☕ FAROS

Aleksander Veliki je leta 332 pred našim štetjem prevzel Egipt od Perzijcev in egipčansko ljudstvo ga je slavilo kot osvoboditelja.

Aleksandrijo je aprila 331 pred našim štetjem osnoval makedonski kralj in vojskovodja Aleksander Veliki, ki je takrat priključil Egipt svojemu mogočnemu osvojenemu ozemlju in ukazal gradnjo pristaniškega mesta zahodno od Nilovega izliva.
Mesto je bilo le eno od mnogih mest, ki so nosila njegovo ime, a kralj je imel za to mesto posebne načrte.

Zamislil si je, da bo nekega dne mesto postalo vezni člen med njegovimi domačimi grškimi območji in vsem ozemljem, ki ga je nameraval osvojiti na Bližnjem vzhodu.
Kralj se je posvetoval s številnimi svetovalci, ki so ga spremljali na vojaških pohodih.
Vedel je, da se tako daleč od Nila ogromne količine rečnega mulja ne bodo nalagale na morskem dnu in zamašile vhoda v pristanišče.

Mesto je bilo dobro zaščiteno tudi pred napadi s kopnega, saj bi sovražniki, ki bi prišli z zahoda, morali prečkati nevarno libijsko puščavo.
Sovražniki z vzhoda bi morali premagati velikansko močvirje v Nilovi delti, preden bi lahko začeli oblegati mesto.

Bogata egipčanska žitna polja v bližini so zagotavljala, da mestu nikoli ne bi zmanjkalo hrane.
Z ladjo je lahko Aleksander hitro dosegel vse svoje posesti v vzhodnem Sredozemlju.
Ukazal pa je tudi gradnjo kanala do Nila, da bi makedonske sile lahko hitro prispele v notranjost Egipta v primeru nemirov.

Večina Egipta je iz peščenih tal, mesto pa leži na grebenu iz apnenca.
Ta se razteza pod morjem in se konča z otokom, ki so ga Grki imenovali Faros.
Tu si je Aleksander zamislil globoko naravno pristanišče, ki ga je bilo mogoče z mostom od Farosa do kopnega razdeliti na dva dela.
Tako bi ustvarili dve pristanišči.
Eno za bojne ladje in drugo za trgovske ladje.

Aleksandrijo so začeli graditi po Aleksandrovem odhodu in kmalu so začele prihajati množično ladje od blizu in daleč.

Aleksander je umrl zaradi bolezni leta 323 pnš, ko je bil v Babilonu, današnjem Iraku.
Njegovo kraljestvo se razprostiralo od Grčije do Indije in je bilo razdeljeno na 4 velike province, s katerimi so upravljali njegovi generali.
Egipt je pripadal generalu Ptolemaju, ki se je povišal v kralja.
Kot Ptolemaj I. Soter je vladal Egiptu in poskušal narediti Aleksandrijo za središče helenističnega sveta.
Da bi potrdil svojo oblast, je Aleksandra pokopal v Aleksandriji.
Ptolemaj se je oblačil kot faraon.
Dal se je upodobiti kot stari egipčanski kralji in začel velike gradbene podvige, da bi osvojil srca Egipčanov.
A Egipčani so ga imeli za diktatorja in so se mu ves čas upirali.

50 let po ustanovitvi mesta je bila Aleksandrija sredozemsko pristanišče z največjim prometom.
S svojim položajem ob morju je mesto postalo pomembno za trgovce.
Kot stari faraoni, si je tudi novi makedonski visoki sloj v Egiptu želel razkošja, zato so tja prihajale svila, začimbe in parfumi, ki so včasih prihajali tudi iz Kitajske.
Prevažali so jih preko rdečega morja, nato so prečkali kopno na hrbtih kamel in oslov in prispeli v Aleksandrijo.
Egipčansko blago, kot so papirus, steklo in žito, so z ladjami prevažali iz Aleksandrije do Bližnjega vzhoda in Evrope.
Papirus je bil za pomembna pisma, žito za evropska mesta in stekleni biseri za nakit.

Mesto je hitro raslo.
Leta 32, ko je bil Egipt rimska provinca, je popis prebivalstva pokazal, da je v Aleksandriji živelo 180 000 svobodnih mož.
Z ženskami, otroki in sužnji je v mestu z okolico živelo okoli milijon ljudi.

