☕ Kaj se je v resnici zgodilo v soboto

potem se je do torka dogajalo tole

Lahko noč.

Tebi pa laufa domisljija.

to ni nič

k bi vedla kaj mi laufa domišljija gleda zobatca 🙂

Povej!

Povej!

neizmerno trpljenje zobatca 🙂

Lelj, ko sem bila otrok, sem hotela muciti Hitlerja. Vedno sem v mislih zacela z njegovimi nohti, ki sem jih enega za drugim pocasi vlekla s prstov. Take detajle hocem prebrat na ta lenobni dan.

Obveščeni smo tudi kdaj gre lulat, ti pa tako. 😛

taki detajli so preveč za mojo domišljijo 🙂

Zaskrbljujoče!
Si kdaj rešila kak test za psihopate?:P

Po moje si bolj predstavljaš, da bi ji slekel hlačke...…













nato vzel iz njih gumico in jo z njo frcal, da bi kričala. 😛

Ha ha ha. Sem in sem bila polarno nasprotje psihopata. Moj oce in 3 njegovi bratje so bili v koncentracijskih taboriscih v Italiji, stara mama in ena teta sta bili deportirani v Nemcijo. Dedovo hiso so Nemci zazgali in so bili brezdomci. Se mislis, da sem zaradi svoje "ljubezni" do Hitlerja psihopatka?

ona ma jeklene hlačke s 100 ključi
tko k so imele v viteških filmih princese 🙂

Tisti ":P" na koncu je smajli. Ni bilo mišljeno tako resno. V bistvu sem upala, da si ti pretiravala.

Razumem, da si imela močna čustva. Sovraštvo se mi zdi popolnoma normalno.
Po pravici povedano pa se mi zdi tako fantaziranje, kot si ga opisala, zaskrbljujoče. Ne vem, če te zdaj sploh zanima, kaj si mislim (moja psihoanaliza:P), ker je to moje mišljenje o tebi osebno in ne o nekem oddaljenem Jasonu ali Tedu.

WW kaj se tako slinis 🙂

Nisem nic pretiravala. Kar napisi analizo. Samo dodam, da imam informacije iz vojne iz prve roke, od ljudi, ki so trpeli in da hocem resit vsako zival, ki mislim, da trpi - malo kontra Hitlerjevim nohtom. In nisem prav nic pretiravala. On je bil edini, o katerem sem tako sadisticno sanjarila.

Kakršnokoli fantaziranje o mučenju drugega živega bitja se mi zdi zaskrbljujoče. Če govorimo samo o ljudeh: eno je, da nekoga sovražiš (oz. gojiš močna negativna čustva do tega), ker je škodoval tebi na posebno krut način ali bližnjim pred tvojimi očmi, kar te naredi osebno vpletenega in psihično (v prvem primeru še fizično) zaznamovanega. Drugo je, če slišiš o grozodejstvih, ki so se zgodili tvojemu bližnjemu. Zdi se mi, da bi v tem primeru čustva morala biti milejša.
Ne vem, ali so tebi kot otroku sorodniki povedali, kaj točno so doživljali (kar je tudi grozno in zaskrbljujoče!) ali pa si brala/slišala o dogajanjih v taboriščih in potem povezala s podatki o svojih sorodnikih.
Negativna čustva so v takih primerih popolnoma logična in razumljiva. Ni pa meni osebno tako razumljivo, da otrok(!) razmišlja o mučenju drugega živega bitja. Jasno pa mi je, da si želiš kazni za takega človeka. Ko se pa razmišlja o mučenju, se pa postavimo na mesto naše žrtve, ki je bila prej mučitelj. Smo potem kaj drugačni od njega?
In spet je tukaj podobnost s šeriatskim pravom.
Pa zanimivo se mi zdi, da si imela v mislih le Hitlerja in ne še vseh ostalih bolj neposredno vpletenih.

Ti pa štejem v plus, da je v vseh tvojih častitljivih letih:P ostalo le pri fantaziranju in le pri mučenju ene osebe.;)

To bo pa nova definicija: če nekomu rečeš, da je psihopat, je prilizovanje.

Seveda so mi povedali, kaj so dozivljali, saj drugace ne bi vedela. Verjetno ne vsega, so mi pa marsikak detajl. Ne vem, zakj bi bilo grozno ali zaskrbljujoce, ce otrok ve, kako so morali sorodniki trpeti. Danes otroke vse prevec ujckamo in zavijamo v vato. Saj so pravzaprav mene tudi, a niti priblizno tako kot jih danes. V otroskih letih sem dozivela marsikaj. Danes bi taksnega otroka tedensko do 30. leta vozili h psihiatru in ga tako se bolj utrjevali v njegovi nemoci.

Glede zadnjega stavka mi ne stej nic v plus, dokler ne umrem.

Analiza je pa bolj tako tako. Sem pricakovala kaj bolj direktnega in udarnega (to besedo sem na forumu pobrala in mi ni cisto jasna). Tako, z macolo. Je pa bolj mlacno. Poboljsaj se.

Ce ni prevec osebno, kaj so dozivljali v KT? Moji niso veliko od tega govorili.

Samo to povem, da so tudi glodalce lovili za hrano, take, ki jim danes past nastavis, sicer bi pomrli od lakote. Pa svercali so, pa en rov so skopali in jih je nekaj pobegnilo in potem se je sele zacelo veselje.

No, ne jemlji me tako resno, sploh kadar napišem dvopičje z veliko črko zraven.:P Kot pri psihoanalizi na prejšnji strani. Na podlagi par podatkov to ni možno izvesti, napisala sem pa svoje mnenje o tem. Se opravičujem, ker nisem bila dovolj udarna (saj dobro razumeš besedo: kot bi te z macolo, tako te preseneti)...

Vidim pa, da velikokrat vse razumeš črnobelo: otroku govoriti o vseh podrobnostih napram zavijanje v vato. Samo eno ali drugo, vmesne poti ni. Razumem, da so ti kot otroku povedali, da so jih tepli, da so bili lačni, da je bilo hudo... To je recimo za petletnika popolnoma dovolj. Desetletniku poveš malo več podrobnosti (a ne podrobnosti mučenja), 15-letniku pa načeloma že lahko vse. (Ne me spet dobesedno jemat, to je moje mnenje, moja ocena starosti in še ta je odvisna od zrelosti.) Verjetno ne misliš, da je danes zavijanje v vato, če npr. desetletnik pozna točen potek mučenja. Imam veliko domišljijo, tudi zaradi kilometrov prebranih kriminalk in ni pogojev, da bi šla kateremukoli desetletniku razlagati, da sploh obstaja (kaj šele, da so to res počeli) mučenje s puljenjem nohtov, rezanje okončin po delčkih, zabadanje igel, rezanje kože in izdelovanje pasov, nazorno opisana posilstva tudi s predmeti in elektrošoki...če ostanemo samo pri fizičnem mučenju.

Zato sem rekla, da je to zaskrbljujoče. Ker si rekla, da si kot otrok(!), sanjarila o podrobnem(!) poteku mučenja.

*

Kaj te briga kdo, kje, zakaj so bili, ne vtikaj goflje tam kjer se te ne tice.

Opa stara, zraven tebe še jaz izpadem fin in kultiviran. 😛

*