Prelijem jo v fizično aktivnost / šport. Ampak... ne malo, kot je sprehod - pač pa do izčrpanosti. Do konca!
Takrat se mi pa misli v glavi ponavadi preklopijo v resignacijo v smislu; "Če noče... pa nič!" Itak sem preveč utrujen za sekiranje.
Pomaga, ker mi ta odnos potem ostane.
Delno pa lahko tudi v ustvarjalnost. Odvisno kje sem in kaj imam možnost početi.
Takrat se mi pa misli v glavi ponavadi preklopijo v resignacijo v smislu; "Če noče... pa nič!" Itak sem preveč utrujen za sekiranje.
Pomaga, ker mi ta odnos potem ostane.
Delno pa lahko tudi v ustvarjalnost. Odvisno kje sem in kaj imam možnost početi.
0
Potrpiš in takoj ko imaš dovolj sredstev, se odseliš in odstraniš od te osebe.
-1
Jezo ne zadržujem v telesu, tudi v glavi ne. Spravim iz sebe, če ne glasno pa v nižji jakosti. Pomaga tudi odmik od tega, kar jezi.
0
Hja, delaj na tem, da ponotranjis, da ne mores vplivati na obnasanje drugih; kar lahko kontroliras, je le tvoj odziv. Jeze ne zanikaj, naj te preplavi...in odide...le opazuj. Ker bolj se upiras, slabse je, se kar zatakne v telesu in povzroca se vec stresa. Skratka, jeza boli tebe in ne tistega, na katerega si jezna.
Ja, pa fizicna aktivnost. Meni pomaga tapkanje. To odplavlja stres.
Srecno.
Ja, pa fizicna aktivnost. Meni pomaga tapkanje. To odplavlja stres.
Srecno.
0
Vržem se na tla in brcam z vsemi 4mi.
Ko se res razpizdim se odzovem različno.. najbolj mi pomaga, da se za nekaj časa distanciram od vira, ki naoaja mojo jezo.
Ko se res razpizdim se odzovem različno.. najbolj mi pomaga, da se za nekaj časa distanciram od vira, ki naoaja mojo jezo.
3
@bes
Poznam ta občutek. Ne tistega malo sitnega, ampak tistega, ko človek že sedi pri miru, telo pa očitno še vedno nekje vodi vojno.
Čeljust je trda, v prsih nekaj pritiska, v glavi pa se isti pogovor vrti znova in znova. In vsakič imaš še en boljši stavek, še en dokaz, še eno razlago, s katero bi druga oseba končno morala razumeti.
Samo da je tu ena precej zoprna stvar: včasih res ne bo.
In meni se zdi, da je ravno to najtežji del. Ne jeza sama. Ampak trenutek, ko moraš sprejeti, da ni več nobenega stavka, s katerim boš iz drugega človeka naredil človeka, ki je pripravljen poslušati.
Takrat skušam narediti nekaj zelo konkretnega.
Najprej telo spravim iz tistega notranjega “boja”. Pa ne z meditacijskim nasmeškom. Če sem jezen, grem raje nekaj fizično narediti tako, da mi začnejo delati noge, hrbet, roke. Poravnat živo mejo na oni strani, kjer dosega okoli 2 metra v višino npr. Včasih je deset minut konkretnega napora bolj pošten odgovor telesu kot ura prepričevanja samega sebe, da "sem že miren".
Potem pa si stvar poskusim povedati brez olepševanja:
Kaj me je pravzaprav razjezilo? Kaj je bilo prestopljeno? Kaj od te osebe še vedno pričakujem, čeprav mi je že šeststosedemintridesetkrat pokazala, da tega trenutno ne zna ali noče dati?
Tu se pogosto pokaže zanimiv del.
Jeza ostaja živa, ker v sebi še vedno čakaš na neki odgovor, priznanje, razumevanje, opravičilo ali vsaj kanček logike.
Če tega ni, glava odpira isti predal dvajsetkrat na dan, kot da se bo enaindvajsetič v njem čudežno pojavil manjkajoči listek z opravičilom.
Ne bo se.
Takrat je včasih največ, kar lahko narediš zase, to, da nehaš iskati zaključek pri človeku, ki ti ga očitno ne bo dal.
