☕ Grad

V času Ilirov je bilo na grajskem griču gradišče, v času Rimljanov pa utrjena postojanka in svetišče. V 11. Stoletju ali še prej naj bi na griču stal lesen grajski stolp. Prvič se omenja grad in naselbina Laybach v listinah leta 1144. Leta 1146 se naselbina omenja kot Luwigana. V zvezi z gradom pa se omenja grajski kapitan WOLDARICUS DE LUBIGANA. Takrat so bili zemljiški gospodje Spanheimi in za ljubljansko posest je bil to njihov glavni grad (castrum capitale). Leta 1220 se grajski paladium prvič omenja v darilni listini vojvode Bernarda Spanheimskega vetrinjski cerkvi. Tu je imel od leta 1215 pa do leta 1256 kovnico denarja, ko ga je nasledil njegov sin vojvoda Ulrik do leta 1269. V 16. Stoletju so gradu dodali nekaj stanovanjskih in gospodarskih poslopij ter grad, stolp, bastijo na Šancah povezali v eno utrdbo. Leta 1511 je potres močno poškodoval grad, zato so ga na novo pozidali. Zahodni del gradu s pomoli je najstarejši, razen razglednega stolpa, ki je iz leta 1848. V grajski kapeli so grbi kranjskih deželnih glavarjev (kapitanov), ki so živeli v gradu. Leta 1795 je dunajska vladna administracija predlagala rušenje gradu, ki je bil v slabem stanju. Deželni stanovi so odgovorili, da se mora stavba ohraniti. V letih 1809/13 so grad zasedli Francozi, ki pa so ob svojem odhodu podrli vrsto utrdb, tudi stolp piskačev. Med njihovo zasedbo je bila na gradu vojska in bolnišnica. Avstrijci so leta 1815 grad spremenili v državno kaznilnico. Bila je ena najsodobnejših kaznilnic v monarhiji. Imela je 22 večjih, manjših delavnic in bolniških sob ter 2 veliki spalnici in več gospodarskih poslopij. Tu je bil kasneje zaprt tudi Ivan Cankar. Poleg kaznilnice je bila tu tudi vojašnica. Ker je imela vojska v gradu tovarno nabojev je februarja 1896 deželni zbor prosil deželno vlado, naj mu prepusti grad z zemljiščem. Mesto se je pogodilo, da na drugem mestu sezida skladišče smodnika ter plača odkupnino 60.000 kron v šestih obrokih. Leta 1905 je grad prešel pod mestno oblast, a so grad kasneje spet uporabili za kaznilnico. Ivan Hribar si je želel, da bi na gradu odprli slovenski narodopisni muzej, knjižnico, galerijo ter ateljeje. Vendar so želje ostale neuresničene. Po 2. svetovni vojni so tu uredili stanovanja, leta 1956 pa začeli stanovanja prazniti za bližajočo se obnovo gradu, ki se je začela leta 1962 po načrtih Eda Ravnikarja mlajšega. https://c2.staticflickr.com/4/3951/15039151344_4366acb1ce_b.jpg V vzhodni stolp je vzidan nagrobnik z napisom D(IS) M(ANIBUS) ANTONIAE MAXIMILLAE LABERIUS PRISCUS NUR(U)I DIGN(I)S (SIMAE) B(ENE) M(ERENTI), kar pomeni BOGOVOM MANOM (dušam umrlih) ANTONIJI MAKSIMILI LABERIJ PRISK, PREDRAGI SNAHI, ZELO ZASLUŽNI. Nagrobnik so odkrili pri popravilu tega srednjeveškega stolpa. VIR: Kopriva Silvester, LJUBLJANA SKOZI ČAS, Borec 1989 https://c2.staticflickr.com/8/7577/15503079409_9895cb7b69_b.jpg https://c2.staticflickr.com/6/5597/15690528182_6c447e2ed7_b.jpg https://c2.staticflickr.com/6/5601/15688901705_40eac35ff7_b.jpg