☕ Kako in kdaj it dol z antidepresivov? - 2

uuuu... saj sploh ne vem, kaj odpisal..
moj sin je umrl, to sploh težko napišem.. to pa zato, ker vem, da je še živ. Edino tako lahko v miru živim naprej, tako, da sem prebrala vse sorte knjig, ki to o tem govorijo in to, da imam sama dokaze, njegove znake. To, da vsak gre, ko si sam izbere in to, da tu nisem važna jaz.
Seveda mi je še težko.. kako da ne.. le človek nekako sprejme in gre dalje, kaj pa mi preostane. Možu moj sin ni bil sin, tudi ni več z nama živel. Njemu se je zgleda vsega nabralo, ker je preveč zadrževal v sebi, meni pa se je nesmisel pojavil takoj in še vedno me drži, zato pa sprašujem, kaj naj delam, da ne bi morala delat do penzije, ker imam še več kot 10 let, 11 do prvega pogoja.. to stalno računam, pa ja, vem, da ne bi smela. Kje je smisel, se sprašujem tudi jaz..
Včasih si mislim, da bi pomagala ljudem s podobnimi težavami, prebolevanji, ker se mi zdi, da meni to gre kar ok, po drugi strani pa tudi mene zlomi, da bi tudi jaz želela pomoč.

Do zdaj je bil mož moj steber, zdaj ga nočem več s tem obremenjevati, včasih začutim kaj (ko kaj preberem, pa bi rada predebatirala), a on ni več za pogovore.. jaz pa to pogrešam. Zato sprašujem, če bi bilo bolje, da bi dal stran antidepresive.

Ja, je potem umrl tudi njemu oče, pa je vredu vzel, ker je že zaradi mojega sina in mene prebral podobne zadeve, ki ful pomagajo, pa ni bilo tako zelo hudo. Pri smrti mojega očeta, sem bila celo vesela, da se je pri 90h rešil vsega hudega. Vesela, ker vem, da ni konec. V to sem prepričana.

Kaj zdaj s temi anitdepresivi naredit? sicer pa je prva kontrola sredi novembra, pa bo tam vprašal.. Seveda se bojim jaz mu ukazat, da gre dol.. ne morem sprejet te odogovornosti.. zato pa samo tukaj vas sprašujem.. kako in kaj.

Naj povem, da je on v penziji in nima nobenega stresa (razen teh smrti)... dela počasi, kar sam želi.. Ne vem, zakaj bi sploh zbolel, če pa je, ne verjamem, da bo tako dolgo trajalo..

AD začnejo delovat šele po 3 tednih. Zato ne poslušaj tiste s pomarančami in ne spreminjaj zdravljenja na lastno pest. Priporočam ti da ga probaš spravit na privat psihoanalizo. To mu bo res pomagalo.
Centri za krepitev zdravja imajo zastonj organizirana predavanja za ljudi z depresijo in njihove svojce. Naj ga osebni zdravnik napoti tja. In pojdita oba. Tako boš tudi ti lažje razumela to bolezen in kaj prestaja. Bolezen se ni pojavila iz danes na jutri, ampak so se stvari nalagale do nekega sprožilnega dejavnika. Dostikrat je to penzijo, lahko je pa tudi travmatični dogodek kot je npr.smrt bližnjega. Zato zdravljenje poteka nekaj let, ne par dni. AD so lahko le bergla, da prideš ven iz najhujšega, potem je na vrsti delo na sebi. Gibanje na svežem zraku, fizična dejavnost, zdrava prehrana je v pomoč, ampak pozdravilo ga pa ne bo. Ne gre za stres, ampak bolj za smisel življenja. Moraš vedet da depresivni ljudje vidijo svet črno belo, sivina za njih ne obstaja. To se bere tudi iz tvojih zapisov. Mož je vsan v usodo in samo še čaka na smrt. Za začetek bo moral najt drobne radosti življenja, ki ga bodo vsaj za nekaj časa spravile iz tega stanja. Ampak to ne moreš naredit ti, do tega bo moral prit sam.
Nazadnje bi ti rekla še to da pazi nase, ne ostajaj doma zaradi njega, delaj na sebi, če ne boš šla po negovi poti. Če mu boš želela stati ob strani, boš mogla bit zelo močna.

Hvala za prijazen odgovor. Nisem vedela, da je to tudi ena izmed možnosti v Centru za krepitev zdravja.

Najbolj je čudno to, da se je bolj meni zdelo (in se še zdi) vse nesmiselno (ker dejansko je), on pa je vedno znal videti lepoto povsod, v drobnih stvareh, tukaj in zdaj, rad opazuje naravo pa vse. On je že tukaj in zdaj, bil tudi prej, njemu je bilo vse oj, v penziji ze 7 let, ni zdaj na novo, razen če se res vse nabira... vojna, ločitev, operacije...

Najhuhe je to, ker noče nič, niti delat po nasvetu gptja, ki res nežno spodbuja... v kaj se poglobit... On misli, da bojo tablete vse rešile, češ da nima kaj predelat, ja je bilo marsikaj, a je tudi že vse mimo. Tako on razlaga. Pa hodi ven v gozd sam, pa skuha, pa vse. On je ok, samo ve, da ni še isti kot prej.

Jaz pa lahko samo potepezljivo čakam. in se umaknem v nesmiselno službo..