Jeza potem ne izgine v petih minutah. Tudi ni treba.
Ampak počasi neha upravljati ves tvoj prostor.
In to je že precej.
Poznam ta občutek. Ne tistega malo sitnega, ampak tistega, ko človek že sedi pri miru, telo pa očitno še vedno nekje vodi vojno.
Čeljust je trda, v prsih nekaj pritiska, v glavi pa se isti pogovor vrti znova in znova. In vsakič imaš še en boljši stavek, še en dokaz, še eno razlago, s katero bi druga oseba končno morala razumeti.
Samo da je tu ena precej zoprna stvar: včasih res ne bo.
In meni se zdi, da je ravno to najtežji del. Ne jeza sama. Ampak trenutek, ko moraš sprejeti, da ni več nobenega stavka, s katerim boš iz drugega človeka naredil človeka, ki je pripravljen poslušati.
Takrat skušam narediti nekaj zelo konkretnega.
Najprej telo spravim iz tistega notranjega “boja”. Pa ne z meditacijskim nasmeškom. Če sem jezen, grem raje nekaj fizično narediti tako, da mi začnejo delati noge, hrbet, roke. Poravnat živo mejo na oni strani, kjer dosega okoli 2 metra v višino npr. Včasih je deset minut konkretnega napora bolj pošten odgovor telesu kot ura prepričevanja samega sebe, da "sem že miren".
Potem pa si stvar poskusim povedati brez olepševanja:
Kaj me je pravzaprav razjezilo? Kaj je bilo prestopljeno? Kaj od te osebe še vedno pričakujem, čeprav mi je že šeststosedemintridesetkrat pokazala, da tega trenutno ne zna ali noče dati?
Tu se pogosto pokaže zanimiv del.
Jeza ostaja živa, ker v sebi še vedno čakaš na neki odgovor, priznanje, razumevanje, opravičilo ali vsaj kanček logike.
Če tega ni, glava odpira isti predal dvajsetkrat na dan, kot da se bo enaindvajsetič v njem čudežno pojavil manjkajoči listek z opravičilom.
Ne bo se.
Takrat je včasih največ, kar lahko narediš zase, to, da nehaš iskati zaključek pri človeku, ki ti ga očitno ne bo dal.
Jeza potem ne izgine v petih minutah. Tudi ni treba.
Ampak počasi neha upravljati ves tvoj prostor.
In to je že precej.
3
@potrpiš in greš ...Zakaj bi te nekdo spravljal v bes in jezo? Nimam nikogar ob sebi, ki bi me spravljal v slabo voljo...
1
@Tako je jeza je takoj za sramom eno najmočnejših gibal za spremembe v naših življenjih. Izogibanje jezi ne pomeni stagniranja, ampak regresijo v pravem pomenu besede.
1
Jeza je greh in je v 5. krogu Dantejevih 9ih krogov pekla.
Moja kuhinja se takrat šajna 😉
Moja kuhinja se takrat šajna 😉
2
Naredi kot Kim Basinger al nekaj tak. Napiši na listek ime in priimek in daj v zamrzovalnik. Beri ženska se kaj druga ko only face
0
V mlajših letih sem vztrajala in vztrajala, da neumnežu dokončno dopovem, da se moti. Dokazovala, prepričevala… seveda v tistih skrajnih primerih zaman. Če ne gre, pač ne gre.
Tistemu na oni strani je bilo vseeno, če se razpočim, jaz pa sem besnela in najedala… sebe.
Potem pa ugotoviš, da nekaterih ne moreš premakniti in vse skupaj pustiš. Se bo že sam srečal s posledicami svoje neumnosti. Svoje sem opravila, dalje pa naj vsak izvoli po svoje.
Moram pa priznati, da si takega človeka pispravim v predal “brezupno budalo” in poskrbim, da se najine poti nikoli več ne križajo.
Zdaj se že dooolgo ne jezim več. Mirno (ali včasih manj mirno) povem, kar mislim in če naletim na nepremični beton, se enostavno obrnem proč, se nasmejim in se lotim nekega čisto drugega početja.
Je pa takih betonskih primerov res izjemno malo.
