Zakaj morajo imeti moški vedno svoj prav? Komaj 6 let sva poročena, prej je bilo vse v redu, po 3. letih je pa začel težit. Ko sem mu omenila, da bi imela otroka (oba z dobro službo - zaenkrat), je bil ogenj v strehi. 2x na leto ga še upam vprašat, če si je premislil, on pa ne.
O vsem odloča on - komu na obisk, kam na dupust (navadno hodiva v planine - ampak rada bi spoznala še druge planine, ne samo dve), še o tem odloča, s katero prijateljico lahko grem na kavico in katera lahko pride na obisk.
Sploh nimam več svoje volje, v vsem se mu prilagajam.
Vsak me sprašuje, če imam "južnjaka", ker, da oni so takšni. Nimam, je slovenec, s kmečke družine - so enkratna družina.
Ne vem, kako dolgo bom še to prenašala - zaupati se nisem upala še nikomur. Vedno bolj premišljujem o ločitvi, v mislih, vedno bolj me mami ta ideja.
A je možno, da bi bil ljubosumen na otroka - če bi ga imela, je morda ljubosumen na družbo - da bi koga drugega spoznala? Ljubim ga, nikdar ga ne bi prevarala, ampak psihično me vse to ubija!
Pustila bi mu vse, kar sva ustvarila skupaj - začela sva iz nič, ampak stara sem 29 let, on 34 in nočem vse življenje imeti takšnega življenja.
Res ne vem, kaj naj. Kakšen nasvetek? Je bila ali bil kdo v takšni situaciji?
Hvala
0
hmm 08.08.2014 ob 19:18
Pusti ga. Maš na izbiro veliko normalnejših moških. On je še starokopiten in bil vzgojen, da ima gospodar kmetije vedno prav in vedno zadnjo besedo. V odnosu nisi in nikoli ne boš enakovredna. Mlada si še, vse imaš pred sabo. ne izgubljaj časa s tem kretenom. Srečno!
0
daj no 08.08.2014 ob 19:29
Spakiraj kufre in ga zapusti. pa ne pusti mu vse kar sta skupaj ustvarila. Zahtevaj svoje! Sicer pa da si izbereš kmeta ni ravno pametna izbira no. Te kmeti so vsi al pjančki al primitivci, konzervativci, ne spoštujejo žensk pa še delat je treba velik.
0
moj mož 08.08.2014 ob 20:22
Nisva na kmetiji, njegovi so na drugem koncu SLO. Ko je bil star 24, se je zaradi službe odselil od doma. Skupaj sva kupila stanovanje, alkota pa sploh ne pije, kot tudi jaz ne.
Da bi kar tako spakirala kufre, pa spet ne gre. Tepe me ne, razumeva se, ... le ta njegov bedast "prav" mi gre na jetra. Se bom pa poskusila z njim pogovoriti in mu povedati, da nisem njegova last, ampak imam svojo pamet (drugače ne bi imela s.p -ja - res ne velikega, ampak kar lepo nam gre).
Če se bo še tole dolgo nadaljevalo, ga bom pa postavila pred dejstvo - oba enakovredna ali narazen! Njegov odziv mi bo povedal vse. Otroka si pa tudi želim, dokler sem še mlada. Tam po 35 - em bo že prepozno zame.
0
ko 08.08.2014 ob 20:29
Pri 35ih je že res malo pozno za otroka. daj karte na mizo in ga postavi pred dejstvo, da si želiš otroka in če tu ne najdeta skupne točke bo težka. Zakaj si pa on otroka sploh ne želi? Se je že zjasnil zakaj ne?
0
kriza 08.08.2014 ob 20:58
Kriza pri parih ponavadi na stane po 2 letih in po 6ih letih. Neko nenapisano pravilo 🙂 Vidva sta očitno v slednji. Če se glede otrok ne bosta mogla zmeniti, je pomoje najbolje, da gresta narazen. Moje izkušnje in slutnja za vaju ni dobra. Če moški ne želi imeti otrok je ponavadi vzrok eden in ta je, da se mu ženska ne zdi prava in bo slej ali prej naše drugo, žal. To da ima vedno zadnjo besedo pa ti tudi da vedeti koliko te spoštuje in posledično koliko te ima rad. Jaz bi se na tvojem mestu pošteno zamislil. Glej, da ne boš na koncu ostala sama in po možnosti še z otrokom. Kot samohranilka je veliko težje vzgajati otroka pa tudi dobro je, da otrok odrašča v urejeni družini ne pa razbiti. Najti primernega partneja, ko že imaš otroka je pa tudi nekoliko težje, pa če si to priznaš ali ne.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
08.08.2014 ob 19:03
O vsem odloča on - komu na obisk, kam na dupust (navadno hodiva v planine - ampak rada bi spoznala še druge planine, ne samo dve), še o tem odloča, s katero prijateljico lahko grem na kavico in katera lahko pride na obisk.
Sploh nimam več svoje volje, v vsem se mu prilagajam.
Vsak me sprašuje, če imam "južnjaka", ker, da oni so takšni. Nimam, je slovenec, s kmečke družine - so enkratna družina.
Ne vem, kako dolgo bom še to prenašala - zaupati se nisem upala še nikomur. Vedno bolj premišljujem o ločitvi, v mislih, vedno bolj me mami ta ideja.
A je možno, da bi bil ljubosumen na otroka - če bi ga imela, je morda ljubosumen na družbo - da bi koga drugega spoznala? Ljubim ga, nikdar ga ne bi prevarala, ampak psihično me vse to ubija!
Pustila bi mu vse, kar sva ustvarila skupaj - začela sva iz nič, ampak stara sem 29 let, on 34 in nočem vse življenje imeti takšnega življenja.
Res ne vem, kaj naj. Kakšen nasvetek? Je bila ali bil kdo v takšni situaciji?
Hvala