☕ Kako leva sredina dela za Janšo z drobljenjem glasov

Deljeno - zapis Polome Jamnik

Leva sredina dela za Janšo?
Glavni potencialni dobitnik razdrobljenosti leve sredine je Janez Janša. Ko se njegovi tekmeci razdelijo, se razpršijo glasovi in politična moč. To je osnovna nevarnost sedanjega dogajanja. Več novih projektov lahko pomeni več demokratične izbire, lahko pa tudi več drobljenja istega volilnega prostora.
Poleg drugih je tudi zgodba Roberta Goloba in Urške Klakočar Zupančič pri tem zgovoren primer. Leta 2022 sta bila del istega gibanja. Klakočar Zupančič je postala predsednica državnega zbora in podpredsednica Gibanja Svoboda, Golob pa predsednik vlade in stranke.
Prvi večji javni prelom je prišel oktobra 2023. Državni zbor je odločal o razrešitvi kmetijske ministrice Irene Šinko. Klakočar Zupančič se je vzdržala, čeprav je poslanska večina razrešitev podprla. Po poročanju N1 je nato sledil konflikt znotraj poslanske skupine, Golob pa naj bi jo pozval k odstopu z mesta predsednice državnega zbora.
Klakočar Zupančič se je umaknila z mesta podpredsednice Svobode, predsednica parlamenta pa je ostala. Politični spor je postal javen: na eni strani pričakovanje strankarske usklajenosti, na drugi samostojno ravnanje pomembne predstavnice oblasti.
Pozneje je razkol postal dokončen. Klakočar Zupančič leta 2026 ni bila ponovno izvoljena v državni zbor in je izstopila iz Svobode. Toda iz politike ni odšla. Z Antonom Ropom je ustanovila novo listo za lokalne volitve; Rop kandidira za ljubljanskega župana, Klakočar Zupančič pa za mestno svetnico. Ob predstavitvi projekta je dejala: »Moj čas še pride.« In tu se osebna zgodba konča, začne pa se širša.
Vsak ima sicer pravico do svoje poti. Vsak kandidat ima pravico zahtevati podporo volivcev. Demokracija takšno konkurenco omogoča in varuje. A če se levosredinski prostor razdeli na več list, kandidatov in osebnih projektov, se lahko glasovi razpršijo. Noben tega ne počne zato, da bi pomagal Janši. Politični učinek pa lahko vseeno koristi prav njemu.
Seveda to ni napoved volilnega izida. Več ponudbe lahko prinese tudi večjo mobilizacijo in pridobi volivce, ki jih stare stranke niso znale. Toda tveganje razdrobljenosti je realno. Klakočar Zupančič ima pravico do novega projekta. Rop ima pravico kandidirati. Golob ima pravico voditi Svobodo. Tudi drugi imajo pravico ustanavljati stranke in liste. Toda nihče od njih ne deluje v političnem vakuumu. Največji paradoks je, da lahko vsak ravna povsem racionalno, vsi skupaj pa ustvarijo položaj, ki je ugoden nekomu tretjemu. In ta tretji je v tem trenutku Janez Janša.
Poleg tega nekateri še vedno živijo v iluziji, da Golobove zmage ni treba sprejeti. Rezultati so rezultati. Svoboda je danes najmočnejša opozicijska sila. Kdor tega ne sprejme, ne gradi alternative Janši, gradi alternativo Golobu. A če je glavni cilj zamenjati Janševo oblast, potem medsebojno tekmovanje opozicije ne sme postati pomembnejše od tega cilja.
Na koncu se ne štejejo politične namere, osebni spori ali razlogi za nastanek posamezne liste. Štejejo glasovi. In prav zato je vprašanje sodelovanja pomembnejše od vprašanja, kdo ima v sporih zadnjo besedo.