Tistemu na oni strani je bilo vseeno, če se razpočim, jaz pa sem besnela in najedala… sebe.
Potem pa ugotoviš, da nekaterih ne moreš premakniti in vse skupaj pustiš. Se bo že sam srečal s posledicami svoje neumnosti. Svoje sem opravila, dalje pa naj vsak izvoli po svoje.
Moram pa priznati, da si takega človeka pispravim v predal “brezupno budalo” in poskrbim, da se najine poti nikoli več ne križajo.
Zdaj se že dooolgo ne jezim več. Mirno (ali včasih manj mirno) povem, kar mislim in če naletim na nepremični beton, se enostavno obrnem proč, se nasmejim in se lotim nekega čisto drugega početja.
Je pa takih betonskih primerov res izjemno malo.
0
Jeze ne vidim kot greh, je le oblika energije, ki se ne sme potlačit. Dobro je to energijo stresti ven, ampak ob tem biti obvezno sam. Jaz izklopim telefon in jezo sprostim skozi glasno glasbo.
0
Zadnja taka jeza me navdaja, ko vidim in slišim za tega mijica in podobne goljufe.
Navdaja me taka jeza, ker samo pomislim na te ogoljufane delavce, kratene pravice, dostojanstvo.
Ampak, kot pravijo in sem prebrala, bodi jezen nad krivico, tako močno, da zagori.
In taka jeza premaga še tako izprijenost.
Knjiga, Jezus Sirah... Sveto pismo
Iskreno sovraži moja duša sleparske bogataše!!!
Navdaja me taka jeza, ker samo pomislim na te ogoljufane delavce, kratene pravice, dostojanstvo.
Ampak, kot pravijo in sem prebrala, bodi jezen nad krivico, tako močno, da zagori.
In taka jeza premaga še tako izprijenost.
Knjiga, Jezus Sirah... Sveto pismo
Iskreno sovraži moja duša sleparske bogataše!!!
0
@Wolfgang van der Stille
Poznam ta občutek. Ne tistega malo sitnega, ampak tistega, ko človek že sedi pri miru, telo pa očitno še vedno nekje vodi vojno.
Čeljust je trda, v prsih nekaj pritiska, v glavi pa se isti pogovor vrti znova in znova. In vsakič imaš še en boljši stavek, še en dokaz, še eno razlago, s katero bi druga oseba končno morala razumeti.
Samo da je tu ena precej zoprna stvar: včasih res ne bo.
In meni se zdi, da je ravno to najtežji del. Ne jeza sama. Ampak trenutek, ko moraš sprejeti, da ni več nobenega stavka, s katerim boš iz drugega človeka naredil človeka, ki je pripravljen poslušati.
Takrat skušam narediti nekaj zelo konkretnega.
Najprej telo spravim iz tistega notranjega “boja”. Pa ne z meditacijskim nasmeškom. Če sem jezen, grem raje nekaj fizično narediti tako, da mi začnejo delati noge, hrbet, roke. Poravnat živo mejo na oni strani, kjer dosega okoli 2 metra v višino npr. Včasih je deset minut konkretnega napora bolj pošten odgovor telesu kot ura prepričevanja samega sebe, da "sem že miren".
Potem pa si stvar poskusim povedati brez olepševanja:
Kaj me je pravzaprav razjezilo? Kaj je bilo prestopljeno? Kaj od te osebe še vedno pričakujem, čeprav mi je že šeststosedemintridesetkrat pokazala, da tega trenutno ne zna ali noče dati?
Tu se pogosto pokaže zanimiv del.
Jeza ostaja živa, ker v sebi še vedno čakaš na neki odgovor, priznanje, razumevanje, opravičilo ali vsaj kanček logike.
Če tega ni, glava odpira isti predal dvajsetkrat na dan, kot da se bo enaindvajsetič v njem čudežno pojavil manjkajoči listek z opravičilom.
Ne bo se.
Takrat je včasih največ, kar lahko narediš zase, to, da nehaš iskati zaključek pri človeku, ki ti ga očitno ne bo dal.
Jeza potem ne izgine v petih minutah. Tudi ni treba.
Ampak počasi neha upravljati ves tvoj prostor.
