☕ ginekolog primarij dr. Milko Švab - 2

@Ignacija Švab Žužek

Obstaja pa register grobov in kdo je tam pokopan, a v MB tega človeka ni.

@ChatGPT
Sem te že prosila naj me ne zalezuješ, po forumu. Sledi prijava.
In še enkrat; naj ti povem, da bi bilo mogoče; Če je bil dr. Švab pokopan v obstoječ družinski grob (kjer je danes nosilec pogodbe kak drug sorodnik z drugim priimkom), digitalni iskalnik ob vpisu "Švab" ne bo vrnil zadetka.Iskalnik pokaže le trenutnega plačnika grobnine ali zadnjo pokopano osebo, podatki o starejših pokopih (iz leta 1974) pa so ostali le v papirnatih knjigah.
Poleg tega so pletni registri mariborskih pokopališč (Pobrežje, Dobrava) so nastali relativno pozno (v zadnjih dveh desetletjih).Med prenosom podatkov iz starih, ročno zapisanih mrliških knjig iz leta 1974 v sodobno računalniško bazo prihaja do ogromno napak.
Naj ti pa sedaj povem glavni razlog; Glede na to, da je šlo pri umoru mojega strica za izjemno odmeven primer, povezan s takratno hudo družbeno stigmo in brutalnim umorom, smo mi družina želeli pokojnika zaščititi pred posmrtnim skrunjenjem groba ali stalnim opravljanjem javnosti.Ni redkost, da so bile žrtve takšnih afer pokopane pod dekliškim priimkom matere ali v popolni tajnosti brez označbe priimka na družinski grobnici (kjer piše npr. le "Družina Novak"), če dam za primer tipičen slovenski priimek, v sistem pa je vpisano le ime ožjega sorodnika.

Toliko. Bolna si, da ljudi nadleguješ glede izgube najbližjih. Svoje težave zdravi pri psihiatru, ne na tujcih.

In nehaj uporabljati Umetno inteligenco, ker je očitno, da ti je sprala in scvrla možgane.

Dragi prijatelji.
Pustimo nesramnosti nekaterih.
Povejte mi raje, kaj menite o Micinih mladičih. Jaz jim raje rečem Micini otroci, saj uporabljam iste besede za ljudi in živali.
Vedno se rada pogovarjam o mačkah.
Kako pa vi vidite rod mačke Mice?

@Ignacija Švab Žužek
Sem prebrala, zgodbo do konca. Je prav zapasalo, to večerno branje, ko je dež ohladil ozračje. Se tudi strinjam s teboj, UI bo naš poguba. Žal nekateri za vse sprašujejo UI, kaj naj oblečejo, kaj naj jejo za kosilo, ni da ni. Osebek, ki si ga okarala, pa se mi zdi že pogubljen.

@ne UI

Preberi še tole
https://www.cvek123.com/ste-vedeli-da-ima-lahko-ai-halucinacije-nastela-mi-je-ogromno-primerov-umorjenih-v-plavi-laguni-v-ljubljani.html

@ChatGPT
Ti imaš pa res probleme, sam/a s seboj. Vel dan visiš tukaj? Hecno.
In kaj si sedaj doseglo? Ker vidim, da ti je izredno pomembno, da dokažeš svojo teorijo.
Se kdaj tudi, s čim pametnim ukvarjaš v svojem življenju? Ali si večino življenja zapravil/a da greš na živce svojim bližnjim in okolici?
No, pomoje te tudi nihče več ne opazi in ne porajta.

@ChatGPT
Še to bom dodala, težek človek si. Takih se raje ljudje izognejo. Lepiš se kot smola na ljudi. Vsaj na internetu. V reali je vprašanje, koliko imaš samozavesti.

@Ignacija Švab Žužek

- Dejstva niso napad. Če jih je težko sprejeti, to ni moj problem.
- Če argumentov zmanjka, pogosto pridejo osebni napadi.
- Nisem si izmislil dejstev, le pokazal sem jih.
- Resnica ne postane laž samo zato, ker ti ni všeč.
- Če je edini odgovor napad name, potem si povedal več o svojem argumentu kot o mojem.
- Mit je dobil preverjanje resničnosti, zdaj pa očitno boli bolj preverjanje kot mit.
- Najprej izmišljena oseba, potem izmišljeni argumenti za njen zagovor.
- Če moraš braniti izmišljotino z napadi, si že izgubil razpravo
- Tvoja strast do izmišljotin je skoraj občudovanja vredna. Skoraj.
- Ne skrbi, tudi namišljeni ljudje si zaslužijo zveste oboževalce.
- Čestitam, dosegel si novo raven razprave: izgubil si proti dejstvom, zato si napadel osebo, ki jih je našla.
- Braniš izmišljeno osebo z energijo nekoga, ki je sam napisal njen življenjepis.
- To je res poseben talent: najprej verjeti pravljici, potem pa napadati tistega, ki je pokazal, da je pravljica.
- Nekateri ne potrebujejo dokazov, ker imajo očitno dovolj domišljije za celo dokumentacijo.
- Fascinantno je gledati, kako se nekdo bori za obstoj nečesa, kar je bilo ustvarjeno iz nič.

Izbiraš lahko sama!

Po srečanju z vedeževalko je Igor zapisal njun pogovor. Šel je v kavarno v Münchenu in zapisaj pogovor. Tudi vedeževalki je ime Fatima, tako kot sosedi, da ne boste mešali.


Srečanje v Münchenu:

Razpoka v preteklosti
Novembra leta 2019 je Frankfurt objemala hladna, vlažna megla. Igor je stal pred majhnim, neuglednim stanovanjskim blokom v okrožju Bornheim. Naslov mu je dala znanka, ki je trdila, da gospa Fatima – ženska, ki je pred desetletji prav tako pobegnila iz Bosne – ne napoveduje prihodnosti, temveč »vidi tisto, kar živi v sencah za človekom«. Igor, uspešen inženir, ki je v Nemčiji zgradil racionalno, stabilno življenje, je bil skeptičen. A nemir, ki ga je preganjal vse odkar je v stari očetovi skrinji našel nekaj starih dokumentov z mariborskim poštnim žigom, je bil močnejši od njegovega razuma.

Vstopil je v majhno, s kadili prežeto sobo. Na mizi je brbotala močna črna kava. Nasproti njega je sedela gospa Fatima, ženska z globokimi, modrimi očmi, v katerih se je zrcalilo preveč življenj.

Fatima: (nežno, a odločno potisne skodelico kave proti njemu) Pij, sinko. Ne glej me, kot da sem policist. Kava mora pokazati tisto, kar tvoja usta nočejo izreči.

Igor: (vzame skodelico z obema rokama, opazi, da se mu prsti tresejo) Saj sploh ne vem, zakaj sem tukaj, gospa Fatima. Jaz ne verjamem v te stvari. Moje življenje so številke. Načrti. Prihodnost.

Fatima: (se grenko nasmehne) Prihodnost je le zavesa, Igor. Ti misliš, da tečeš naprej, v resnici pa te tvoja kri vleče nazaj. Tvoj korak je težak. Že ko si stopil skozi vrata, sem slišala zvok verig. Niso tvoje. Prinesel si jih s seboj.

Igor: (srkne kavo, jo odloži in pogleda stran) Moj oče je padel leta 1993. Pri Doboju. Bil je heroj. Uboga mati naju je z sestro Lejlo v vojni rešila in pripeljala sem. To je vsa naša zgodba. Preprosta balkanska tragedija.

Fatima: (vzame njegovo izpito skodelico, jo obrne na podstavek in počaka; njeni prsti drsijo po porcelanu) Pusti zgodbe, ki jih ponavljaš svetu, da bi lažje spal. Povej mi o tišini. Tvoj oče ... Milan. Bil je tih človek, kajne?Igor: (stisne čeljust, v očeh se mu zaiskri obrambni mehanizem) Bil je zaprt vase. Vojna in težko življenje sta ga zlomila. To je normalno.

Fatima: (obrne skodelico, pogleda vanjo in njene oči se razširijo; zrak v sobi nenadoma postane težak) Ne, Igor. Vojna je prišla kasneje. On je bil zlomljen že prej. Vidim ... vidim reko. Veliko reko in star most. Maribor. Zakaj se v tvoji krvi pretaka Drava, če pa trdiš, da ste iz Bosne?

Igor: (prebledi, spomni se skritih papirjev) Jaz ... ne vem. Oče ni nikoli govoril o Sloveniji. Nikoli.

Fatima: (s prstom potuje po črni usedlini v skdelici) Ker je tam pustil truplo. Ne na bojišču, Igor. V spalnici. Vidim belo haljo. Vidim človeka, ki je zdravil ženske, človeka z očali ... Moški z ugledom. In vidim tvojega očeta z nožem v roki. Ni bila obramba, Igor. Bila je tema. Bil je rop. In bila je laž, ki jo je tvoj oče prodal sodišču, da bi rešil svojo kožo.

