Nikoli nisem imel prijatelja ali normalnega pogovora s človekom. V vrtcu so me vsi sovražili ali pa se me bali. Tovarišici sem hlače potegnil dol, tak 🤐 se bil že takrat. V šoli so mi hoteli postaviti diagnozo in sošolci so jokali, ko so me videli, da sem prišel v šolo. Če je kdo komu rekel, da je moj priatelj, je čisto popizdil. Na avtobusu sem sedel sam, z žogo sem vadil s steno, tudi če je bil kdo prost. Najboljši beden približek tega, čemur se reče prijateljica, mi je rekla, da je ne pozdravljam, če jo kdaj kje srečam z družbo, ker mi ne bo odgovorila, ker jo je sram, da me pozna. Ljudje me sovražijo že celo življenje zaradi marsičesa ali pa tudi brez razloga. Na avtobusu iz šole so zasedeni vsi sedeži, stoji tko 20 ljudi, sedež zraven mene je pa prazen. Sem največji 🤐 kar jih je bilo in trudim se.
In vse je bilo popolno...
In pol mi danes ena sošolka reče, da sem njen prijatelj ( WTF ) in pozneje še, da je ne bi bilo sram in ne bi bila jezna, če bi to kdo rekel ( WTF?!?!?!?? )
Jst res ne vem, kaj je šlo narobe???? Prav razočaran sem sam nad sabo, grozno se počutim. Sej večina ljudi me seveda sovraži, samo vseeno en je vseeno en in je preveč. Res sem razočaran sam nad sabo, vedel sem, da bo ta dan kdaj prišel, samo sem mislil, da vsaj še 60 let ne in bo v taki obliki, ko enga naključnega človeka ne bo sram sedet zraven mene na avtobusu, ker bom pač en nepoznan starec. Ne pa to? WTF? Ne sej ji je neprijetno, če se usedem zraven nje na klopci, samo vseeno je tisto preveč. Predvideval sem, da me niti malo ne prenese in potem ta šok.
Nikoli nisem imel prijatelja ali normalnega pogovora s človekom. V vrtcu so me vsi sovražili ali pa se me bali. Tovarišici sem hlače potegnil dol, tak 🤐 se bil že takrat. V šoli so mi hoteli postaviti diagnozo in sošolci so jokali, ko so me videli, da sem prišel v šolo. Če je kdo komu rekel, da je moj priatelj, je čisto popizdil. Na avtobusu sem sedel sam, z žogo sem vadil s steno, tudi če je bil kdo prost. Najboljši beden približek tega, čemur se reče prijateljica, mi je rekla, da je ne pozdravljam, če jo kdaj kje srečam z družbo, ker mi ne bo odgovorila, ker jo je sram, da me pozna. Ljudje me sovražijo že celo življenje zaradi marsičesa ali pa tudi brez razloga. Na avtobusu iz šole so zasedeni vsi sedeži, stoji tko 20 ljudi, sedež zraven mene je pa prazen. Sem največji 🤐 kar jih je bilo in trudim se.
In vse je bilo popolno...
In pol mi danes ena sošolka reče, da sem njen prijatelj ( WTF ) in pozneje še, da je ne bi bilo sram in ne bi bila jezna, če bi to kdo rekel ( WTF?!?!?!?? )
Jst res ne vem, kaj je šlo narobe???? Prav razočaran sem sam nad sabo, grozno se počutim. Sej večina ljudi me seveda sovraži, samo vseeno en je vseeno en in je preveč. Res sem razočaran sam nad sabo, vedel sem, da bo ta dan kdaj prišel, samo sem mislil, da vsaj še 60 let ne in bo v taki obliki, ko enga naključnega človeka ne bo sram sedet zraven mene na avtobusu, ker bom pač en nepoznan starec. Ne pa to? WTF? Ne sej ji je neprijetno, če se usedem zraven nje na klopci, samo vseeno je tisto preveč. Predvideval sem, da me niti malo ne prenese in potem ta šok.
29.11.2016 ob 20:35
In vse je bilo popolno...
In pol mi danes ena sošolka reče, da sem njen prijatelj ( WTF ) in pozneje še, da je ne bi bilo sram in ne bi bila jezna, če bi to kdo rekel ( WTF?!?!?!?? )
Jst res ne vem, kaj je šlo narobe???? Prav razočaran sem sam nad sabo, grozno se počutim. Sej večina ljudi me seveda sovraži, samo vseeno en je vseeno en in je preveč. Res sem razočaran sam nad sabo, vedel sem, da bo ta dan kdaj prišel, samo sem mislil, da vsaj še 60 let ne in bo v taki obliki, ko enga naključnega človeka ne bo sram sedet zraven mene na avtobusu, ker bom pač en nepoznan starec. Ne pa to? WTF? Ne sej ji je neprijetno, če se usedem zraven nje na klopci, samo vseeno je tisto preveč. Predvideval sem, da me niti malo ne prenese in potem ta šok.
Jst ne vem kaj naj 🙁