In to je že precej.
Kolikor več moramo napisati, da si dokažemo, kako "dobro" shajamo z jezo, toliko bolj nam je to v dokaz, kako smo dejansko nemočni in izgubljeni, da ne vemo, kaj moramo. Zakaj pa se bojiš izražati jezo in poslati nekoga v ku.rec, če si to zasluži?
Raje jo "obvladuješ" z depresijo, morda pridelaš čir na želodcu, morda visok krvni tlak, ko vse skušaš obdržati pod pokrovcem.
Si se kdaj v življenju že "razpizdil" na stare? Nisi se. Si se na partnerja? Nisi se, ker si pretopil jezo v pasivno agresijo (držanje čustev v sebi, zamer, maščevalnosti), ki je veliko bolj destruktivna za partnerstvo in odnose, kakor pa izrečene besede v jezi.
Poznam ta občutek. Ne tistega malo sitnega, ampak tistega, ko človek že sedi pri miru, telo pa očitno še vedno nekje vodi vojno.
Čeljust je trda, v prsih nekaj pritiska, v glavi pa se isti pogovor vrti znova in znova. In vsakič imaš še en boljši stavek, še en dokaz, še eno razlago, s katero bi druga oseba končno morala razumeti.
Samo da je tu ena precej zoprna stvar: včasih res ne bo.
In meni se zdi, da je ravno to najtežji del. Ne jeza sama. Ampak trenutek, ko moraš sprejeti, da ni več nobenega stavka, s katerim boš iz drugega človeka naredil človeka, ki je pripravljen poslušati.
Takrat skušam narediti nekaj zelo konkretnega.
Najprej telo spravim iz tistega notranjega “boja”. Pa ne z meditacijskim nasmeškom. Če sem jezen, grem raje nekaj fizično narediti tako, da mi začnejo delati noge, hrbet, roke. Poravnat živo mejo na oni strani, kjer dosega okoli 2 metra v višino npr. Včasih je deset minut konkretnega napora bolj pošten odgovor telesu kot ura prepričevanja samega sebe, da "sem že miren".
Potem pa si stvar poskusim povedati brez olepševanja:
Kaj me je pravzaprav razjezilo? Kaj je bilo prestopljeno? Kaj od te osebe še vedno pričakujem, čeprav mi je že šeststosedemintridesetkrat pokazala, da tega trenutno ne zna ali noče dati?
Tu se pogosto pokaže zanimiv del.
Jeza ostaja živa, ker v sebi še vedno čakaš na neki odgovor, priznanje, razumevanje, opravičilo ali vsaj kanček logike.
Če tega ni, glava odpira isti predal dvajsetkrat na dan, kot da se bo enaindvajsetič v njem čudežno pojavil manjkajoči listek z opravičilom.
Ne bo se.
Takrat je včasih največ, kar lahko narediš zase, to, da nehaš iskati zaključek pri človeku, ki ti ga očitno ne bo dal.
Jeza potem ne izgine v petih minutah. Tudi ni treba.
Ampak počasi neha upravljati ves tvoj prostor.
In to je že precej.
Kolikor več moramo napisati, da si dokažemo, kako "dobro" shajamo z jezo, toliko bolj nam je to v dokaz, kako smo dejansko nemočni in izgubljeni, da ne vemo, kaj moramo. Zakaj pa se bojiš izražati jezo in poslati nekoga v ku.rec, če si to zasluži?
Raje jo "obvladuješ" z depresijo, morda pridelaš čir na želodcu, morda visok krvni tlak, ko vse skušaš obdržati pod pokrovcem.
Si se kdaj v življenju že "razpizdil" na stare? Nisi se. Si se na partnerja? Nisi se, ker si pretopil jezo v pasivno agresijo (držanje čustev v sebi, zamer, maščevalnosti), ki je veliko bolj destruktivna za partnerstvo in odnose, kakor pa izrečene besede v jezi.
0
@Frogica
Vržem se na tla in brcam z vsemi 4mi.
Regresija na nivo 3-letnega otroka bo seveda "pravi način" sproščanje jeze za odrasle ljudi, za tiktokerce. Partnerja pa najbrž potisneš v vlogo mamice, da te mora "miriti". 😆
Vržem se na tla in brcam z vsemi 4mi.