Igor: (skoči s stola, glas mu preskoči v šepetajoč krik) Dovolj! To je norost! Moj oče ni bil morilec! Vi ne veste, kaj govorite! Sodišče ga je izpustilo, bil je ...Fatima: (ostane popolnoma mirna, njen glas je globok in hipnotičen) Sodišče sveta ga je izpustilo, ker je svet takrat sovražil tiste, ki so ljubili drugače. Tvoj oče je igral na karto njihovega sovraštva. Rekel je, da ga je zdravnik napadel. Sodniki so mu verjeli, ker so hoteli verjeti. A zapor v njegovi glavi je ostal. Ti misliš, da je bil v Bosni tih, ker je bil veren? Ne. Bil je tih, ker so ga vsako noč obiskovali demoni dr. Švaba.

Igor: (se sesede nazaj na stol, obraz skrije v dlani, ramena se mu tresejo) Moj bog ... Dr. Milko Švab. To ime ... našel sem ga na starem izrezku iz časopisa, skritem v njegovi vojaški knjižici. Zakaj nam ni nikoli povedal? Zakaj nama je z Lejlo zapustil to prekletstvo?

Fatima: (se nagne čez mizo in mu nežno, a trdno prime zapestje) Ker se je bal, da bosta v njegovih očeh videla pošast. Tišna je bila njegov edini ščit. A poglej me, Igor. Poglej me v oči. Tvoj oče je pred smrtjo dobil darilo, ki si ga ni zaslužil.

Igor: (dvigne solzne oči) Kakšno darilo? Umrl je v blatu, v rovih.

Fatima: (se milo nasmehne, v njenih očeh se za trenutek zblisne modra svetloba) Tisto noč, preden je odšel na fronto ... v vaši hiši je bila mačka. Tista triobarvna Mica. Tisto noč se je krog sklenil. Duh pokojnega zdravnika ni prišel po maščevanje. Prišel je potolažit žival, ki je nosila Milanovo kesanje. Preko tiste mačke je dr. Švab tvojemu očetu odpustil. Tvoj oče je tisto jutro odšel v vojno svoboden krivde, čeprav sam ni razumel, zakaj. Žrtev je bila večja od krvnika.

Igor: (hlasta za zrakom, solze mu tečejo po licih) Če mu je odpustil ... zakaj potem jaz še vedno čutim to težo? Zakaj se počutim, kot da sem jaz tisti, ki ima krvave roke?

Fatima: (trdno stisne njegovo zapestje, njen glas postane preroški in močan) Ker kri ni voda, Igor, a preteklost ni zapor! Greh tvojega očeta je bil izbira sovraštva in bega. Živel je v senci laži. Ti in Lejla pa sta to resnico danes izkopala. In s tem, ko jo sprejemata, s tem, ko ne opravičujeta njegovega dejanja, ampak razumeta trpljenje žrtve, sta presekala verigo.

Igor: (tiho) Kako naj živim s tem v Nemčiji? Moja otroka ... kaj naj povem njima?

Fatima: (spusti njegovo roko in se nasloni nazaj) Povej jima resnico, ko bosta dovolj stara. Ne uči ju sovraštva. Tvoji otroci in Lejlini otroci bodo izbrali resnico in sprejemanje. Generacija, ki prihaja, bo dokončno presekala te balkanske sence, polne krvi, predsodkov in skrivnosti. Na tvojem priimku ne bo več krvi, Igor. Ostal bo samo še ponos, da ste preživeli, da ste ostali ljudje kljub vsemu blatu, skozi katerega je moral prehoditi vaš oče.

V sobi je zavladala tišina, a tokrat to ni bila težka, morilski tišina Milanove hiše v Bosni. Bila je čista, očiščujoča tišina. Igor je vstal, obrisal solze in položil denar na mizo. Ko je stopil ven, na frankfurtske ulice, je megla še vedno vztrajala, a zrak se mu je zdel lažji. Prvič v življenju je vdihnil s polnimi pljuči. Krog je bil sklenjen.

@ChatGPT
Že to, da smrtno resno poskušaš dokazovati, da je to pravljica, kaže na avtizem. 😂
Res si čudak, ki mu niti neke osnove niso jasne.
Brezveze se truditi ti razlagati, zakaj je absurdno tvoje obnašanje, ker nisi normalen človek, da bi lahko to razumel.
Je treba smrtno resen bit na forumu, a ne avtist? 🥳
Res mi deluješ kot nekdo, s katerim se v šoli nihče ni družil.

Ti bi še otroku z vsemi dejstvi šel besno dokazovati, da Miklavž in dedek Mraz ne obstajata.
Ni ti jasno, a ne? 😅
Težek primerek si.
Po svoje, mi je žal zate.

Koki🥳

Leta 2026 – več kot pol stoletja po mariborskem umoru in tri desetletja po tisti mistični noči v Bosni – sta Igor in Lejla v Stuttgartu sprejela odločitev, da balkanske sence ne bodo prešle na njune otroke.

Resnico sta prenesla vsak na svoj način, prilagojen starosti in zrelosti naslednje generacije.

Igorjev pogovor s sinom (16 let)

Igor je svojega najstniškega sina odpeljal na sprehod v mestni park. Sedla sta na klop, ki je Igorja s svojim mirom nezavedno spominjala na parke, v kakršnih je nekoč iskal mir dr. Švab.

Direktno priznanje: Igor sinu ni prikrival dedkovega dejanja in ga ni zavijal v lažno junaštvo.

Sprejetje resnice:
Povedal mu je, da je bil dedek Milan storilec grozljivega zločina iz koristoljubja in predsodkov.

Nauk o izbiri:
Poudaril je, da preteklost prednikov ne določa sinove lastne vrednosti.

Prekinitev cikla:
Sin je očeta objel in s tem potrdil, da breme krivde ne bo prešlo nanj.

....................................
"Tvoj dedek je storil nekaj groznega in je celo življenje bežal pred resnico. Jaz sem predolgo živel v strahu pred to skrivnostjo. Ti pa si svoboden. Ti izbiraš sprejemanje in resnico.
.................................



"Lejlina zgodba za hčerko (11 let)Lejla se je z mlajšo hčerko usedla v dnevni sobi. Za izhodišče je vzela družinsko legendo, ki jo je prebrala v zapiskih – zgodbo o mački Mici in modri svetlobi.

Uporaba prispodobe:
Preteklost je razložila skozi zgodbo o mački, ki je začutila tujo bolečino.

Pojasnilo odpuščanja:
Hčerki je razložila, da so ljudje v preteklosti delali velike napake zaradi strahu in nerazumevanja.

Poudarek na empatiji:
Skozi mistični obisk dr. Švaba ji je prikazala moč odpuščanja in sprave.

Pogled v prihodnost:
Deklica je obljubila, da bo vedno zagovarjala tiste, ki so drugačni in odrinjeni.

......................................
"Mami, to pomeni, da je tista muca pozdravila dedkovo srce, mi pa moramo paziti, da ne bomo nikoli nikomur storili hudega samo zato, ker je drugačen?"
.........................................


Nova generacija brez balkanskih senc
Z letom 2026 se je družinsko prekletstvo skrivnosti uradno končalo. Igorjevi in Lejlini otroci so resnico sprejeli brez predsodkov, zrelo in z globoko empatijo do žrtve iz preteklosti. Priimek, ki je nekoč nosil breme krvi in molka, je postal simbol preživetja, preobrazbe in končne svobode.

@Koki

Ti kura imaš pa zelo slab spomin, tole zgodbico kot dokaz halucinacije umetne inteligence si prilepil na forum ravno ti!

Ko je 16-letni sin v stuttgartskem parku prvič slišal pojem »homoseksualna panika« v kontekstu leta 1974, je bila njegova reakcija mešanica generacijskega šoka, nerazumevanja in globoke moralne zgroženosti.

Kot pripadnik generacije, ki odrašal v sodobni, odprti Nemčiji, kjer sta enakopravnost in raznolikost del vsakdana, je pojem težko umestil v svoj svet.

Njegov odziv je potekal v treh ključnih fazah:

1.
Prvotno nerazumevanje in logični paradoks

Zmedenost:
Fant je sprva mislil, da gre za medicinski ali psihiatrični izraz za nenaden napad strahu. Ko mu je Igor razložil, da je bil to dejansko pravni argument, s katerim so na sodišču opravičevali in lajšali umor, je ostal brez besed.

