☕ Janša toži Goloba

NAROBE SVET: JANEZ JANŠA TOŽI ZARADI OSTRE POLITIČNE RETORIKE
Janez Janša je zaradi izjav v letošnji predvolilni kampanji vložil tožbi proti Robertu Golobu in Luki Mescu. Zahteva preklic spornih izjav in javno opravičilo, od Goloba pa med drugim tudi izbris nekaterih objav.
Seveda ima pravico tožiti. Tudi politik ima pravico do varstva časti in dobrega imena in na koncu bo sodišče odločilo, ali sta Golob in Mesec res prestopila mejo dopustne politične kritike.
A ko v isti povedi slišim »Janez Janša«, »čast« in »dobro ime«, težko spregledam ironijo. V mojih očeh si je skozi leta s svojo retoriko in političnim ravnanjem prav ta dva pojma precej temeljito sam načel.
Janša slovensko politiko že desetletja zaznamuje z eno najostrejših, pogosto tudi žaljivih in zelo osebnih retorik, danes pa od sodišča pričakuje zaščito pred ostrimi besedami svojih političnih nasprotnikov. Pri tem ne govorimo le o vtisu. Ustavno sodišče je leta 2024 zavrnilo njegovo ustavno pritožbo v zadevi Eugenije Carl, v kateri je ostala v veljavi odločitev, da ji mora zaradi žaljive objave plačati 6.000 evrov odškodnine. In to je le ena od več javno znanih zadev, v katerih je njegova retorika končala pred sodiščem – vseh tukaj res ne bom naštevala.
To ne pomeni, da je zato dovoljeno žaliti njega. Je pa povsem na mestu vprašanje, kakšen standard političnega govora zahteva zase in kakšnega je pripravljen priznati drugim.
Golobove in Meščeve izjave so bile zelo ostre. Golob je med drugim govoril o »veleizdaji« in »prodaji Slovenije Izraelu«, Janšo označil za človeka, ki Slovenije nima rad in jo vidi kot plen, Mesec pa mu je očital dogovarjanje z Izraelci o vmešavanju v volitve ter ga označil za najbolj skorumpiranega politika v državi.
Toda te izjave niso nastale iz nič.
Sova je 20. marca predstavila materialne dokaze o povezavah treh predstavnikov izraelskega podjetja Black Cube z obiskom na Trstenjakovi 8, kjer ima sedež SDS, ter ugotovitve o dejavnostih Black Cube, ki jih je opredelila kot paraobveščevalno dejavnost proti Sloveniji in vmešavanje v slovenske volitve iz tujine. Materialne dokaze je začela predajati policiji in tožilstvu.
Javnega dokaza, da bi Janez Janša osebno naročil nezakonito operacijo Black Cube, nimamo, zato mu tega ne morem pripisovati. Žal. Je pa vsega drugega dovolj, da vprašanj nikakor ne zmanjka, zato nehajmo slepomišiti, kot da je vse drugo okoli te zgodbe nepomembno.
Po volitvah je Janševa vlada zelo hitro in zelo jasno obrnila slovensko politiko do Izraela. Odpravila je prepoved izvoza in tranzita orožja v Izrael ter več ukrepov prejšnje vlade, Izrael pa je po nastopu nove oblasti napovedal odprtje prvega rezidenčnega veleposlaništva v Sloveniji.
Zdaj poznamo tudi datum. Izraelski zunanji minister Gideon Sa'ar bo Slovenijo obiskal 9. in 10. septembra, obisk pa bo sovpadal z odprtjem izraelskega veleposlaništva v Ljubljani. Sprejem ob odprtju bo v hotelu Grand Plaza, Tone Kajzer pa je Sa'arjev obisk že potrdil. Ob njegovem prihodu bo potekal tudi slovensko-izraelski poslovni forum.
In potem je tu E1.
Slovenija pod Janševo vlado ni soglašala s skupno izjavo vseh 27 članic Evropske unije proti načrtom širjenja izraelskih naselbin na območju E1 na zasedenem Zahodnem bregu. Ker je bilo za skupno izjavo potrebno soglasje vseh članic, je Slovenija njeno sprejetje preprečila. Janša je svojo odločitev javno zagovarjal, Benjamin Netanjahu pa se mu je zanjo javno zahvalil.
Vse to se dogaja v času, ko ravnanje Izraela v Gazi Amnesty International in neodvisna mednarodna preiskovalna komisija Združenih narodov označujeta za genocid.
In tu nimam nobene potrebe po diplomatskem olepševanju.
Ne podpiram politike, s katero Slovenija v takšnem trenutku krepi politično, diplomatsko in gospodarsko pajdaštvo z Netanjahujevo vlado. Še manj podpiram, da se slovenska zunanja politika v Evropski uniji uporablja za blokiranje stališč, ki izraelski oblasti niso po volji.
