☕ Kako hitro ste se poročili?

Prehitro. Zelo prehitro.
Že 30 let mi je vsak dan žal za to.

Zjutraj sem se oblekel, dopoldan poroka, čez dan svatba
Vsi znanci so se tako poročili

Predvsem me zanima, ali se je kdo hitro poročil (recimo po pol leta poznanstva) in je zakon potem funkcioniral. Verjetno smo različni, eni rabijo dlje, drugi manj. Ampak kako dolgo se običajno rabi, da nekoga dovolj spoznaš, da lahko rečeš to je to.

Hja, ni nekega pravila. Moj prvi zakon: hodila sva 2 leti, potem otrok, poroka šele 4 leta po rojstvu prvega otroka. Končalo se je z ločitvijo.
V drugi zakon sem skočila hitreje (po pol leta sva šla že skupaj živet, poroka po dveh) in se je tudi končalo z ločitvijo.
Pa bod pameten.

Po 5mesecih sva se skup selila.. nisva pa porocena..

Leto sva hodila preden sva prvič spala skupaj, potem sva še leto in pol živela pri enih in drugih in vsak pri svojih, ko sem diplomirala, on je že prej, sva kupila stanovanje (moja dota, njegova dota in kredit) se poročila, se preselila skupaj, 2 otroka, imela letos 32 let poročenih in kot podatek tako za skeptike, še vedno sexava 2-4 x tedensko, včasih celo več!

Skupaj preselila po letu dni, čez dve leti se poročila in po treh letih postala starša. Brez večjih posebnosti se prenašava že več kot 3 desetletja.

Po letu in pol shajanja. Bi se prej, pa ni bilo ljudi za na ohcet.

Po dobrem letu je prišel na probo, pa kar ostal😁

V prvo deset let po začetku zveze in osem let po začetku skupnega življenja. Trajalo je do njegove smrti.

V drugo ne bo poroke, ni potrebe. Loči naju pa lahko le smrt.

@Čveka

ampak jaz niti po 10 letih ne morem nikogar spustiti blizu! Vso srečo 🙁

Po sedmih letih sva se poročila. Zdaj sva poročena že dolgo vrsto let.

Zelo mlad, sredi 30-tih. Sedaj sem pa še samo mlad, še 50 ne, kaj ženske naredijo z moškimi, ne moreš verjeti.

@Matias Sredi tridesetih pač nisi zelo mlad, ampak si torej lovil zadnji vlak. Že nisi kaj prida, nek lajbič.

@tudi ena
Ga pa ne spusti. Nobenega pametnega razloga ni, da bi počela nekaj proti sebi.

Jaz sem bila samska dvajset let po moževi smrti, ker nisem hotela nekih očimov mojemu otroku vlačiti v življenje, dokler ni odrastel in ni mi žal za to odločitev. Bi bila še danes samska, če ne bi nenamensko spoznala moškega, ki je vreden skupnega življenja.

Kar tako nekoga, samo da pač je, ne bi nikoli spustila blizu.

Če ne znaš biti kvalitetno samostojen, tudi v partnerstvu nisi uspešen in gre slej ko prej nekaj narobe.

Po šestih letih sva se skupaj vselila, čez osem let se nama je rodil prvi sin, potem drugi sin. Poročena nisva, skupaj živiva že 34 let.

@Čveka

Aha 20 let, sem si nekako ustvarila napačno mnenje, da je bilo prej in da si mlajša. Tudi najina otroka sta že odrasla, znam biti sama in s seboj, sploh mi ni do nekega partnerstva, ampak okolica je kar nekako posilična s tem, da zdaj pa že moram naprej, kot da je edini dokaz, da grem naprej kar nek partner.

V naprej ne moreš vedeti popolnoma nič. Ko si mlad se toliko bolj.
Sistem si pa zeli imeti vsakega čimprej v šahu...da reče tisti usodni yes.
To je to!

Se spoznala pri 19ih. Samo spoznala

Nato izgubila stik in se ponovno srečala po 2eh letih.
Sva se po 1 letu nameravala potočiti, a mi je nenadoma umtla mami. Poroko sva prestavila za eno leto.
Sva si rekla, da se bova samo poročila, otroke pa kasneje, čez nekaj let. Čez 2 mesece sva si rekla, da bi bilo itak ok, če bi imela otroka prej in 1 mesec pred prvo obletnico poroke sva bila starša dvojčkoma.
Sedaj imava 4 otroke.
Najstatejša imata 25 let.
Nisva pa v začetku res nič imela. Kredit sva vzela, da sva si uredila mansardo.

Po 56 letih skupnega zivljenja in zvestobe me je le zaprosil za roko. Zdaj sva zaročena 5 let in 2 meseca.

@ena poročena po 3mesecih skupno zivljenje, po 7 letih skupneg življenja poroka in počasi otroka.

nič poroke, midva sva že doooolgo na koruzi . velja isto. kaj ti če tisto zapravljanje denarja in papir .

@tudi ena
Poznam take “dobrohotne nasvete zaskrbljene okolice”, ja. Vključno z žlahto običajno. 😉

Saj ne mislijo slabo, pač sodijo po sebi in so slabi poslušalci / opazovalci. Pretežno je zadaj ideja, da nehaš žalovati, če se zaženeš v novo zvezo. Ali da “se izpopolniš” in nisi več samo neka polovička.

Sama tudi živim v precej konzervativnem (klasičnem) okolju in sem se naposlušala teh ljudskih modrosti do sitega. Nekega dne se mi pač več ni dalo tega lajnanja poslušati in sem jim jasno povedala, da se zahvaljujem za njihovo skrb, vendar je odvečna, moje odločitve pa ostajajo moje in če koga motijo, naj pove zdaj na licu mesta, sicer pa v bodoče zadrži zase. Nekaj časa so se še ukvarjali z mano, potem pa so prenehali. V glavnem, sem imela mir. Pa tudi sicer mi je prav malo mar, kaj se kdo pogovarja. Mu je že dolgčas in nima svojih skrbi…

Te razumem, naporno je to nenehno poslušati.

Ampak še bolj naporno je živeti po nareku drugih. Življenje je pa tvoje in ti edina zase veš, kaj ti paše.

Odmisli in idi svojo pot. Morda se bodo na tvojem primeru naučili, da se tudi temu reče “iti naprej”😉

Pa srečno!

Ne razumem razmišljanja večine mladih. O zakonu rszmišljajo na 1001 način, o vseh možnih in nemožnih situacijah, kako in kaj bo kdo.
Midva z možem samo vedela, da bova, da bova skupaj prebrodila pač tudi težave.
Sedaj pa vse rszčlenjujejo in če se z vsem ne strinjajo, je zavora.
Tudi, če se vse dogovoriš, se zgodi življenje.
Nepredvidene situacije, okoliščine.
Poleg tega se spreminjamo. Čisto drugačna sem po skoraj 30ih letih zakona in mož tudi.
Vmes se moraš pogovarjati in predvsem upoštevati drugega. In zaupati. In riniti dalje, tudi takrat, ko je noro težko in ko morda ne vidiš smisla življenja zaradi tako težkih dogodkov.

Po dveh letih in pol.

Po ca.2 letih poznanstva. Se bi že prej, samo me je tatko prisilil, da sem najprej faks končala. Ne dam centa za poroko dokler ne vidim diplome so bile njegove besede. Sem zaprla gobcek in naredila kar je rekel očka. Faks končala v roku.
Se vedno sva poročena. Sva starša in stara starša.