Obala vzhodno in zahodno od Aleksandrije je bila ravna in na njej ni bilo vzpetin ali drugih razpoznavnih znakov, po katerih bi se ladje lahko ravnale.
Številne ladijske razbitine so pričale o brodolomih, ko so ladje zašle na območja z ostrimi čermi ali pa so obtičale na sipinah.
Stebri z ognjem na vrhu so bile že dolgo znane, a svetilnik v ta namen je bil nekaj novega.

https://i.pinimg.com/564x/4f/e8/70/4fe870df9f33f0e31102309f157b675e.jpg


Gradnja svetilnika se je začela leta 298 pnš.
Egipčanski delavci so 15 let klesali in vlačili kamen za svetilnik.
Po pisanju Strabona je svetilnik zgradil kraljev prijatelj Sostratos iz Knidosa.
Pod Ptolemajci je bilo običajno, da so gradnjo javnih stavb financirali zasebniki.
Zgodba pravi, da Ptolemaj radodarnemu Sostratosu ni dovolil, da bi na svetilnik napisal svoje ime.
Sostratos je zato na skrivaj vklesal napis v temelje in besedilo prekril z mavcem.
Mislil je, da bo, ko bo mavec čez mnoga leta odpadel, končno dobil zasluženo priznanje.
A kamna z napisom niso nikoli našli.
Gradnja svetilnika je stala 21 ton srebra.
Svetilnik je bil zgrajen več kot 1400 let zatem, ko so Egipčani prenehali graditi piramide.
Ptolemajci so se odločili, da bodo za svetilnik to umetnost gradnje obudili.
Arhitekti so proučili stare reliefe, grobnice in papirusove zvitke.
Kot pri piramidah so nosilne dele svetilnika predstavljali ogromni kamniti 75 tonski bloki.
Svetilnik je imel bleščečo površino iz pološčenega apnenca kot stare piramide.
Na vrhu svetilnika je po nekaterih virih stal kip boga Zeusa, po drugih virih pa kip boginje Izide.
Trdnjavsko obzidje je svetilnik ščitilo pred napadi z morja.
V stolpu je bilo 364 prostorov.
Nekateri so bili skladišča za kurivo, drugi pa so le dajali trdnost svetilniku.
Svetilnik je bil sestavljen iz četverokotnega stolpa z dvema manjšima stolpoma na njem.
Spiralni hodnik brez stopnic je omogočal, da so vprežne živali nosile kurivo visoko v stolp.

Med gradnjo svetilnika je Ptolemaj začel graditi tudi Museion, središče učenosti s predavalnicami, laboratoriji in sobami za gostujoče znanstvenike.

Ko je leta 282 pnš Ptolemaj umrl, ga je nasledil sin Ptolemaj II., ki je leto dokončal gradnjo svetilnika in ustanovil aleksandrijsko knjižnico.
Tudi zaradi svetilnika se je v knjižnici ustvarila ogromna zbirka spisov.
Zakon je kapitanom ladij nalagal, da morajo vse svoje zvitke predati knjižnici, da so jih pisarji lahko prepisali za zbirko.

Če so obiskovalci prispeli z ladjo, daleč zunaj na morju, veliko prej, preden so zagledali kopno, so videli svetlobo z vrha stolpa.
Potem, ko se je ladja približala obali, jih je pričakal veličasten pogled na najvišji stolp na svetu

https://i.pinimg.com/564x/03/05/6e/03056e9b19bf9ba8c49c6a3abfecab08.jpg

Na skrajnem koncu otoka je skala,
ki jo povsem obdaja morje
in na njej se dviga stolp,
ki je zgrajen iz belega marmorja,
ima veliko nadstropij in nosi enako ime kot otok…
STRABON

Fasada ni bila iz marmorja, ampak verjetno iz gladko pološčenega apnenca kot zunanja plast piramid.

V razbitini ladje iz 3. stoletja pred našim štetjem je bilo v tovornem delu 60 zabojev polnih dragocenih začimb, 100 ton oklov in 135 ton lepo obdelane slonovine.

https://i.pinimg.com/564x/0b/19/b0/0b19b084886a99faf1aa40b2e07a2168.jpg

V 12. stoletju je v Aleksandrijo prišel Al Bakri iz arabske Španije in je zapisal, da je bil svetilnik sestavljen iz več delov in je bil videti močan in stabilen.
V njegovem času so bila vrata železna.


Spodnji del je izdelan kot četverokotnik
in zgrajen iz pravokotnih kamnov.

Spoji so tako dobro skriti,
da je vse skupaj videti,
kot da je oblikovano kot en sam kamniti blok.

Vrata so postavljena visoko,
da ob plimi vanj ne bi mogla vdreti voda.
AL BAKRI


Obiskovalci so vstopali po 183 metrov dolgi klančini, ki je bila postavljena na močnih obokih, piše arabski pisec Abon Haggag Youssef Ibn El Andaloussi, ki je Aleksandrijo obiskal leta 1165.



Moj spremljevalec se je splazil pod enega od obokov.

Popolnoma je razširil roke,
a ni mogel doseči strani.
EL ANDALOUSSI





Hodnik je zgrajen tako,
da se ne opazi naklona.