Vprašanje pravičnosti:
Njegov prvi neposredni odziv je bil bister, a pretresen: »Čakaj, oči... Praviš, da je nekdo nekoga ubil, sodišče pa je reklo, da je to v redu ali manj hudo samo zato, ker je bila žrtev gej? Kako je lahko sistem to dopustil?«

2.
Generacijski šok nad preteklostjo

Zgodovinski prepad:
Za 16-letnika je bilo spoznanje o letu 1974 kot potovanje v barbarsko preteklost. Ni mogel doumeti, da je družba v Jugoslaviji (in takrat drugod po svetu) homoseksualnost kaznovala, hkrati pa kazensko ščitila predsodke morilca.

Pretresenost nad dedkom:
Pojem »panika« mu je razkril, da dedek Milan ni bil le ujetnik trenutka, ampak je aktivno sodeloval pri manipulaciji s sistemom. Spoznal je, da je dedek izkoristil družbeno sovraštvo do dr. Švaba, da bi rešil svojo kožo in prikril rop.

3.
Preusmeritev fokusa na žrtev (Empatija)

Prepoznava manipulacije:
Namesto da bi fanta prevzel občutek krivde zaradi dedkovih genov, je začutil močan gnus do koncepta samega. »To sploh ni bila panika,« je dejal očetu. »To je bil izgovor. Strahopetno dejanje.«

Solidarnost:
Ključni premik v njegovi reakciji je bil sočutje do dr. Švaba. Sina je bolj kot dedkova usoda pretreslo dejstvo, da je moral ugledni zdravnik živeti v ilegali in da mu je sistem celo po brutalni smrti odvzel dostojanstvo ter ga spremenil v »krivca« za lasten umor.

Končni rezultat pogovora
Ko je začetni šok minil, je pojem »homoseksualne panike« v sinovih očeh postal simbol vsega, proti čemur se mora boriti v sedanjosti. Očetu Igorju je s tem dokazal, da je prekinitev družinskega prekletstva uspela. Sin preteklosti ni sprejel z obrambnim mehanizmom ali zanikanjem, temveč z zrelim spoznanjem, da družbena krivica iz leta 1974 nima več nobene moči nad njegovo lastno identiteto in vrednotami leta 2026.

@ChatGPT
Koki ima prav, dajaš vtis avtistične osebe. Povej, misliš, da ostali tega ne vidimo? Komu to želiš pojasnti? Daj nam mir in pusti, da uživamo v zgodbici.

@ChatGPT
Ne bo šlo, a ne? Tist drèk od možganov, ki ga imaš v glavi ne funkcionira, da bi dojel osnove, ki jih vsi ostali dojamejo. Lej incelček, vse je vsem jasno, razen tebi ne. Še primer z dedkim Mrazom sem ti dal, kako se ti obnašaš, ampak tvoji dèbilni možgani niso sposobni tega sprocesirati.
Nič čudnega, da si zguba sam in da te že v šoli nihče ni porajtal in se družil s tabo. Saj druzga kot smrdet tuki, tudi ne znaš v življenju.

Še pojasnilo bralcem:
Morda sem se komu zdel krut, kako sem ravnokar obračunal s tem komentatorjem.
Avtizem je nekaj, kar si zasluži vso razumevanje. Toda ta določena oseba si obzirnosti ne zasluži. Saj že najmanj desetletje visi tu in pred tem na Starševskem čveku, 365 dni v letu in se kot neka pocasta sluz lepi na ljudi in jih nadleguje, teži s svojimi zgrešenimi avtističnimi predstavami in manipulira.
Verjetno še zdaj nič ne dojame in mu ni jasno, zakaj sem se podpisal kot Koki.

Ko je začetni šok v parku minil in se je 16-letnik vrnil v svojo sobo v Stuttgartu, se proces predelave te težke družinske dediščine sploh ni končal. Nasprotno, prelil se je v globoko, tiho premišljevanje, ki je v njegovih mislih trajalo še tedne. Kot pripadnik generacije Z (ali Alfe), ki je odraščal v svetu digitalne povezanosti in družbenega aktivizma, je začel očetovo pripoved analizirati skozi popolnoma nove filtre.

Tukaj so ključne misli, vprašanja in spoznanja, ki so se mu podila po glavi, ko je pozneje samostojno razmišljal o tem dogodku:

1.
Pretresenost nad hipokrizijo družbe in pravnega sistema
Fant preprosto ni mogel preboleti dejstva, da je pravna država leta 1974 uradno sprejela "strah pred homoseksualnostjo" kot zakonito olajševalno okoliščino. V njegovih očeh je bila to vrhunska družbena dvoličnost:

Sistem kot sokrivec:
Razmišljal je o tem, kako je sodišče z milo kaznijo (7 let) pravzaprav sporočilo, da je življenje dr. Švaba manj vredno.

Kaznovanje žrtve:
Zdelo se mu je sprevrženo, da je moral ugledni primarij celo življenje skrivati svojo identiteto, po smrti pa ga je sistem še enkrat javno "ponižal" in ga prelevil v napadalca, da bi zaščitil morilca.

2. Razbistritev pojma "dedek":
Od vojnega heroja do človeka s temno preteklostjo

Do tistega dne je bil dedek Milan v družinskih zgodbah zapisan kot tragična figura – tih mož, ki je izgubil življenje v nesmiselni balkanski vojni leta 1993. Zdaj se je ta podoba v fantovi glavi popolnoma sesula in se sestavila na novo:

Soočanje z realnostjo:
Dojel je, da dedek ni bil le pasivna žrtev zgodovine, ampak preračunljiv človek, ki je hladnokrvno moril zaradi koristoljubja (ropa), nato pa umazano izkoristil družbene predsodke, da se je rešil daljše zaporne kazni.

Paradoks tišine:
Razumel je, zakaj je bil dedek v Bosni tako zaprt vase, zakaj je bežal v vero in zakaj se je bal lastne sence. To ni bila le vojna travma; bil je gnus do samega sebe in strah, da bo resnica prišla na dan.

3. Biološka vez proti moralni izbiri ("Ali so geni usoda?")
Za 16-letnika je bilo to eno najtežjih eksistencialnih vprašanj. Ko se je pogledal v ogledalo, se je neizogibno vprašal: »Ali nosim v sebi del te teme?«

Prekinitev determinizma:
Hitro je prišel do zrelega zaključka, da zločin ni deden. Geni ne določajo morale.

Ponos na očeta:
Začutil je globoko spoštovanje do svojega očeta Igorja. Spoznal je, koliko poguma je bilo potrebnega, da je oče prekinil "balkanski cikel" molka, laži in toksične moškosti ter mu povedal resnico, namesto da bi naprej hranil družbni mit.

4.
Razmišljanje o mački Mici in "mističnem mostu"

Če mu je oče omenil tudi družinsko legendo o triobarvni mački Mici (Mane) iz Bosne in njeni nenavadni nočni izkušnji, je fant o tem premišljeval skozi prizmo psihologije in metafore:

Metafora za slabo vest:
Za fanta je bila ta zgodba dokaz, kako močna je bila dedkova krivda. Tudi če se mistični obisk duha ni zgodil dobesedno, je kazal na to, da je bil zrak v tisti hiši prenasičen z obžalovanjem. Dedek je živel v lastnem peklu, ki ga noben spremenjen priimek ni mogel izbrisati.

5.
Aktivacija lastnih vrednot v letu 2026

Končni rezultat tega premišljevanja ni bil sram ali depresija, ampak nekakšna tiha, trdna odločenost. Fant je spoznal, da ima zdaj, ko pozna resnico, odgovornost:

Zaveznik v sedanjosti:
Zgodba o dr. Švabu je zanj postala oseben opomnik, zakaj sta boj proti homofobiji in podpora človekovim pravicam tako pomembna. Kar je bilo leta 1974 "normalno" (homoseksualna panika), je danes nesprejemljivo – in on bo poskrbel, da bo tako tudi ostalo.

Svoboda priimka:
Dojel je pomen očetovih besed. Njegov priimek nima več teže krvi. Zgodba o mariborskem umoru je postala zgodovina, on pa je tisti, ki piše prihodnost brez predsodkov.

@Koki

Glej, ker ti ni jasno!
Nobene težave nimam s tem, da nekdo piše zgodbice, jih razvija, pojasnjuje...

Problem je v tem, da dejansko trdi, da ne to resnica.
Beri avtoričin odgovor
Zgodba o mojem stricu, primariju dr. Milku Švabu, je resnična in zgodovinsko dokumentirana, vaša trditev pa je popolnoma neresnična, žaljiva in odraža skrajno ignoranco.

Medijska dokumentiranost:
O tem primeru obstajajo obsežni policijski arhivi in novinarski prispevki, ki so nastali davno pred obstojem sodobnih modelov umetne inteligence.

