
Na svetovni razstavi v Londonu je Goodyear razstavil globuse, poslikane lutke in pisalno mizo iz rjave utrjene gume s pozlačenimi robovi.
Nad glavami gostov so lebdeli zlati gumijasti baloni, polnjeni z vodikom.
To ga je stalo čez 30 000 dolarjev.
Dobil je najvišje odlikovanje na razstavi, The Council Medal.

Tovarnar Horace Day je dolga leta brez dovoljenja izdeloval čevlje iz gume.
Kljub odločbam ameriškega sodišča je še naprej kršil patent, ki ga je imenoval goljufija in prevara.
Trdil je, da to ni Goodyearov izum.

1852
Goodyear je Daya pozval pred sodišče.

Day je najel odvetnika Rufusa Choata, ki je zaslovel, ko je dosegel, da so za umor obtoženega oprostili, ker je trdil, da je obtoženi hodil v spanju, ko je zagrešil zločin.

Goodyear je najel odvetnika Daniela Webstra za honorao 15 000 dolarjev.
Goodyear je dobil denarno pomoč tudi od proizvajalcev obutve, ki so bili siti tega, da je Day kvaril ugled panoge.

Časopisi so vsak dan poročali iz sodne dvorane.
Dayev odvetnik je obtožil Goodyeara, da je ukradel idejo za vulkanizacijo gume.
Daniel Webster se je v govoru, dolgem 5 ur, med drugim tudi spraševal, zakaj nobena od Dayevih prič ni dobila patenta.

Razsodba se je glasila:
»Nima samo pravice do tega, za kar prosi, temveč tudi do vse časti in vseh prihodkov do tega izuma.«

1854
Goodyear je na svetovni razstavi v Parizu požel nove zmage.
Francoski kralj je bil tako navdušen nad gumo, da ga je povabil na vožnjo po mestu v svoji kočiji.

Izdatki za razstavo so znašali čez milijon evrov.
Goodyear je za nove poskuse porabil ves denar, zato je kmalu spet pristal v ječi.
V pariški ječi je prejel Red legije časti in Vitez velikega križa.

1855
Prenehali so uporabljati groba živalska čreva in prešli so na mehke in gladke kondome.

1860
Oslabljen od kemikalij, dolgov in slabega zdravja je Goodyear umrl v New Yorku.

V spominih je zapisal:
»Zgodovina izumov kaže, z redkimi izjemami, da tisti, ki s svojimi odkritji poskušajo izboljšati razmere za druge, verjetno poslabšajo svoje lastne.«

»Človek ima razlog za obžalovanje samo v primeru, ko nihče ne žanje, kar je sejal.

https://i.pinimg.com/564x/4e/73/de/4e73de458613a5fd84a4e42b2b773664.jpg

1888
Irec John Boyd Dunlop je izumil z zrakom polnjene gumijaste plašče.
Povečalo se je zanimanje za kolesarjenje.
Plašči z notranjo napihljivo zračnico so bili veliko boljši od plaščev, ki so bili iz gume, ker je zračnica izenačila tresljaje zaradi lukenj na cesti.

1895
V Franciji sta brata André in Édouard Michelin na avto namestila z zrakom polnjene plašče.
Čeprav na dirki Pariz – Bordeaux nista zmagala, sta postala znana po vsem svetu.
V samo nekaj letih je podjetje postalo eno največjih v Evropi.

1898
Američan Frank Seiberling je kupil nekaj starih tovarniških stavb in začel izdelovati avtomobilske plašče pod imenom Goodyear Tire & Rubber Company.
Ime je izbral, da bi izkazal čast Charlesu Goodyearu, ki je umrl obubožan.

https://i.pinimg.com/564x/03/eb/db/03ebdbd3fc1d2c8050285a837fe63c95.jpg

https://i.pinimg.com/564x/c2/a1/30/c2a130598d9f3cb18e25c979eb815e9c.jpg

Goodyear Rubber Company je tožila Seiberlinga.
Zadeva se je razrešila šele leta 1927, ko sta se podjetji strinjali, da lahko obe uporabljata ime Goodyear.
Seiberling je plačal 10 000 dolarjev za pravico do uporabe imena Goodyear.

Sedaj ima Seiberlingov Goodyear več kot 50 000 zaposlenih, Goodyear Rubber Company pa le 150 zaposlenih.

1900
V ZDA sta bila dva velika proizvajalca pnevmatik.
To sta bila Goodyear in Firestone.
Podjetji sta tekmovali med seboj.
Firestone je imel prednost, ker je bil lastnik Harvey Firestone dober prijatelj Henryja Forda.

https://i.pinimg.com/564x/02/0d/91/020d915435e6c1f5e3325f05e7386c4f.jpg