Poleg tega že več kot 11 let izkrivljeno dojemam realnost.
Počutim se kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj, poleg tega pa sem nenormalno obsedena tudi s človeško velikostjo.
Ljudi namreč dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom, proti vsem goram, in ki se razblinijo v nič na že samo nekaj 10 metrov razdalje stran od njih.
Zato si predstavljam, da bi vsi ljudje morali biti visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč!!
Poleg tega sem že več kot desetletje obsedena tudi z življenji drugih ljudi, katere obsedeno zalezujem po spletu ...
Počutim se kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj, poleg tega pa sem nenormalno obsedena tudi s človeško velikostjo.
Ljudi namreč dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom, proti vsem goram, in ki se razblinijo v nič na že samo nekaj 10 metrov razdalje stran od njih.
Zato si predstavljam, da bi vsi ljudje morali biti visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč!!
Poleg tega sem že več kot desetletje obsedena tudi z življenji drugih ljudi, katere obsedeno zalezujem po spletu ...
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
24.12.2025 ob 20:33
Pri svojih komaj 30. se že v tretje psihiatrično zdravim in pod prisilo moje matere jemljem psihiatrična zdravila (escitalopram, aripiprazol), ki pa ne pomagajo kaj dosti.
Poleg tega sem iz strani moje matere tudi prisiljena v delo. Sebe si ne predstavljam delati ničesar. Delo se mi gnusi.
Kaj naj storim? Kdo me bo preživljal?