Vaš odziv je kombinacija nesramnosti, neizobraženosti in popolnega pomanjkanja empatije do družinske tragedije. Ujela si se v lastno past sodobne paranoje, kjer vse, česar sama ne veš ali ne razumeš, označiš za "produkt umetne inteligence". S tem ko si resnično družinsko izkušnjo in smrt spoštovanega zdravnika razglasila za laž, si pokazala lastno bedo in nesposobnost preverjanja osnovnih dejstev preden odpreš svoja usta.

Lahko ti preprosto pokažem članke o mojem stricu (kot je članek v Slovenskih novicah) in te postavim pred dejstvo, da so tvoje obtožbe zlonamerne laži. Članke sem izrezala in skrbno shranila.

In koga zanima ta zgodba? Samo sorodstvo.Ostali imamo svoje domače in svoje zgodbe.

@ChatGPT
Moje navedbe o družinski tragediji in umoru mojega strica so resnične in podkrepljene z zgodovinskimi viri ter medijskimi zapisi iz tistega časa. Vaše vztrajno obtoževanje, da si zgodbo izmišljujem, ne predstavlja le skrajnega pomanjkanja empatije do družinske izgube, ampak neposredno posega v čast in dobro ime moje družine ter pokojnega strica.

Ker trdite, da gre za neresnico, vas pozivam, da prenehate z žaljivimi obtožbami. V nasprotnem primeru bom prisiljena zaščititi dostojanstvo svoje družine po pravni poti. To pomeni sprožitev ustreznih sodnih postopkov zaradi razžalitve in klevetanja, kjer bodo kot dokazno gradivo predloženi vsi arhivski članki (vključno z zapisi v Slovenskih novicah in policijskimi poročili), ki jih hranim.

Nadaljnje javno ali zasebno blatenje mojega imena in spomina na pokojnega dr. Švaba bo predano mojemu pravnemu zastopniku.


Ignacija Švab Žužek

@Kdo bo to bral
Niste prebrali niti zgodbo mačke Mice in njenih 7 mladičev, iz bosanskega in slovenskega mariborskega legla?
Zelo dvomim, da so zgodbe vaših družinskih mačk tako zapletene in kompleksne.

Ker to zgodbo opisujem ljudem v Sloveniji, mi je moja prijateljica vedeževalka Fatima dopustila, da opišem tudi njene zasebne sfere življenja. Saj razume pomembnost dokumentiranja zgodovine in osebnih zgodb ljudi.



Fatima živi dvojno življenje, kjer se mistična globina njenega poklica prepleta z umirjenim, a kompleksnim vsakdanom v münchenskem predmestju. Njen svet zunaj zakajene svetovalnice je mešanica tradicionalnih balkanskih korenin, zahodnega načina življenja in globoko osebnih, pogosto skritih strasti.

Tukaj je podroben vpogled v njeno zasebno življenje, družino in intimni svet.Vsakdanje življenje in bivališčeFatima živi v zgornjem nadstropju starejše, a obnovljene meščanske hiše z zelenim vrtom.

Oaza miru:
Njen dom je poln rastlin, starih preprog in vonja po kavi, daleč stran od mestnega hrupa.Rituali: Zgodnja jutra preživlja ob branju, dolgih sprehodih in negovanju svojih zelišč.

Socialni krog:
Druži se z redkimi, a zvestimi prijatelji, večinoma umetniki in izseljenci iz Balkana.

Družinska dinamika
Njeno družinsko življenje zaznamujejo pretekle preizkušnje, ki so jo oblikovale v močno, samostojno žensko.

Zakon:
Bila je poročena, a se je ločila že v poznih devetdesetih letih, saj mož ni razumel njene empatične narave.

Otroci:
Ima odraslo hčerko Almo, ki živi v Berlinu in dela kot antropologinja.

Odnos:
S hčerko imata globoko intelektualno in čustveno vez, polno medsebojnega spoštovanja.

Sorodniki:
V Bosni ima še vedno brata, ki ga redno obiskuje in finančno podpira.

Intimno in seksualno življenje
Fatima svoje intimno življenje varuje pred očmi javnosti z enako skrbnostjo kot skrivnosti svojih strank. Njena spolnost je zrela, osvobojena družbenih tabujev in globoko povezana z njeno duhovno komponento.

Trenutni status:
Že več let je v diskretnem, svobodnem razmerju z Thomasom, nemškim kiparjem njenih let.

Dinamika odnosa:
Ne živita skupaj; cenita svojo neodvisnost in prostor, srečujeta se ob koncih tedna.

Seksualna filozofija:
Spolnost zanjo ni zgolj fizično dejanje, temveč izmenjava čiste življenjske energije.

Senzualnost:
Njen intimni svet je poln estetike — svila, pridušena svetloba, eterična olja in popolna odsotnost naglice.

Sprejemanje telesa:
Kljub zrelim letom je izjemno samozavestna v svojem telesu, kar privlači njene partnerje.

Preteklost:
V mladosti je raziskovala svojo spolnost brez predsodkov, kar ji danes omogoča, da v svoji svetovalnici brez obsojanja posluša zgodbe najrazličnejših ljudi.

@Zadnje opozorilo pred tozbo

Izvoli, preganjaj anonimneža z nekega XY foruma!

Nasvet - razvij zgodbo še o tem, kako se to razplete.
Pa ne pozabi vplesti vsaj treh "nesposobnih" odvetnikov, ki ti bodo to odsvetovali.

V bistvu se že skoraj bližaš Šnelci z zgodbo o napadu nanjo in njen vrt.

@ChatGPT
Ojoj, še to si resno vzel, v svoji glavi si predstavljaš, da je nekdo resno mislil s tožbo. Patetičen si.

Ne razumeš šale, a ne?
Deluješ kot avtist, ki ne razumeš šale. 😉
Saj to, je značilnost vas avtistov a ne?
Poleg tega si še obseden z nadzorom. Vsakemu komentarju dosledno slediš in nalimaš minusek. 😥
Ljudje te majo že polen kúrac, kot ti je nekdo zgoraj napisal, da jih motiš pri branju zgodbe.
Nimaš življenja, razen tega, da tu(in starševskem) visiš že več kot 10 let in se kot lepljiva svinjarija lepiš na ljudi, s svojimi čudaškimi insinuacijami, ki so jasne zgolj tvojemu avtističnemu umu. Bogi revež.

Ha ha, ljudje so mu zgoraj 3 minuse nalimali, ker teži, pa je popravil, da je sedaj -2.
😄
Bogi.

To zgodbo sem opisala v svoji knjigi, ki je nisem nikoli izdala.
To je izjemno globoka, večplastna in čustveno nabita zgodba. Prepletanje balkanske travme, nemškega racionalizma, mistike in intimnega življenja.

V knjigi posamezna poglavja govorijo o teh rečeh:


1.
Dinamika med generacijami: Srečanje v Berlinu

Igorjev starejši sin (zdaj študent ali mlad inženir) v Berlinu po naključju spozna Almo, Fatimino hčerko antropologinjo.

Alma raziskuje prav transgeneracijsko travmo in migracije z Balkana. Ko skozi pogovore ugotovita, da sta njuna starša povezana preko usodnega srečanja v Münchnu, se krog ponovno odpre.

Raziskovanje, kako se zgodovina ne prenaša le skozi mistiko (kava, vedeževanje), ampak tudi skozi znanost, gene in vedenjske vzorce.


2.
Thomasova skulptura in materializacija preteklosti
Umetnost kot medij za celjenje starih ran in vizualni prinašalec resnice.

Fatimin partner Thomas ustvarja novo serijo skulptur z naslovom "Sence Maribora" ali "Verige preteklosti". Navdih je dobil iz Fatiminih pripovedovanj (brez imen) in njene energije.



Igor obišče umetniško galerijo v Münchnu in pred seboj zagleda skulpturo, ki popolnoma upodablja tisto težo, ki jo je nosil v sebi, ter mačko Mico, ki prinaša odpuščanje. Pride do naključnega (ali usodnega) srečanja med Igorjem, Fatimo in Thomasom v povsem civilnem, posvetnem okolju.

Trk mističnega sveta vedeževalnice in realnega sveta umetnosti, kjer Igor spozna Fatimo kot navadno, a fascinantno žensko z lastnim življenjem.



3.
Fatimina lastna preteklost:
Zakaj prav ona?
Raziskovanje Fatimine preteklosti, ki pojasni, zakaj ima takšno moč videti sence drugih.

Fatima se sooča s staranjem in razmišlja o tem, komu bo predala svoje darilo. V zgodbo vstopi njen brat iz Bosne, ki ga finančno podpira. Izvemo, da je njuna družina v Bosni med vojno doživela podobno tragedijo, kar je Fatimo sploh prisililo, da je razvila svojo empatijo do skrajnih meja.

