Ma ne prav veliko. Sem se pa veliko vozil po SK. Mislim da nas tujci ne zamenjujejo več toliko.
0
@hmmmm
2 leti nazaj sem bila v Bratislavi. Imajo imenitno vojaško parado pred parlamentom. Lepo, urejeno mesto, nekaj znamenitosti..pa seveda Ficko.
2 leti nazaj sem bila v Bratislavi. Imajo imenitno vojaško parado pred parlamentom. Lepo, urejeno mesto, nekaj znamenitosti..pa seveda Ficko.
2
Vem da sem lani kuhinjsko mizo kupil s Slovaške. Dobra miza in poceni. 😁
-4
V države z avtoritarnimi režimi ne hodim in me nekak ne zanimajo. Da bi nas kdo zamenjal z njimi pa že dolg nisem doživela.
-1
@Frogica Bod tih. Slovaška. Poljska, Češka so čedalje boljši na trgu. Robo imajo dobro. Je dosti ceneje. Dostavijo pa kar hitro. 3 do 4 dni. Glih dons dobil 2 daljinca za televizor. Sploh nisem vedel, da sem naročil na Češkeem.😁 Zdaj so že te naše trgovine v kompaniji od big banga dalje. Naročiš tu, pride pa običajno ravno iz teh držav. Moraš posebej pogledat, če ne sploh ne veš.
-3
Menda smo isti narod, ki ga je razdvojil germanski klin, ki se je zarinil med nas.
Vsaj DNK tako dokazuje in izkazuje.
Čehi, Slovaki in Slovenci imamo enak DNK.
Vsaj DNK tako dokazuje in izkazuje.
Čehi, Slovaki in Slovenci imamo enak DNK.
-2
3x sem bila na Slovaskem. Prvi obisk je bil se v starih casih, ko je bilo zivljenje se bolj preprost, zadnji obiska pa je pokazal, da so tudi oni postali materialisti.
Enkrat smo sli na ogled gradov na jugu Slovaske. Imeli smo dobro vodicko, ki je veliko povedala, a se sploh vec ne spomnim, kako so se gradovi imenovali. Pokrajina je bila precej ravna, brez hribov, sem in tja je zelo rahlo zavalovila. Najbolj se spomnim ene malo zaprasene ulice v eni vasici in kako so bili dobri veprove peceny s knedliki v en vaski gostilni, kjer smo se ustavili.
Prvic sem bila tam pri 19h ali 20, ker sem hotela videti domovino mojih prednikov, in tako mi je uspelo shecati eno prijateljico, da je sla z mano. Vsi drugi so mislili, da sem nora. To je bilo se v starih casih. In ker je bila takrat se vse ena drzava, sva sli tudi na Slovasko. Na slovasko mejo sva prisli okoli 10h zvecer. Pred nama je bil se en avto. Mirno so nas pustili cakati vec ur, to je, do krepko po polnoci. Rampo so dvignili sele, ko se je za nami ustavil avtobus. Potem so nam pobrali potne liste in nas spustili v carinsko stavbo, kjer smo spet cakali na res starih lesenih klopeh, nato so nas zaslisali vsakega posebej v eni sobici, in ko se je zacelo daniti, so nas sppustili v drzavo. Prenocili sva v hotelu Zvon. Nimam pojma, kako se imenuje danes. Bil je vecji hotel v stari stavbi. Po malo oguljenem zametu vsepovsod se je videlo, da je bil to nekoz mogocen hotel. Obeski od hotelskih sob so bili leseni v obliki zvonca. Spodaj je bila zelo siroka cesta, ki je zgledala bolj kot trg in bila je skoraj cisto prazna. Sli sva na ta trg. Vse je bilo prazno, nikjer nobenega avtomobia, samo par ljudi. Zvecer je ena snazilka prisla prosit za cokolado. Kar stisnilo me je pri srcu. Jaz cokolade ne jem, prijateljica je imela slucajno eno tablico pri sebi in ji jo je dala. Naslednji dan se je slika cisto spremenila n promet je bil kar gost.
Sem testirana, imam nekaj genetskih sorodnikov tudi na Slovaskem, torej si dokazano z njimi delim kar nekaj DNKja, in zato drzavo pocasi raziskujem. Dolgo casa so bili pod Madzarsko, se prej pod Poljsko za casa Litvansko-Poljske drzave. V bistvu imajo dosti podobno zgodovino kot mi: vedno so bili hlapci tujcem. Na severu, pod Tatrami so pred kaksnimi 300 leti imeli svojega Robina Hooda, ki ga danes slovijo kot narodnega junaka. Fantje so bili cestni roparji, ki niso nikogar ubili, samo bogate so ropali. Dostikrat so pomagali revezem, dajali so jim tudi del naropanega denarja. Vodji je bilo ime Juraj Janosik in ko so ga izdali oblastem, je zalostno koncal. Takoj po sodbi so ga obesili na velik trnek, kar je bila ena od obicajnih metod za usmrtitev.
Danes ne lizejo cevljev Bruslju, zato so crna ovca evropske politike.
Se dve zgodbi dodam, ker je bila ob mojem prvem obisku se vse ista drzava. S prijateljico sva se peljali iz Bratislave proti Pragi, ko sva imeli malo naprej od Brna gumi defekt. Po pobocju na desni so se vsuli mozje s puskami. Medve sva se skoraj v hlace od strahu, ker sva mislili, da so vojaki. Sele kasneje se nama je posvetilo, da so lovci. Vzeli so mi kljuc od avta, eden naju je gnal v hrib in ukazal, naj se vsedeva na travo, drugi so pa skakali okoli avta in zamenjali gumo za rezervno. Potem so ustavili mlad par in jima narocili, naj vozita pred nama, da naju bosta vodila, da se ne zgubiva. In tako je bilo.
