☕ Kamorkoli grem, katerem koli društvu, športu, skupini se prijavi me ostali ne sprejmejo

Si edinec? So se ves čas vsi trudili okrog tebe, tebi pa ni bilo treba nič? Si živel osamljeno že kot otrok?
Se nisi uril v tem, kako se pogovarjati z ljudmi, da jih pritegneš?
Hm ali pa si otrok cyber sveta, kjer se vsi pogovarjajo samo preko neta in telefona, v živo pa se sploh ne znajo?

Tudi jaz sem bolj na tiho narejena. Dolgo opazujem in si ne upam dosti govorit. Ko ljudi dobro spoznam katero rečem. Pa še takrat me malokdo opazi 🙁

včasih se je treba delat da si samozavesten potem ti pride v kri in zares postaneš tak. In biti v družbi opažen ni več problem. Sam en par jajc morš met 😉

Tisti s prašniki mi je všeč.
Avtorju ne morem verjeti, da ga interesna družba vsaj ne skuša sprejeti. Upiši se v kakšen tečaj, kjer družbo enostavno plačaš. Ali pojdi na rdeč križ pomagati. Tam rabijo roke in ne osamljene duše, tam ne boš sam.
Prosim bodi živ.

Nikakor! Nikoli se ni nihče trudi okoli mene. Že od OŠ naprej so me vsi zavračali. Vem, da sem se recimo v 5, 6, 7... razredu še trudil komunicirati, navezovati stike, a potem so me vsi, s katerimi sem se pogovarjal, kasneje izdali, se iz mene norčevali in takrat sem si enkrat rekel, da se več ne bom trudil pogovarjati z nobenem. Do tedaj sem vedno sam vzpostavil prvi stik, začel pogovor, po tem le še redko, ker so ljudje zlobni in nesrakni do mene.

Niti interesna družba me ne sprejme med seboj. Vsi se med seboj pogovarjajo, zabavajo, se smejejo... ko pa jaz pridem, pa dajo vsi glave dol in se obnašajo kot da me ni.

Ja saj je prac da se ne trudis z napacnimi ljudmi. A toliko pa moras dat od sebe da bos dal sanso da spoznay tiste dobre prave prijatelje. Sigurno ne mores delat zivljenskih zakljuckov glede na izkusnje iz 5 razreda osnovne sole. Daj no...

Saj vem ampak zgleda se mi je to vgradilo v podzavest, da so ljudje zlobni, da me tako nihče ne mara in da se sploh ni vredno truditi.

Poskusi z NLP - nevrolingvinsticnim programiranjem. Ker je jasno, da gre za tvoje subjektivno dozivljanje ( vzorce) ki se pri
vsaki negativni izkusnji se krepijo, ne pa za objektivno oceno ( realno ni mogoce, da bi bil prav ti tisti unikum, ki se ga "vsi" izogibajo)

http://www.centerznanja.si/nlp/mod/resource/view.php?id=358 aksiomi nlp

Verjetno se res trudiš z napačnimi ljudmi, ki te ne sprejmejo, ker te ne zmorejo dojeti in razumeti. Ali pa se te celo bojijo, ker si morda sposobnejši od njih.
En sam pravi prijatelj je dovolj. Je bogastvo.
Praviš, da nisi edinec? Da imaš brate ali sestre? Se z njimi razumeš? Ste prijatelji?

zaman se trudiš. Ti si izgubljena duša, ker se ne odpreš. Kar ostani tak. Kaj bi se trudil. Znanstvo in druženje, še zlasti življenje v dvoje zahteva ogromno napora. Nekateri ga zmoremo, drugi nikoli.
Predvsem se lepo še naprej sebi smili in smili in smili.

Če je zate prijateljstvo trud in napor, se vprašaj, koliko so takšni "prijatelji" sploh vredni? Mogoče ti je cilj kvantiteta, da lahko rečeš koliko "prijateljev", da imaš, čeprav dejansko nimaš nobenega pravega? Podobno je z življenjem v dvoje. Če ti je to strašen napor, se raje vprašaj, če je moški s katerim si, sploh pravi? Ali je pri tebi tudi tukaj tako kot je pri prijateljih? Se trudiš zaradi okolice? Da bi izpadla priljubljena in zaželjena čeprav to nisi? Tvoj nasvet pa drugače ni vreden niti kilo dreka. Ste pa točno takšni kot si sama najhujši, ker ste brez pravih prijateljev, nesrečni v zvezi, na zunaj patekmujete s število FB prijateljev, kako ste priljubljeni, kako ste srečni v vezi ste pa gnili na zunaj in navznoter. Prvokategorni bedniki veliko slabši od avtorja. On vsaj prizna, da nima prijateljev. Vi še tega niste... novodobni psihični bolniki.

Čeprav je nekolikanj grobo napisano, dam avtorju popolnoma prav.

počakam na še kakšen kometar.. Ta dva bi se rada prerekala.