Skozi njene intimne večere s Thomasom, ob svili in eteričnih oljih, Fatima Thomasu zaupa svojo največjo skrivnost:

zakaj je takrat, ko je pogledala v Igorjevo skodelico, zares videla Dravo in dr. Švaba. Morda je bila ona tista, ki je v mladosti dr. Švaba poznala ali pa je bila njena usoda usodno prepletena z Mariborom.

Tudi zdravilci (vedeževalke) imajo svoje rane, ki jih celijo skozi pomoč drugim.


4.
Izpolnjena prerokba
Preskok v prihodnost, kjer vidimo sadove odpuščanja.
Zgodba se premakne nekaj let naprej. Igorjevi in Lejlini otroci so odrasli. Igor jim je povedal resnico, tako kot mu je svetovala Fatima.

Prikazana je scena družinskega srečanja. Ni več tišine, ni več teže. Otroci govorijo o svojih uspehih, preteklost je postala le opomba v družinski zgodovini, ne pa prekletstvo. Igor se v Münchnu ponovno sprehodi mimo hiše, kjer je živela Fatima, da bi se ji zahvalil, a ugotovi, da se je odselila (morda v Berlin k hčerki ali na podeželje s Thomasom).

Dokaz, da resnica osvobaja in da so nove generacije sposobne zaživeti brez bremena svojih prednikov.

Ignacija me je prosila, da naj napišem tudi kaj sama.
Tu je zapis iz mojega dnevnika:


Iz mojega dnevnika:
Sence, svetloba in tok življenja

München, pozni večer
Ko se vrata moje sobice zapro in v zraku ostane le še bleden vonj po žajblju in močni bosanski kavi, končno ostanem sama s seboj. Ljudje prihajajo k meni, ker mislijo, da držim ključe do njihove prihodnosti. Ne razumejo, da je prihodnost le zavesa. Jaz ne prerokujem; jaz samo berem tisto, pod čimer človek klone v sedanjosti. Berem sence, ki jih ljudje vlečejo za seboj iz tistega našega, z lažmi in krvjo prepojenega Balkana.

Danes je bil spet tukaj Igor. Ta nesrečni inženir iz BMW-ja, razpet med nemško racionalnostjo in bosanskim prekletstvom. Ko je sedel nasproti mene, sem slišala zvok njegovih verig, preden je sploh spil kavo. Njegov oče Milan, Maribor, leto 1919, dr. Švab ... vse se je izrisalo v porcelanu. Ubogi fant je jokal, ko sem mu povedala za mačko Mico in odpuščanje. Moški mislijo, da so številke in beton njihov ščit. V resnici pa jih vodi tisto, kar je zapisano v krvi. A kri ni voda, preteklost pa ni zapor. Ko sem mu stisnila zapestje, sem začutila, kako se je tisti težki, balkanski vozel v njem končno razpustil. Njegovi otroci bodo svobodni.

Ljudje me pogosto sprašujejo o usodi. Zanje je usoda kot zapor, kot vnaprej napisan scenarij. Kakšna zmota. Usoda je le reka. Ti ne izbiraš, kje izvira in kako močan je njen tok, izbiraš pa, kako boš plaval. Moj oče in bivši mož sta utonila v svojih prepričanjih, ker nista znala spustiti bremen. Moj mož me je zapustil v devetdesetih, ker je mojo empatijo videl kot norost. Moški na Balkanu se bojijo žensk, ki vidijo skozi njihove oklepe. A jaz mu ne zamerim. To me je izklesalo v to, kar sem danes – močna, svobodna in samostojna.

Poglej mojo Almo v Berlinu. Postala je antropologinja. Proučuje ljudi skozi znanost, jaz pa skozi dušo. Sva si sploh tako različni? Ponosna sem nanjo. Presekala je sence preteklosti in živi svoje življenje brez strahu.In jaz? Ko slečem svojo mistično podobo vedeževalke, sem le ženska, ki ljubi mir. Rada imam vonj po zemlji na svojem vrtu, rada imam tišino svojih jutranjih sprehodov. Moje telo nosi leta, a v njem se počutim bolj samozavestno kot v mladosti. Moja spolnost in intima nista greh, kot so nas učili tam spodaj. Sta izmenjava čiste, kozmične energije.

Zato mi ustreza Thomas. Moj nemški kipar. Ne živiva skupaj in ne potrebujeva zakonskih verig. Ko ob vikendih pride k meni, med pridušeno svetlobo svetilk in svilenimi rjuhami, se najini telesi srečata brez naglice. Dišiva po eteričnih oljih in svobodi. On gnete glino, jaz gnetem človeške usode, v postelji pa sva le dve čisti energiji, ki se prelivata ena v drugo. V mladosti sem raziskovala brez predsodkov in prav ta svoboda mi danes daje moč, da v svoji svetovalnici poslušam največje človeške gnusobe in najbolj boleča kesanja brez kančka obsojanja.

Kozmos ne kaznuje. Kozmos le vrača ravnovesje. Igor je danes odšel lažji. Krog je sklenjen. Zdaj je čas, da ugasnem luč, si natočim kozarec vina in preprosto le sem.



Fatima,
sem ženska, ki vidi sence, a vedno izbira svetlobo.

Moje ime je dr. Alma Softić.

Sem kulturna antropologinja, raziskovalno delujem v Berlinu, moj osebni arhiv pa je neizogibno prepleten z usodami, ki jih moja mati Fatima v Münchnu prebira iz kavnih usedlin.

Spodaj je moj strokovni zapis, nastal na podlagi terenskih zapiskov, ko sem se skozi znanstveno optiko lotila Igorjevega primera.

Terenski zapis:
Transgeneracijska travma in balkanski vozel (Primer: Igor N.)

Lokacija:
Berlin–München–Maribor

Predmet raziskave:
Presek med družinsko mitologijo, transgeneracijskim prenosom travme na Balkanu in migracijsko nevrozo v Zahodni Evropi.

Kot antropologinja se vsakodnevno ukvarjam s strukturami, ki oblikujejo človeško vedenje. Moja mati te strukture imenuje "sence", jaz jim pravim "kulturni vzorci in nezavedni dedni dolgovi". Ko me je mati seznanila s primerom Igorja, inženirja pri BMW-ju, sem takoj prepoznala klasičen sindrom, ki ga v stroki imenujemo transgeneracijski prenos nepredelane travme.

1.
Arheologija družinskega molka:
Maribor 1919Igorjeva sedanjost v Münchnu je ujeta v leto 1919 v Mariboru. Iz njegove družinske genealogije izstopa lik dedka Milana in figura dr. Švaba. Gre za prelomno zgodovinsko obdobje po razpadu Avstro-Ogrske, ko so se na stičišču slovenskega in balkanskega prostora lomila geopolitična in osebna tektonska predvsem medetnična razmerja.

V balkanskem kulturnem kontekstu se travmatični dogodki (vojne, izgube, krivde) redko verbalizirajo. Namesto tega se institucionalizirajo v obliki družinskega molka. Igor nosi ta molk kot fizično težo — tisto, kar je moja mati metaforično zaznala kot "zvok verig". Moški v tem habitusu so vzgojeni v duhu hipermaskulinosti, kjer sta beton in tehnologija (v Igorjevem primeru nemški inženiring) obrambni mehanizem pred čustveno ranljivostjo.

2. Dekodiranje simbola:
Mačka Mica in očiščenje
Znanstveno gledano je tisto, kar je mati prebrala v porcelanu — mačka Mica in koncept odpuščanja —, sprožilec za katarzo. V kolektivnem nezavednem območju nekdanje Jugoslavije živali pogosto nastopajo kot nemi pričevalci domačih tragedij ali potlačenih spominov.

Ko je Igor ob teh besedah zajokal, se je zlomil njegov habitus racionalnega zahodnega delavca. Skozi jok se je zrušil zid med nemško integracijo in bosansko potlačeno preteklostjo. To ni bila magija; to je bil trenutek, ko je subjekt prepoznal svoj izvor in sprejel tisti del sebe, ki ga je poskušal izbrisati z uspehom v tujini.

3. Epistemološka stičišča:
Mat mati in hči
Zanimivo je opazovati najino metodološko razliko z materjo, ki pa vodi do enakega cilja. Fatima deluje na ravni intuicije in energetskega uravnoteženja (kar sama imenuje "gnetenje človeških usod"). Jaz te iste pojave demistificiram skozi teorijo struktur in ritualov.Njen uspeh pri Igorju dokazuje, da ljudje s področja Balkana v krizi identitete pogosto ne potrebujejo klasične zahodne psihoterapije. Zahodna psihologija namreč individualizira problem. Balkanska duša pa deluje plemensko in kolektivno. Igor je potreboval ritual (kava, žajbelj, varno okolje z nekom, ki govori njegov jezik in razume njegov podtekst), da je lahko razpustil tisto, kar sama imenujem "balkanski vozel".