Obiskovalec tako dostopa do prvega nadstropja svetilnika preko klančine,
ki je tako široka,
da dva jezdeca lahko jahata drug ob drugem,
na podlagi,
ki se zdi tako ravna,
da oseba,
ki hodi navzgor po hodniku,
ne ve,
ali je na poti navzgor,
ali pa samo hodi naravnost.
AL BAKRI



Da bi prišli v stolp, so morali obiskovalci uporabiti spiralni hodnik, saj ni bilo stopnic.
Rahel naklon hodnika je omogočal, da so kurivo spravili v vrh svetilnika, kjer je bilo treba ves čas ohranjati visoke plamene.
Kurivo so nosili ljudje ali tovorne živali.
V zadnjem delu so kurivo verjetno dvignili z žerjavom ali vitlom, saj je moral biti spiralni hodnik blizu vrha tako ozek, da večjih tovorov niso mogli spraviti skozi.
Velika posoda za ogenj je merila 6 metrov v premeru in je bila globoka 3 metre.

Malo verjetno je, da je bilo kurivo les, saj je bilo v Egiptu malo gozdov in domače vrste drevja, kot so palme in akacije, slabo gorijo.
Egipčani so uvažali kakovosten les kot je cedrovina za gradnjo, a ta les je bil predrag, da bi kurili z njim.
Zato je bilo kurivo verjetno rastlinsko olje ali mešanica olja in lesni odpadki.
Možno kurivo bi lahko bili tudi živalski iztrebki in papirus.

Judovsko rimski pisec Josefus iz sredine prvega stoletja je zapisal, da je bila svetloba iz svetilnika vidna na oddaljenosti več kot 56 kilometrov.
Za tak učinek je moral biti svetilnik visok 120 do 130 metrov, kar se ujema tudi z zapisi arabskih piscev.

Iz spiralnega hodnika so vodila vrata v 364 prostorov, ki so sestavljali svetilnik.
Prostori so imeli obokane kamnite strope, ki so bili prekriti z ometom in okrepljeni s težkimi tramovi iz tikovine.
Al Bakri je zapisal, da so svetilnik zasnovali tako, da močni viharji z morja niso mogli stolpa niti zazibati, ker so prostori opremljeni z okni in prezračevalnimi kanali, ki so vodili sunke vetra iz svetilnika.
Brez tega bi vetrovi svetilnik prevrnili.

Svetilnik je bil verjetno opremljen z bronastim zrcalom, ki je odsevalo svetlobo ognja.
Morda je imel svetilnik celo lečo iz kremena.
Ta leča je bila znana v Egiptu že leta 700 pred našim štetjem.
Lečo so uporabljali tudi kot daljnogled.

Neka zgodba pravi, da so lahko s pomočjo leče videli vse do Konstantinopla.
Drugi vir trdi, da so lečo uporabljali tudi kot orožje za obrambo.
Če bi jim s kremenovimi lečami uspelo usmeriti sončno svetlobo na pravi način, bi lahko zažgali oddaljene ladje in tako uničili sovražnika daleč zunaj na morju še preden bi se približal obali.

Zgodovinarji menijo, da so Ptolemajci za krepitev svetlobe svetilnika uporabljali tako ogledala kot tudi leče.

Ptolemajci so v svetilniku uživali le dobrih 200 let.
Leta 48 pred našim štetjem je priplul Julij Cezar v Egipt in se izkrcal na Farosu.
S seboj je imel 4000 legionarjev, da bi ujel rimskega rivala Pompeja, a se je namesto tega zapletel v oster boj za nasledstvo v Egiptu.
Preden je Cezar prečkal most do mesta, si je ogledal svetilnik in zapisal:

Na otoku stoji stolp,
ki se imenuje Faros,
po otoku,
na katerem je zgrajen.

Stavba je zelo visoka
in pravo čudo.

Julij Cezar je podprl pravico Kleopatre do egipčanskega prestola in je njenega tekmeca, mlajšega brata Ptolemaja XIII., premagal na bojišču.
Kleopatra je postala zadnja ptolemajska vladarica.
Leta 30 pred našim štetjem je naredila samomor, nakar so Rimljani vključili deželo v svoje cesarstvo.
Center moči v Sredozemlju se je preselil v Rim, čeprav je zaradi svetilnika in pristanišča Aleksandrija svoj vodilni položaj v trgovanju obdržala še 600 let.

Strabon je Aleksandrijo označil za največjo tržnico v svetu.
Rim je bil odvisen od žita z rodovitnih polj v dolini Nila, če je hotel nahraniti svoje rastoče prebivalstvo.
Skoraj vso količino tega žita so z ladjami prevažali iz Aleksandrije.