Regresija na nivo 3-letnega otroka bo seveda "pravi način" sproščanje jeze za odrasle ljudi, za tiktokerce. Partnerja pa najbrž potisneš v vlogo mamice, da te mora "miriti". 😆
-1
Vsak dan si privoščim sirov burek, noben mi ne teži
Včasih na zelo slab dan po dva sirova in en mesni burek. Je zelo sproščujoče.
Včasih na zelo slab dan po dva sirova in en mesni burek. Je zelo sproščujoče.
2
imam ob sebi samo pozitivne ljudi, ki me imajo zares radi. Ni jih veliko, ampak so tisti pravi ljudje.
2
pomaga, če to občutja povem nekje, komu. Da dobim še kak pogled. Ampak, dopovedovati steni pa nima smisla. Ker stena se nikamor ne bo premaknila. Vprašaj se, zakaj dovoliš, da te nekdo tako razjezi, da imaš ti težavo, ne tista druga oseba. Z jezo ni nič narobe. Z destruktivno jezo pa je. Da ti jeza ne bo povzročala škode, ker želiš koga prisiti, da bo tako kot si si zamislila (ker mu želiš na vsak način dopovedati), najdi drug način, da boš slišana. V nasprotnem škodiš sebi in še naokrog. Ker destruktivna jeza počne.
0
A ni to tisto vdiiiiiiiiih, iiiiiiiizdih. 😁 Hecam se.
V bistvu sem pred več kot deset leti sam pri sebi začel razmišljati, da je brez veze popizdit in se sekirat. Začel sem se zadrževat, prav zavestno kontrolirat in obračat misli stran od negative. Zdaj me že več let ni nihče razpizdil. ☝️😁
Še najbližje temu je, ko srečam bedaka na cesti. ki bi iz objestnosti lahko povzročil nesrečo. Tistemu bi v trenutku res nekaj vrgel v betico, me pa hitro mine in pozabim. 😁
Žabi pa verjamem, tudi če naj bi bilo videt kot zajebancija. Jaz pravim tako. Niso vse žabe enake. ☝️😁
Za desiča se pa ve, zakaj on tako na dolgo
... Več kot je on pokazal sociopatskosti na forumu je ni nihče drug. Je ga pa najbrž drago stalo, zato je malo zmanjšal. Tako da...
Aja, podjebavam pa rad, tud če se ne jezim, to pa. ☝️😁
V bistvu sem pred več kot deset leti sam pri sebi začel razmišljati, da je brez veze popizdit in se sekirat. Začel sem se zadrževat, prav zavestno kontrolirat in obračat misli stran od negative. Zdaj me že več let ni nihče razpizdil. ☝️😁
Še najbližje temu je, ko srečam bedaka na cesti. ki bi iz objestnosti lahko povzročil nesrečo. Tistemu bi v trenutku res nekaj vrgel v betico, me pa hitro mine in pozabim. 😁
Žabi pa verjamem, tudi če naj bi bilo videt kot zajebancija. Jaz pravim tako. Niso vse žabe enake. ☝️😁
Za desiča se pa ve, zakaj on tako na dolgo
... Več kot je on pokazal sociopatskosti na forumu je ni nihče drug. Je ga pa najbrž drago stalo, zato je malo zmanjšal. Tako da...
Aja, podjebavam pa rad, tud če se ne jezim, to pa. ☝️😁
0
Zelo sem hvaležna južnim bregom za vse njihove kletvice.
Po naravi sem temperamentna. Nisem pa kolerik. Če me nekaj razjezi jebem vse po spisku. Velja tudi kadar sama naredim kakšno neumnost. Če sem sama to izrazim na glas, če sem v družbi so povem kako se počutim. Se nekaj let namreč zavestno živim iskreno sama s seboj in s svojo okolico in posledično ne skrivaj nobenih čustev.
Jebem sunce, boga, koji te je stvorio tako glupu, dan, kad sam napravila to-i-to, svojo odločitev za to stvar .... stoletja, grem v sitne detajle in običajno se jeza razblini.