V Pragi pa sem enkrat peljala iz Male strane cez most cez Vltavo in zavila desno na Vaclavske. A me ni cez kaksnih 50 metrov ustavil policaj! Morala sem stopiti iz avta, prijel me je pod roko in sva se kot zakonski par sprehodila dol do prometnega znaka prepovedano zavijanje, ki mi ga je pokazal z nasmeskom. V mislih sem ze razmisljala, kaksna bo kazen. Potem me je spet prijel pod roko in me odpeljal nazaj do avta, mi pokazal, kje naj zavijem s ceste in pomahal v slovo. Bolj prijaznih ljudi nisem se nikjer srecala. No, me je pa prodajalka v bliznji trgovini nakokodakala, ker nisem imela v rokah nakupovalne kosarice. In v disko naju v Pragi niso spustili.
Enkrat smo sli na ogled gradov na jugu Slovaske. Imeli smo dobro vodicko, ki je veliko povedala, a se sploh vec ne spomnim, kako so se gradovi imenovali. Pokrajina je bila precej ravna, brez hribov, sem in tja je zelo rahlo zavalovila. Najbolj se spomnim ene malo zaprasene ulice v eni vasici in kako so bili dobri veprove peceny s knedliki v en vaski gostilni, kjer smo se ustavili.
Prvic sem bila tam pri 19h ali 20, ker sem hotela videti domovino mojih prednikov, in tako mi je uspelo shecati eno prijateljico, da je sla z mano. Vsi drugi so mislili, da sem nora. To je bilo se v starih casih. In ker je bila takrat se vse ena drzava, sva sli tudi na Slovasko. Na slovasko mejo sva prisli okoli 10h zvecer. Pred nama je bil se en avto. Mirno so nas pustili cakati vec ur, to je, do krepko po polnoci. Rampo so dvignili sele, ko se je za nami ustavil avtobus. Potem so nam pobrali potne liste in nas spustili v carinsko stavbo, kjer smo spet cakali na res starih lesenih klopeh, nato so nas zaslisali vsakega posebej v eni sobici, in ko se je zacelo daniti, so nas sppustili v drzavo. Prenocili sva v hotelu Zvon. Nimam pojma, kako se imenuje danes. Bil je vecji hotel v stari stavbi. Po malo oguljenem zametu vsepovsod se je videlo, da je bil to nekoz mogocen hotel. Obeski od hotelskih sob so bili leseni v obliki zvonca. Spodaj je bila zelo siroka cesta, ki je zgledala bolj kot trg in bila je skoraj cisto prazna. Sli sva na ta trg. Vse je bilo prazno, nikjer nobenega avtomobia, samo par ljudi. Zvecer je ena snazilka prisla prosit za cokolado. Kar stisnilo me je pri srcu. Jaz cokolade ne jem, prijateljica je imela slucajno eno tablico pri sebi in ji jo je dala. Naslednji dan se je slika cisto spremenila n promet je bil kar gost.
Sem testirana, imam nekaj genetskih sorodnikov tudi na Slovaskem, torej si dokazano z njimi delim kar nekaj DNKja, in zato drzavo pocasi raziskujem. Dolgo casa so bili pod Madzarsko, se prej pod Poljsko za casa Litvansko-Poljske drzave. V bistvu imajo dosti podobno zgodovino kot mi: vedno so bili hlapci tujcem. Na severu, pod Tatrami so pred kaksnimi 300 leti imeli svojega Robina Hooda, ki ga danes slovijo kot narodnega junaka. Fantje so bili cestni roparji, ki niso nikogar ubili, samo bogate so ropali. Dostikrat so pomagali revezem, dajali so jim tudi del naropanega denarja. Vodji je bilo ime Juraj Janosik in ko so ga izdali oblastem, je zalostno koncal. Takoj po sodbi so ga obesili na velik trnek, kar je bila ena od obicajnih metod za usmrtitev.
Danes ne lizejo cevljev Bruslju, zato so crna ovca evropske politike.
Se dve zgodbi dodam, ker je bila ob mojem prvem obisku se vse ista drzava. S prijateljico sva se peljali iz Bratislave proti Pragi, ko sva imeli malo naprej od Brna gumi defekt. Po pobocju na desni so se vsuli mozje s puskami. Medve sva se skoraj v hlace od strahu, ker sva mislili, da so vojaki. Sele kasneje se nama je posvetilo, da so lovci. Vzeli so mi kljuc od avta, eden naju je gnal v hrib in ukazal, naj se vsedeva na travo, drugi so pa skakali okoli avta in zamenjali gumo za rezervno. Potem so ustavili mlad par in jima narocili, naj vozita pred nama, da naju bosta vodila, da se ne zgubiva. In tako je bilo.
V Pragi pa sem enkrat peljala iz Male strane cez most cez Vltavo in zavila desno na Vaclavske. A me ni cez kaksnih 50 metrov ustavil policaj! Morala sem stopiti iz avta, prijel me je pod roko in sva se kot zakonski par sprehodila dol do prometnega znaka prepovedano zavijanje, ki mi ga je pokazal z nasmeskom. V mislih sem ze razmisljala, kaksna bo kazen. Potem me je spet prijel pod roko in me odpeljal nazaj do avta, mi pokazal, kje naj zavijem s ceste in pomahal v slovo. Bolj prijaznih ljudi nisem se nikjer srecala. No, me je pa prodajalka v bliznji trgovini nakokodakala, ker nisem imela v rokah nakupovalne kosarice. In v disko naju v Pragi niso spustili.
3
Na katero temo? Tam sem bila samo trikrat. En je zgoraj napisal, da je veliko prevozil po Slovaski in bi lahko veliko vec povedal.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
11.03.2026 ob 12:22