☕ Francoska okupacija Lublane

Francozi so Ljubljano zasedli trikrat.

29. marca 1797 je v Logatcu general Bernadotte napisal oklic, ki ga je v Ljubljano nesel francoski stotnik s 40 huzarji – pripadniki elitne konjenice.
V oklicu je general obveščal prebivalce Ljubljane, naj ne zapuščajo svojih hiš in da Francozi niso divji zmagovalci, ampak da cenijo in spoštujejo navade vseh narodov. Dodal je, da želijo da bi v miru in brez strahu prebivalci Ljubljane uživali sadove svojega dela in truda. Prebivalcem se ni treba bati za poštenje žen in za ohranitev vere. Francoskim vojakom, ki bodo plenili in delovali v nasprotju z oklicem je zagrožena smrtna kazen.
General Bernadotte je kasneje postal švedski kralj.
28. aprila 1797 je Ljubljano obiskal Napoleon Bonaparte. Po pogovorih z generali se je odpočil v Škofijski palači in se istega dne odpravil proti Trstu.
8. maja 1797 so Francozi zapustili Ljubljano.

28. novembra so Francozi drugič zasedli Ljubljano. Po mestu so plenili in zahtevali, da Ljubljana plača 3 milijone frankov vojnega davka. Poleg davka so zahtevali še 50 000 porcij kruha, mesa in vina ter 250 kmetov za utrdbena dela. Ker kmetje niso prišli prostovoljno, so jih polovili. Poleg tega so zahtevali še 15 000 parov čevljev, 15 000 srajc, 36 000 rjuh, 96 vozov s štirimi konji in 24 konj za kočije. Ljubljana je zbrala denar in plačala vojni davek.
24. decembra so v Bratislavi sklenili božični mir in francoske čete so se začele umikati. Zadnji vojaki so Ljubljano zapustili 25. februarja 1806.

20. maja 1809 so Francozi tretjič in zadnjič zasedli Ljubljano. Takrat je nadvojvoda obrambo Ljubljane prepustil 76 – letnemu upokojenemu maršalu iz Ljubljane Dominiku plemenitemu Moitelli. Pod njegovim vodstvom ob prihodu Francozov utrjevalna dela niso bila končana. Prav tako niso podrli mostov, ki so vodili v Ljubljano. Kljub nasprotovanju častnikom se je bil maršal že takoj, ko so se francoske izvidniške čete prikazale pred Ljubljano, pripravljen vdati. Prepovedal je streljati na Francoze. Francozi so pa to izkoristili in obkolili mesto. Ko so se Francozi pripravljali na napad, se je maršal dogovoril za pogoje vdaje. V pogojih vdaje so Francozi zahtevali od Kranjske 15 260 000 frankov. Junija 1809 je general Marmont od Ljubljane v okviru vojnega davka zahteval 10 000 parov čevljev.
20. junija 1809 še vedno niso zbrali zahtevanega zneska vojnega davka, zato je francoski poveljnik sklical sestanek s kranjsko vlado in mestnimi predstavniki. Dokler ne plačajo vojnega davka je zadržal ljubljanskega župana in nekaj najvišjih mestnih predstavnikov. Ljubljančani so zaman protestirali in prosili, da jih izpustijo. Dva meseca kasneje so zaprli še 7 najuglednejših Ljubljančanov in štiri iz okrožja. Odpeljali so jih na Grad, naslednji dan pa v Palmanovo kot talce. To je pospešilo zbiranje denarja, vendar pa še vedno niso zbrali dovolj denarja. Ljubljančani so upali, da se Avstrijci čim prej vrnejo v Ljubljano.
28. junija 1809 so Avstrijci po Karlovški cesti, po Poljanah, po Šentpetrskem predmestju in po Bregu tiho vdrli v Ljubljano. Zajeli so francosko konjenico, vendar jim pa napad na Grad ni uspel. Tam so bili Francozi s 60imi topovi. Francoski general je zagrozil s požigom mesta. Ljubljančani so se prestrašili in prosili avstrijskega poveljnika, da zapusti mesto. Ker je poveljnik dobil obvestilo, da se bližajo nove francoske čete na pomoč, je odšel in se umaknil na položaje zunaj mesta.
Da se Avstrijci ne bi vrnili je francoski general pridržal za talca vladnega predstavnika in okrožnega glavarja. Poleg tega je ukazal podreti Čevljarski most, na Špitalskemu mostu narediti dvižna vrata in vse dohode v Ljubljano zabarikadirati.
Francozi so še bolj pritisnili na Ljubljančane in iskali načine, kako priti do denarja. Razpisali so prisilno posojilo pol milijona frankov za upravo. Denar naj bi zagotovili duhovščina, plemiči, trgovci in drugi. Za vplačano vsoto bi dobili obveznice. Ker to ni zaleglo so zagrozili s kazensko namestitvijo garnizerjev in vojakov v Ljubljani. Mesto jih je moralo preživljati in jim vsak dan plačevati od 1 do 3 franke glede na čin. Če vojaki denarja niso dobili vsak dan, so zaplenili živino.
20. oktobra 1809 so sklenili dunajski mir, ki je določal, da se pobiranje vojnega davka ukine.
11. novembra 1809 so se talci iz Palmanove vrnili domov.
Leta 1813 je pri Nadgorici blizu Ljubljane padel v bojih francoski vojak. Prah iz njegovega groba so leta 1929 ob 120 letnici Ilirskih provinc vzidali v Ilirski steber. Tega so postavili po Plečnikovih načrtih. Francoska republika je ob odkritju spomenika podarila palmovo vejico, ki so jo takoj pritrdili na steber. Plečnik je na vrh stebra dodal svoj predlog grba Slovenije, kot si je on zamislil. Predlog kasneje ni bil uradno potrjen za grb Slovenije. Kasneje je Plečnik stebru dodal še štiri betonske mejnike.

Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010

https://c2.staticflickr.com/2/1588/24752499840_400d81b4ab_b.jpg