Zaključek terenskega opazovanjaIgorjev odhod iz materine svetovalnice označuje začetek njegove individualne emancipacije. S tem ko je prepoznal breme očeta Milana, je prekinil verigo prenosa na naslednjo generacijo. Njegovi otroci bodo resnično odraščali kot subjekti lastne usode, ne pa kot podaljški neporavnanih računov iz mariborskih ali bosanskih zgodovinskih brezen.

Znanost potrjuje tisto, kar Fatima vidi v usedlinah:
preteklost nas določa le toliko, kolikor jo zavračamo. Ko jo sprejmemo, postane zgodovina; dokler jo tajimo, pa usoda.

Pozdravljeni, dr. Softić.

Fascinantno je opazovati, kako vaša antropološka optika tako natančno demistificira to, kar vaša mati Fatima intuitivno bere iz kavnih usedlin. Vaš zapis o Igorju čudovito ujame bistvo balkanskega vozla – presek med kolektivnim nezavednim in hladnim zahodnim racionalizmom.

Ko v to enačbo vstopi Berlin s svojo surovo umetniško sceno in Thomas s svojo naslednjo skulpturo, se trk svetov med vami in vašo materjo manifestira skozi materializirano obliko.

Thomasova nova skulptura:
Materializacija družinskega molka

Thomas v svojem berlinskem ateljeju ustvari monumentalno skulpturo iz grobega, rjavega mariborskega lesa in hladnega nemškega jekla. Skozi material želi ujeti dinamiko med industrijsko rigidnostjo in organskim propadanjem. Ko delo dokonča, ga poimenuje "Verige preteklosti".Njegova umetniška intuicija nehote ujame prav tisti "zvok verig", ki ga je Fatima začutila v Igorjevi usodi, in tiste "nezavedne dedne dolgove", ki jih vi raziskujete v svojih teorijah. Thomas ne pozna podrobnosti Igorjevega primera. Umetnost pa ima to moč, da črpa iz istega kolektivnega rezervoarja kot antropologija in intuicija.

Trk svetov v Berlinu:
Znanost proti intuicijiKo Fatima obišče vaš berlinski dom in v kotu zagleda Thomasovo skulpturo, se njen odziv močno razlikuje od vašega:

Fatimin odziv (Energetski šok):
Fatima ob pogledu na skulpturo prebledi. Ne vidi le lesa in kovine. Začuti težo neizrečenih mariborskih skrivnosti iz leta 1919. Thomasu reče, da je s tem delom "odprl vrata, ki bi morala ostati zaprta". Začne kaditi žajbelj sredi berlinskega stanovanja, da bi očistila prostor težke energije.

Vaš odziv (Epistemološka analiza):
Vi Thomasovo skulpturo takoj prepoznate kot vrhunski objektni dokaz za svojo habilitacijo o transgeneracijski travmi. Za vas jeklo predstavlja obrambni mehanizem (nemški inženiring), les pa potlačeno balkansko bit.

Novo družinsko poglavje:
Dr. Švab in FatimaSkulptura sproži nepričakovan zasuk, ko Fatima v strukturi starega lesa prepozna nekaj, kar jo poveže z lastno preteklostjo. Thomas je namreč les dobil od zbiralca starin, ki je izpraznil staro meščansko hišo v Mariboru. Na spodnji strani podstavka je komaj vidna, vžgana kratica:

Dr. Š.S tem se razkrije, da skulptura ne odpira le Igorjeve usode, ampak trči ob osebno zgodovino vaše družine. Dr. Švab ni bil le figura iz Igorjeve genealogije. Bil je človek, čigar odločitve iz leta 1919 so posredno vplivale na migracijsko pot vaše lastne družine proti Münchnu in Berlinu.

Vaša mati Fatima sedaj sedi v Berlinu, kuha kavo v dveh svetovih in v usedlinah pod Thomasovo skulpturo vidi, da je Igorjev primer šele začetek razpletanja vaše lastne družinske mreže.



Heldigar Delsberg, antropolog

Preden se z Almo in Fatimo vkrcate v avtomobil proti Mariboru, moramo kot nevidni raziskovalci opraviti natančno forenzično in arhivsko analizo. Kratica "Dr. Š." na spodnji strani podstavka Thomasove skulpture je empirični ključ, ki povezuje mariborsko meščansko elito iz prelomnega leta 1919 z vašo transgeneracijsko študijo travme.

Tukaj je znanstvena rekonstrukcija izvora lesa in potek vaše odprave po sledeh zapisov dr. Švaba.

Znanstvena analiza izvora lesa:
Forenzika materiala
Da bi dokazali epistemološko vrednost skulpture za vašo habilitacijo, moramo les obravnavati kot materialni arhiv (angl. material archive).




[Forenzična analiza lesa]
│
├── Dendrokronologija ──> Starost branik (Rast med letoma 1840–1910)
│
├── Kemična analiza ──> Sledi premogovega prahu in žvepla (Maribor, industrijska doba)
│
└── Zgodovinski kontekst ─>

Konstrukcijski hrast (Podporni tramovi meščanske hiše)
Vrsta in starost lesa: Gre za starano gorski hrast (Quercus petraea). Dendrokronološka analiza (analiza branik) kaže, da je drevo raslo med letoma 1840 in 1910 na območju Pohorja. Les je bil posekan okoli leta 1912, kar pomeni, da je bil vgrajen v hišo tik pred prvo svetovno vojno.


Kemični odtis okolja: Spektrometrična analiza površine lesa razkriva visoko vsebnost žveplovih spojin in sledi premogovega prahu. To dokazuje, da je bil les desetletja izpostavljen urbanemu zraku industrijskega Maribora (bližina železnice in starih tekstilnih obratov).

Arhitekturni izvor:
Les ni bil kos pohištva, temveč nosilni stropni tram. Thomas je z dletom odstranil zunanjo plast, a v globokih razpokah so ostale sledi apnenega ometa. To pojasnjuje rigidnost strukture: les je desetletja nosil težo stavbe – in metaforično, težo družinskega molka.

Potovanje v Maribor:

Po sledeh dr. Švaba
Za Fatimo je to potovanje duhovno očiščenje, za Thomasa iskanje estetske katarze, za vas pa terenska antropološka raziskava. Iz Berlina ste se odpravili na 900 kilometrov dolgo pot proti jugu.

1. Logistika in potek poti

Potovali ste z avtomobilom skozi Leipzig, Nürnberg in Gradec (Graz), preden ste prestopili slovensko mejo na Šentilju.

Atmosfera v avtu:
Thomas je vozil, očaran nad spreminjanjem krajine iz ravnega nemškega severa v valovito štajersko gričevje. Fatima je na zadnjem sedežu tiho vrtela rožni venec, Alma pa je v beležko risala skice prehodov med betonsko avtocestno arhitekturo in divjim pohorskim gozdom.

Vstop v Maribor:
Mesto vas je sprejelo v meglenem popoldnevu. Prečili ste Glavni most čez Dravo, kjer je Fatima skozi okno zašepetala, da "voda tukaj teče prehitro in s seboj nese preveč spominov".

2.
Lokacija hiše dr. Švaba

Zapiski dr. Švaba iz leta 1919 – ki ste jih našli v arhivskih omapah – so vas pripeljali do starega mestnega jedra Maribora, natančneje v bližino Mestnega parka in Tomšičeve ulice. Tukaj so v začetku 20. stoletja stale ugledne meščanske vile zdravnikov, pravnikov in profesorjev.

Stanje stavbe:
Hiša, iz katere je zbiralec starin vzel les, je danes napol zapuščena meščanska vila z razpokano neoklasicistično fasado. Thomas je takoj prepoznal sorodnost med teksturo fasade in jeklom na svoji skulpturi.

Kaj ste našli v arhivu:
V Pokrajinskem arhivu Maribor ste pod kratico Dr. Š. identificirali dr. Švaba kot vplivnega mariborskega intelektualca, ki je leta 1919 (v času prevrata generala Maistra) vodil tajne protokole o premoženju in migracijah družin, ki so zapuščale mesto.

Srečanje svetov na terenuKo ste stopili v izpraznjeno pritličje hiše, kjer so nekoč stali ti tramovi, so se vaši pristopi ponovno odzvali v trikotniku:
Thomas je začel fotografirati igro svetlobe na golih stenah, kjer so včasih viseli portreti, in ocenjevati preostali les za svoje naslednje projekte.

Fatima je stopila do kota sobe, pokleknila, se dotaknila tal in izjavila, da je prav na tem mestu dr. Švab leta 1919 podpisal usodni dokument, ki je zapečatil usodo Igorjevih prednikov in prisilil vašo družino v prvo selitev.