Po naravi sem temperamentna. Nisem pa kolerik. Če me nekaj razjezi jebem vse po spisku. Velja tudi kadar sama naredim kakšno neumnost. Če sem sama to izrazim na glas, če sem v družbi so povem kako se počutim. Se nekaj let namreč zavestno živim iskreno sama s seboj in s svojo okolico in posledično ne skrivaj nobenih čustev.
Jebem sunce, boga, koji te je stvorio tako glupu, dan, kad sam napravila to-i-to, svojo odločitev za to stvar .... stoletja, grem v sitne detajle in običajno se jeza razblini.
1
Viharni jezdec je tepel bivšo in otroke. Ponoreli pijanec je daleč od vdih in izdih taktike. Malo poglejte kaj vse je pisal kot modri val, modri vrag, polarni sij, jaz vem☝️, in povežite a + b. Matias pa je od žene in mame pretepen ubošček. Zato ga viharni tako privlači.
0
Jeza ni problem. Te prisili v akcijo in s tem rešiš problem. Večja težava so bes, obup, razočaranje... Ko veš, da nečesa, kar so ljudje storili, ne boš mogel nikoli predelati in se pomiriti. In tudi nikoli pozabiti.
1
@.
Pičkasti, kako sproščaš jezo? Tako, da greš na forum in si privoščiš neke anonimce, za varno pregrado interneta? 🙂 Neverjetno smel in pogumen si! 😆 Na kilometer se vidi, da se ti pohlevna ovčica in se v realnosti tako nikoli ne upaš postavit zase. 😉
Pičkasti, kako sproščaš jezo? Tako, da greš na forum in si privoščiš neke anonimce, za varno pregrado interneta? 🙂 Neverjetno smel in pogumen si! 😆 Na kilometer se vidi, da se ti pohlevna ovčica in se v realnosti tako nikoli ne upaš postavit zase. 😉
1
@Matias
Menda veš, da imam južnjaške korenine. Kodeks je dokaj preprost: dušo izročam bogu, ljubezen družini, časti in obraza pa nikomur.
Pri besu se to lepo pokaže. Če te jaz pošljem v tri peechke materine, za tem stojim. In veš na čem si. Sodba je dokončna in pravice do pritožbe ni.
Ne boš jih pa od mene fasal zaradi tega, ker sem jezen na mater, starega ali strino po vodi v kolenu.
Simple as that. 😉
Menda veš, da imam južnjaške korenine. Kodeks je dokaj preprost: dušo izročam bogu, ljubezen družini, časti in obraza pa nikomur.
Pri besu se to lepo pokaže. Če te jaz pošljem v tri peechke materine, za tem stojim. In veš na čem si. Sodba je dokončna in pravice do pritožbe ni.
Ne boš jih pa od mene fasal zaradi tega, ker sem jezen na mater, starega ali strino po vodi v kolenu.
Simple as that. 😉
0
Desi, kaj to pomeni, če imaš "južnjaške korenine", da ne moreš zboleti za depresijo, ker so tvoji psihološki mehanizmi zato avtomatsko "eksternalizirani", da boš prej drugega fental kot sebe? "Kulturni nagib", ki favorizira določen tip medosebne interakcije, obstaja, ima lahko bolj ali manj močan vpliv na posameznika, ampak to ne pomeni, da te kolektivna kulturna raven "povozi", kako se ti osebno soočaš s čustvi in jezo. Tudi razlike niso velike, ker Slovenci po temperamentu tudi nismo Finci. Kakšen si, te najprej določa genetika v interakciji z družinskim okoljem, s starši.
In ne mislim, da moraš kar vsakogar poslati v 3 PM, ki te razkajfa, da je to pravi način izražanja čustva jeze, ampak moraš vedeti, koga, kdaj in ob pravem trenutku. Lahko je recimo šef zdirčen na delavce, doma ob ženi ali materi pa si ne bo upa niti pisniti, bo pohleven kot deček. Relacije oziroma odnosnost do matere , relacija do (bivše) žene? Zelo podobna pri tebi, a ne. 😉
In ne mislim, da moraš kar vsakogar poslati v 3 PM, ki te razkajfa, da je to pravi način izražanja čustva jeze, ampak moraš vedeti, koga, kdaj in ob pravem trenutku. Lahko je recimo šef zdirčen na delavce, doma ob ženi ali materi pa si ne bo upa niti pisniti, bo pohleven kot deček. Relacije oziroma odnosnost do matere , relacija do (bivše) žene? Zelo podobna pri tebi, a ne. 😉
0
@Matias
Seveda. Ta del, da sem si izbral ženo po modelu odnosa med menoj in materjo nikoli ni bil sporen. Reci temu karma, prekletstvo ali transgeneracijski prenos travme. Kakor komu ljubo.