Ko vse to postavim drugo ob drugo – ugotovitve Sove, obisk predstavnikov Black Cube na sedežu SDS, nenaden obrat slovenske politike do Izraela, odpravo ukrepov prejšnje vlade, odprtje izraelskega veleposlaništva, prihod Gideona Sa'arja, poslovni forum, preprečitev skupnega evropskega stališča glede E1 in Netanjahujevo javno zahvalo Janši – tega ne vidim kot kup nepovezanih naključij.
Po mojem mnenju je Janez Janša postal eden najzanesljivejših političnih zaveznikov sedanje izraelske vlade znotraj Evropske unije, Slovenija pa je v primeru E1 povsem konkretno pomagala uresničiti njen politični interes.
Sama to razumem kot POLITIČNO VAZALSTVO in podrejanje slovenske zunanje politike interesom sedanje izraelske vlade.
Temu lahko kdo reče nova zunanjepolitična usmeritev. Jaz temu rečem IZVAJANJE INTERESOV SEDANJE IZRAELSKE VLADE V EVROPSKI UNIJI.
In prav zato se mi zdi naravnost smešno ustvarjati vtis, da sta Golob in Mesec svoje predvolilne ocene pobrala nekje iz zraka.
Golob v odgovoru na tožbo opozarja prav na širši kontekst afere Black Cube, ugotovitve Sove in dejstvo, da so bile njegove izjave izrečene med predvolilno kampanjo, ko je bil Janša njegov neposredni politični tekmec. Mesec svojo obrambo gradi podobno.
Janša je torej s tožbama sam odprl vprašanje, koliko dejanske podlage sta imela za svoje besede. In s tem je afero Black Cube, ki bi jo najbrž veliko raje pustil za sabo, pripeljal tudi v sodni postopek.
Zgodba pa ima še eno zanimivo podrobnost.
Golobu in Mescu je Janša zahtevo po preklicu izjav in opravičilu poslal prek svojega takratnega odvetnika Francija Matoza. Tožbi sta bili nato sproženi prek Odvetniške družbe Matoz.
Dobra dva meseca pozneje je Franci Matoz postal MINISTER ZA NOTRANJE ZADEVE IN JAVNO UPRAVO V JANŠEVI VLADI.
Danes Janše osebno kot odvetnik ne zastopa, saj uradna biografija vlade navaja, da je odvetniško dejavnost opravljal do nastopa ministrske funkcije. Toda politični prizor ostaja zelo nenavaden: človek, ki je marca kot Janšev odvetnik pošiljal zahteve njegovima političnima nasprotnikoma, je junija postal minister, pod čigar resor sodi tudi policija.
In potem je tu še čas.
Tožba proti Golobu je bila vložena že konec marca, odgovori na tožbe so stari več tednov oziroma mesecev, javnost pa podrobnosti nenadoma dobi 1. septembra.
Kdo je poskrbel, da je več mesecev stara tožba prav zdaj postala velika politična zgodba, ne vem.
Njen učinek pa je zelo očiten.
ZAME JE TO DIMNA ZAVESA.
Namesto pogovora o aktualnih potezah Janševe vlade dobimo nov krog obračunavanja z Golobom in Mescem ter novo zgodbo o tem, kaj sta pred volitvami rekla o Janezu Janši.
Težava je samo v tem, da se mu utegne ta dimna zavesa vrniti kot bumerang.
Če želi pred sodiščem dokazovati, da so bile njune izjave neresnične in nedopustne, bosta Golob in Mesec lahko pojasnjevala, zakaj sta jih izrekla in na čem sta gradila svoje politične ocene. Tako se bodo znova odprli Black Cube, tuje vmešavanje, odnosi z Izraelom in vse tisto, kar se je zgodilo po volitvah.
Kdo bo na sodišču uspel, ne vem in tega ne bom napovedovala.
Vem pa nekaj drugega.
Janez Janša, politik, ki že desetletja sam premika meje političnega govora in od drugih pričakuje, da bodo njegove udarce prenesli, zdaj od sodišča pričakuje, da bo postavilo mejo takrat, ko ostre besede zadenejo njega. Ko jih izreka sam, je to očitno politični boj. Ko jih izrečejo drugi o njem, postanejo stvar za sodišče. Bizarno.
In ne, o tem ne bom molčala. Kritika oblasti ni žalitev in izražanje političnega mnenja ni nespoštljivost. Lahko se izražamo kulturno, lahko preverjamo dejstva in lahko pazimo, da ljudem ne pripisujemo tistega, česar ne moremo dokazati. Ni pa zaradi tega treba zamižati pred tem, kar je pred našimi očmi.
Če naj bi bila to dimna zavesa, obstaja precejšnja možnost, da bo veter zapihal v napačno smer.
Vir: facebook