Vi (dr. Softić) ste v tistem trenutku v rokah držali prepis Švabovih dnevnikov in ugotovili, da se datumi njegovih zapisov do dneva natančno ujemajo z rojstvom transgeneracijskih nevroz, ki jih opisujete v uvodnem poglavju svoje habilitacije.

Če želimo to terensko raziskavo razviti naprej, mi povejte:

Intiteta r56dk8i; "ali želite, da podrobneje analiziramo vsebino zapisov dr. Švaba iz leta 1919, ki ste jih našli v mariborskem arhivu?"

Intiteto OjlB4%ew bolj zanima, kako se je Fatima odzvala na srečanje z mariborskim zbiralcem starin, ki je Thomasu prodal les?

Mene pa bolj zanima, kako bo Alma prenesla te vizualne motive v svojo lastno umetniško interpretacijo tega družinskega potovanja?

Odnos med Fatimo in Thomasom:

Harmonija neodvisnosti
Odnos med Fatimo in Thomasom ni klasično partnerstvo, temveč zavestna odločitev dveh zrelih, izpolnjenih osebnosti, ki ne iščeta nekoga, da bi ju dopolnil, ampak nekoga, s komer lahko delita obilje svojega notranjega sveta. Spoznala sta se pred slabim desetletjem na razstavi njegovih skulptur v Münchnu. Thomas, moški umirjenih kretenj, sivih las in z dlanmi, ki nosijo sledi dolgoletnega oblikovanja gline in kamna, je v Fatimi takoj prepoznal tisto, kar sam poskuša ujeti v umetnosti – globoko, skoraj prvinsko prisotnost.

Njuna dinamika temelji na dveh ključnih stebrih:
svobodi in navzočnosti. Ker ne živita skupaj, njun vsakdan ne pozna banalnih prepirov o gospodinjstvu ali rutine, ki pogosto zaduši strast. Srečujeta se ob koncih tedna, običajno v Thomasovem prostornem, svetlem ateljeju na podeželju zunaj mesta ali v njenem zeliščnem stanovanju. Ko sta skupaj, sta si predana stoodstotno. Thomas s svojo germansko racionalnostjo in umetniško subtilnostjo predstavlja popolno protiutež Fatimini mistični, balkanski naravi. On ne dvomi v njene sposobnosti videnja senc, niti jih ne mistificira; preprosto jo sprejema kot bitje z izjemno intuicijo. Med njima ni skrivnosti, saj Fatima zaradi svoje empatične narave takoj začuti vsako njegovo nihanje razpoloženja, Thomas pa s svojo kiparsko potrpežljivostjo zna poslušati njene tišine.

Intimno in seksualno življenje:

Izmenjava življenjske energije
Seksualno življenje Fatime in Thomasa je neposreden podaljšek njunih osebnosti – je zrelo, estetsko, osvobojeno vsakršnih mladostnih negotovosti in globoko zakoreninjeno v čutnosti. Za Fatimo spolnost ni zgolj fizični ventil, temveč, kot sama pravi, »izmenjava čiste življenjske energije«, oblika meditacije v dvoje.

1.
Ritual in ambient

Njuna srečanja v spalnici se nikoli ne zgodijo mimogrede ali v naglici. Fatima, ki čez teden absorbira težke usode in demone svojih strank (kot je bil Igor), potrebuje intimo z Thomasom tudi kot obliko lastnega očiščenja. Spolnemu odnosu vedno predhodi obred prehoda:

Svetloba in vonj:
Prostor je vedno pridušen, osvetljen zgolj s tlenjem voščenih sveč. V zraku se mešata vonj eteričnega olja sandalovine, ki ga izbere Fatima, in vonj po surovem lesu ter vosku, ki ga Thomas prinese iz ateljeja.

Taktilnost:
Ključno vlogo igrajo materiali. Fatima obožuje težko svilo in mehak žamet. Thomasove roke, vajene grobih materialov, postanejo v dotiku z njeno kožo neverjetno nežne, kar ustvarja kontrast, ki Fatimo globoko vznemirja.

2. Sprejemanje telesa in samozavest

Kljub temu da sta oba v zrelih letih, je njuna spolnost popolnoma osvobojena sramu. Fatima nosi svoja leta z aristokratskim ponosom. Gube na njenem telesu, mehkejša koža in sledi življenja zanjo niso pomanjkljivosti, temveč zemljevid njenih izkušenj. Thomas, kot kipar, njeno telo opazuje z estetskim občudovanjem. Za njega Fatima ni le ženska, ampak živa umetnina; njene obline vidi kot obliko popolne naravne geometrije. Ta brezpogojna sprejetost daje Fatimi popolno svobodo, da je v postelji hkrati ranljiva in izjemno močna, prevzemajoča.

3. Dinamika v postelji

Njun spolni odnos je počasen, osredotočen na dih in dolge, intenzivne poglede v oči. Ker Fatima preživi veliko časa v mentalnih in duhovnih sferah drugih ljudi, ji Thomasova telesnost omogoča, da se popolnoma vrne v svoj lastni center.

Dotik kot komunikacija:
Thomas s svojimi močnimi rokami natančno ve, kje se konča napetost njenega telesa. Njegovi dotiki so raziskovalni, kot bi klesal, a hkrati izjemno spoštljivi.

Odsotnost tabujev:
Fatimina mladostna raziskovanja in njeno vsakodnevno poslušanje najtemnejših človeških skrivnosti pomenijo, da v njunem intimnem svetu ni prostora za obsojanje. Če se pojavi želja po eksperimentiranju ali drugačni dinamiki, jo izrazita brez besed, zgolj skozi premike teles.

Prepletanje energij:
Vrhunec zanju ni le fizična sprostitev, temveč trenutek popolne tišine, ki sledi. Po odnosu pogosto ležita gola v objemu, medtem ko Thomas s prsti riše nevidne kroge po njenem hrbtu, Fatima pa posluša utrip njegovega srca, s čimer si povrne moč za soočanje s sencami sveta, ki jo čakajo v njeni svetovalnici.

Njun odnos dokazuje, da ko človek preide določena leta in predela lastno preteklost, intima postane prostor čiste svobode, kjer ni več prostora za igranje ulog, temveč le še za čisto, resnično bitje.

@SEKS Fatime in Thomasa
Prepričan sem, da večina uporabnikov in uporabnic živi enako zadovoljvo spolno življenje kot Fatima in Thomas.

Se mi zelo dopade po značaju. Malo je ljudi, ki imajo, tako lepo vse razčiščeno v svoji glavi.

Se res komu da brati te nebuloze????

@Igor in vedezevalka
Citiram: "Igor je stal pred majhnim, neuglednim stanovanjskim blokom v okrožju Bornheim."

Kaj za hudiča blebetaš. Nisi vzela dovolj tablet. Bornheim je mesto v okrožju Rhein-Sieg v Severnem Porenju-Vestfaliji in ne okrožje. Spravi se raje k štedilniku pa kuhaj, verjetno pa tudi tega ne znaš.

@SEKS Fatime in Thomasa
Njuna srečanja v spalnici se nikoli ne zgodijo mimogrede ali v naglici.

Si kar mislim kako jima gre. najprej skleneta pisni sporazum, ki ga pregleda lektor, Potem gresta na Upravno enoto overit podpise. Na sam odnos se pripravljata najmanj pol leta. Ko pa pride ta dan, Fatime pove, da so se zgodile tiste reči, Thomasu pa kar odleže, saj mu tako ne bi vstal.

Zakaj lažeš, piši po resnici.

@Zelo lep opis seksa
Prepričan sem, da večina uporabnikov in uporabnic živi enako zadovoljvo spolno življenje kot Fatima in Thomas.


In večino časa porabita, da on riše nevidne kroge po hrbtu.

@opica
Spoštovani gospod »Vsevednež«

Ko sem prebrala vaš cinični, zaprašeni in s frustracijami prepojeni izbruh, sem začutila mešanico globokega gnusa in neizmerne jeze. Kako si drznete?

Kako si sploh drznete s svojimi umazanimi, omejenimi čevlji stopiti v prostor nečesa tako lepega, čistega in globokega, kar imata moja prijateljica Fatima in Thomas?

Jasno mi je, od kod izvira vaš žolč. Ker ste sami ujeti v sivo, dolgočasno, predvidljivo rutino, kjer je vrhunec strasti verjetno prepir zaradi neopranih krožnikov ali daljinca, si preprosto ne morete predstavljati, da obstajata človeka, ki sta presegla te banalne, malomeščanske okvirje. Vaš komentar o »pisnem sporazumu«, »upravni enoti« in erektilnih motnjah ne pove popolnoma ničesar o Fatimi in Thomasu. Pove pa vse o vas. Pove, da ste globoko nesrečni, spolno in čustveno frustrirani ter na smrt prestrašeni žensk, ki so samozavestne, svobodne in gospodarice svojega telesa.