Rimljani in njihovi nasledniki v bizantinskem cesarstvu so Egipt izgubili leta 641, ko so deželo zavzele arabske vojske.
S tem se je za Aleksandrijo in svetilnik začelo obdobje propadanja.
Arabci so se zanesli na karavane s kamelami, ki so potovale po kopnem.
Zgradili so novo prestolnico v notranjosti dežele, kjer je danes Kairo.
Muslimanska mesta, kot sta Damask in Bagdad, so kmalu prevzela vlogo Aleksandrije kot centra za kulturo in učenost.

Svetilnik je bil dolgo prepuščen vremenskim pojavom brez vzdrževanja.
Posamezni emirji so stolp poskušali rešiti pred propadom.
Leta 956 močan potres uniči vrh svetilnika in Arabci po potresu na novo zgradijo vrh iz lesa.
V letih 1303 in 1323 so Aleksandrijo stresli močni potresni sunki in porušili večino svetilnika.
Opustošenje je bilo še vedno vidno, ko je arabski raziskovalec Ibn Battuta obiskal mesto leta 1326:

Odšel sem na pot,
da bi videl svetilnik in odkril,
da se je ena od njegovih strani porušila.

Ko sem se leta 1349 vrnil,
sem ponovno obiskal svetilnik.

Videl sem,
da je bil v tako slabem stanju,
da ni bilo mogoče stopiti vanj ali priti do vrat.
IBN BATTUTA


Ruševine so se dokončno porušile med letoma 1349 in 1480.
Vir iz leta 1480 pravi, da so nekatere od velikih kamnov svetilnika tega leta uporabili za gradnjo utrdbe na kraju, kjer je stal svetilnik.
Mameluški sultan Qaitbay je takrat ukazal gradnjo trdnjave, da bi zaščitil pristanišče, tako da sta se kamen in apnenec iz stolpa spremenila v obzidje trdnjave.

Z Napoleonovo invazijo v Egipt leta 1798 so Evropejci ponovno pokazali zanimanje za egipčansko preteklost.
Napoleona je na vojaškem pohodu spremljalo 150 znanstvenikov, ki so zbirali podatke o mogočnih zgradbah in kulturi Egipčanov.
Poročilo, ki je obsegalo 23 zvezkov, so izdali v letih 1809 – 1828 in je v Egipt pripeljalo prve turiste.
Konec 19. stoletja je bilo aleksandrijsko pristanišče priljubljena turistična točka na potovanjih evropskega višjega sloja, ki so si lahko s čolnov ogledali kipe in kamne na morskem dnu.
Po mnenju tedanjih arheologov naj bi bili to ostanki svetilnika.
Nihče pa ni poskusil rešiti ostankov.
Odstraniti ostanke iz pristanišča je bilo težko in drago, zlasti ker je obstajalo veliko drugih najdb, ki jih je bilo lažje izkopati.

Leta 1961 je egipčanski pionir potapljanja Kamel Abul Saadat z morskega dna prinesel nekaj vrčev in zlatnikov, kasneje pa je rešil velik kip boginje Izide.

https://i.pinimg.com/564x/58/1c/1c/581c1c170e862eb060ae471ed4777740.jpg

Leta 1993 so Egipčani gradili velik betonski zid, da bi zaščitili zunanje zidove utrdbe Qaitbay.
Zid naj bi se raztezal več metrov v morje in pokril tudi ostanke svetilnika.
Arheologi so odkrili, da je bilo veliko območje posejano s sfingami, kipi, stebri in ogromnimi kamnitimi bloki.
Območje se je raztezalo čez 2,5 hektarja.
Arheologi so označili 2500 predmetov pod morsko gladino.
Menili so, da so območje uporabljali kot odlagališče gradbenega materiala in porušenih spomenikov iz drugih delov Egipta.
Nekaj 11 metrskih in 70 – 75 ton težkih granitnih blokov je ležalo v ravni črti in je arheologe prepričalo, da so bloki iz svetilnika.
Bloki so bili izdelani iz granita v faraonovem kamnolomu v Asuanu, 800 kilometrov od Aleksandrije.

https://i.pinimg.com/564x/94/d3/0b/94d30b9541fc9b59c534caf4df5728f5.jpg

Svetilnik velja za prvi svetilnik.
Pred tem so bili preprosti stebri z ognjem na vrhu edina pomoč ladjam.
V grščini se je svetilnik imenoval Faros, po otoku, na katerem je stal.
To ime še danes srečamo v več jezikih, v francoščini phare, italijanščini faro, švedščini in norveščini fyr, romunščini far in portugalščini farol.

Več stoletij so bili svetilniki podobni starodavnim orjakom.
Današnji svetilniki imajo električne svetilke in oddajajo radijske signale.