Catch je ravno v tem, da človek odraste in enkrat preneha kriviti starše (ženo, ljubico, fortuno) in prevzame odgovornost zase. In ja, moje delovanje med ločitvijo je učbeniški primer tistega "practice what you preach". Nekaj "big tajm zajebov", nekaj zdrsov a pod črto velika mera srca in razuma.
Imam na kaj biti ponosen. 😉
Seveda. Ta del, da sem si izbral ženo po modelu odnosa med menoj in materjo nikoli ni bil sporen. Reci temu karma, prekletstvo ali transgeneracijski prenos travme. Kakor komu ljubo.
Catch je ravno v tem, da človek odraste in enkrat preneha kriviti starše (ženo, ljubico, fortuno) in prevzame odgovornost zase. In ja, moje delovanje med ločitvijo je učbeniški primer tistega "practice what you preach". Nekaj "big tajm zajebov", nekaj zdrsov a pod črto velika mera srca in razuma.
Imam na kaj biti ponosen. 😉
1
@Torej
To je res. Lahko si predstavljaš, da z določenimi ljudmi ne bi mogel več biti na razdalji enega metra in lahko se zgodi, da si. V normalnih odnosih bi jih veselo pozdravljal, se rokoval, objel. V spremenjeni situaciji so zgolj ljudje, ki so se pojavili na isti lokaciji, ki gredo mimo in tudi to je v redu. Ta pretočnost, da je mogoče živeti brez da drug drugega nerviramo.
To je res. Lahko si predstavljaš, da z določenimi ljudmi ne bi mogel več biti na razdalji enega metra in lahko se zgodi, da si. V normalnih odnosih bi jih veselo pozdravljal, se rokoval, objel. V spremenjeni situaciji so zgolj ljudje, ki so se pojavili na isti lokaciji, ki gredo mimo in tudi to je v redu. Ta pretočnost, da je mogoče živeti brez da drug drugega nerviramo.
0
Pa prav v eni drugi temi mi trenutno smradi nekdo, ki ne more sprejeti mojega razmišljanja iz ne vem kakšnega razloga že, pa vendar...ma nič ne moreš, poveš 2 x nazaj, ko vidiš, da ne dojema, pač prekineš z argumentiranjem. Pametnejši odneha. Čuvaj živce, ga ni človeka, zaradi katerega bi morala biti kot tampirana bomba.
0
@bes
Smo v kleti naredili domač fitnes v katerem je tudi boksarska vreča. In potem tolčem in brcam dokler jezo ne spravim iz sebe.
Dokler nismo imeli boksarske vreče, sem tolkla po povštru.
To res pomaga.
Ne jeze zadrževat v sebi, jo moraš dat iz sebe. Na ta dva načina si lahko daš duška.
Smo v kleti naredili domač fitnes v katerem je tudi boksarska vreča. In potem tolčem in brcam dokler jezo ne spravim iz sebe.
Dokler nismo imeli boksarske vreče, sem tolkla po povštru.
To res pomaga.
Ne jeze zadrževat v sebi, jo moraš dat iz sebe. Na ta dva načina si lahko daš duška.
0
@Neprijavljena 123
A to je naslednja faza po cepetanju v luži? 🤔
A to je naslednja faza po cepetanju v luži? 🤔
0
Ne ceptam po luži. Občasno pa res skočim v lužo. Probaj kdaj, je ful zabavno.
0
@Neprijavljena 123
Ti verjamem na besedo, da je tebi (še) zabavno. 🤭
Ti verjamem na besedo, da je tebi (še) zabavno. 🤭
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
31.08.2026 ob 16:11