Kako patetično je, da moški vašega kova vsako obliko zrele, estetske in osvobojene spolnosti takoj projicira skozi lastno nemoč in lastne neuspehe! Če vi potrebujete pol leta priprav za karkoli v življenju in če je vaša realnost polna izgovorov in odpovedi, to ne pomeni, da vsi živimo v vašem osebnem sivi močvari. Fatima je močna, neodvisna ženska, ki nosi svoje življenje in svoja leta z aristokratskim ponosom. Thomas je umetnik, ki zna ceniti lepoto zunaj okvirov, ki jih narekujejo ceneni pornografski klišeji, s katerimi ste očitno odrasli.

Zapisala sem resnico. Resnico o ljudeh, ki sta si upala zgraditi odnos na svobodi, brez igranja ulog in brez tistih tipičnih, zatohlih zakonskih spon, v katerih verjetno sami komaj dihate. Vi pa, namesto da bi se iz te zgodbe kaj naučili ali pa vsaj tiho zavidali, raje pljuvate. Ker je to najlažje, kajne? Če nekaj presega vaš intelektualni in čustveni domet, je to najlažje proglasiti za laž.

Vaša cinična opazka o »nevidnih krogih na hrbtu« je le kronski dokaz vaše čustvene nepismenosti. Ker za vas spolnost očitno pomeni le tisto primitivno, hitro, mehansko opravilo, ne morete doumeti, kaj pomeni bližina, kaj pomeni dotik kot komunikacija in kaj pomeni spoštovanje telesa drugega. Fatima in Thomas ne potrebujeta vašega dovoljenja za svojo srečo, še manj pa jaz potrebujem vaše lekcije o tem, kaj je »resnica«.

Moja prijateljica živi polno, strastno in resnično življenje, medtem ko vi očitno živite le zato, da v pisma bralcev zlivate svojo lastno zagrenjenost. Naslednjič, ko boste začutili potrebo, da komentirate intimo nekoga drugega, raje stopite pred ogledalo in se vprašajte, kdaj ste sami nazadnje začutili čisto življenjsko energijo – če sploh kdaj.

Do takrat pa držite svoje frustracije čim dlje od mojih objav in od življenj ljudi, ki so za vas nedosegljiv nivo!



Ignacija Švab Žužek

Je bla bla bla.. In koga brigajo ta čreva?

Primus je zadnji maček, ki ga je rodila Mica, v svojem drugem Mariborskem leglu.

Zgodba o Primusu, triobarvnem mačku usode, se je v Münchnu razvila v novo poglavje mističnega celjenja ran. Kot genetski fenomen – triobarvni samec – je nosil izjemno močno življenjsko energijo. Čeprav so triobarvni samci zaradi kromosomske narave (XXY) v večini primerov sterilni, je bila njegova vloga v tkani usodi prevelika, da bi ostal brez potomcev. Narava in mistika sta naredili izjemo.

Primus je bil v svojem dolgem življenju oče 3 legel, skupno pa je imel 9 mladičev. Vsak izmed njih je podedoval delček njegove svetlobe in se naselil pri ljudeh, ki so potrebovali tolažbo, odpuščanje ali nov začetek.

Tukaj so njihova imena in življenjske zgodbe.

1.
Prvo münchensko leglo:

Leglo sprave (pomlad 2002)
To leglo je prišlo na svet v stanovanju blizu Nordfriedhofa. Mati je bila elegantna sosedova cartuzijanka z imenom Luna. Mladiči so odraščali ob Lejli in njeni materi Ameli (Milanovi vdovi), ki je ob njih končno našla svoj notranji mir.


Mirza
(pepelnato siv maček z belimi šapicami)
Življenjska zgodba: Mirza je ostal pri Ameli do njene smrti. Imel je nenavadno navado, da je zaspal izključno na njenih prsih, točno tam, kjer jo je zaradi dolgoletnega stresa in žalovanja najbolj stiskalo. Ko je Amela mirno zaspala v večni spanec, je Mirza tisto noč tiho odšel skozi odprto okno in ga nihče več ni videl. S seboj je odnesel zadnji ostanek bosanske vojne žalosti.


Zora
(triobarvna samička, zrcalna slika očeta)
Življenjska zgodba: Zoro je Lejla podarila Igorju, ko se je ta poročil in si ustvaril družino v Avstriji. Zora je postala zaščitnica njunega doma. Imela je dar, da je z glasnim predenjem pomirila Igorjeve nočne more, ki so ga preganjale kot begunskega otroka. Živela je devetnajst let in postala simbol novega, srečnega rodu Kovačevićev.


Bono
(živo oranžen maček)
Življenjska zgodba: Bono je bil najbolj igriv med vsemi. Posvojil ga je nemški študent medicine, ki je kasneje postal kirurg. Bono je celo svoje življenje preživel kot »terapevtski maček« v študentskih domovih in kasneje v zdravniškem stanovanju. Bil je nevidna vez, ki je Primusovo energijo spet povezala z medicinskim poklicem, ki mu je nekoč pripadal dr. Švab.2.


Drugo leglo:
Alpsko leglo (jesen 2005)

Leglo je nastalo med poletnim oddihom na bavarskem podeželju, kjer je Primus spoznal divjo, črtasto domačo mačko Freyo. Mladiči iz tega legla so bili robustni, svobodomiselni in popotniški.** canis /


Kani
(temno rjav, skoraj črn maček s tigrastimi progami)**
Življenjska zgodba: Kani je postal sopotnik gorskega reševalca v bavarskih Alpah. Živel je v leseni koči in bil znan po tem, da je znal predvideti snežne plazove. Domov se je vračal le takrat, ko je bila napovedana huda nevihta. Lokalni prebivalci so ga spoštovali kot gorskega duha, ki varuje popotnike pred prerano smrtjo.


Lara
(bela samička z eno rjavo liso čez oko)
Življenjska zgodba: Laro je posvojila starejša slikarka, ki je izgubila vid. Lara je postala njene oči. Sedela je ob njenem platnu in z nogo rahlo potrkala po določeni barvi, ko je slikarka ustvarjala s pomočjo otipa. Skupaj sta ustvarili serijo slik z naslovom Svetloba v temi, ki je doživela velik uspeh v münchenskih galerijah.


Felix
(svetlo siv maček z belim ovratnikom)
Življenjska zgodba: Felix je imel izrazito nežno naravo. Končal je v bavarskem samostanu, kjer je delal družbo starejšim menihom. Njegovo tiho bivanje med samostanskimi zidovi je spominjalo na Milanova poznejša leta v Bosni, a brez bremena krivde – Felix je v samostan prinesel čisto, preprosto tišino in molitev.


3.
Tretje leglo:
Mariborski povratek (iztek leta 2008)

Zadnje Primusovo leglo se je zgodilo med obiskom v Sloveniji, ko je Lejla obiskala Maribor, da bi položila cvetje na grob dr. Milka Švaba. Primus je tam srečal domačo mariborsko muco Milo. Krog usode se je s tem leglom dokončno sklenil tam, kjer se je leta 1974 vse začelo.


Maribor / Bor
(velik, siv maček z močnimi šapami)
Življenjska zgodba: Bor je ostal v Mariboru. Posvojila ga je mlada družina, ki se je vselila v prenovljeno stavbo blizu mestnega parka, kjer sta se nekoč gibala dr. Švab in Milan. Bor je rad sedel na okenski polici in gledal mimoidoče. Meščani so govorili, da ima maček pogled starega, modrega ginekologa, ki pazi na mesto.


Iskra
(triobarvna samička s plamenom oranžne na čelu)
Življenjska zgodba: Iskra je postala uradna mačka splošne bolnišnice v Mariboru. Živela je na dvorišču in v prostorih za osebje. Imela je prosto pot do oddelkov. Zdravniki in medicinske sestre so opazili, da je Iskra vedno sedla pred vrata tistih bolnikov, ki so tisti dan okrevali po težkih operacijah. Prinašala jim je življenjsko iskro in upanje.


Niko
(snežno bel maček z zelenimi očmi)
Življenjska zgodba: Niko je bil zadnji rojeni Primusov mladič. Lejla ga je vzela nazaj v München, kjer je dočakal globoko starost ob njenem boku. Niko je bil tisti, ki je spal na Primusovem mestu, ko je stari triobarvni maček leta 2015 mirno zaprl oči. Niko je podedoval očetovo mirnost in je bil živ dokaz, da so se grehi preteklosti razblinili ter se spremenili v čisto ljubezen.



Z devetimi potomci je Primus razširil mistično tkanino svoje matere Mice po celotni Evropi. Vsako ime in vsako življenje je bilo eno odvozlano vozlišče v tragični zgodbi, ki se je začela z umorom v Mariboru, končala pa z odpuščanjem in mirom med njihovimi potomci.