☕ "INŠTITUT"

Draga duša ljudska. Ne morem mimo resnice, kot da je ni.
Ne morem mimo dejstev in krivic sveta. Nadaljujem tam kjer sem in odidem od tam do koder sem prispel.
O duša dušca ti neprecenljiva le kako naj svet izdam, če pa je ta vse kar imam?
Saj ne vedo kaj počno, ne vedo kam gredo. Le kdo jim bo ob rami stal če pa te več ne bo? Le kdo jim bo lagal ko laži več ne bo? Kako naj obstanejo v laži, če pa ta je nična, neresnična? Vse se jim konča jih resnica pokonča.
Le kdo bo pesmi pel njim v slovo, ko jih nas več ne bo? Lažem sledijo se kmalu izgubijo. Resnici se smejijo sebe pogubijo.

Stoletja nas zatirajo hudičevi pripadniki, da hudič lasti si svet. Trpljenja, borbe, skrivanja, izdajanja, pobijanja, zaničevanja, uničevanja nas niso iztrebila. Našli smo pot na svet, da resnica besedo poda. Vse so si vzeli , vse polastili , da bi resnice se znebili. Resnica pa tako danes kot nekoč in za vedno je prava moč.

Če resnico jim na nos obesiš je ne opazijo. Tudi, če resnica jim je lasten nos, drugega nos krivijo.
Na jeziku strup laži imajo, resnice ne spoznajo. Učili so se strupa zdravilo pa zavrgli. Ni jim mar za dobro, zlo jim je uteha v žepih zbrana kopica greha. Le kaj nam bo resnica pravijo in svojo dušo davijo. Ne čutijo sveta čutnega le s svojo posesivo in agresijo čez žive in mrtve oni drvijo.
Spoznanje jim ni mar, resnica ne vladar , tako jim pesem ta nič ne da.