»Dokler bomo imeli takšne bedake za ustavne sodnike, razvoj Slovenije ni mogoč.« Tako je zapisal Mahnič. Naslednji dan je šel še dlje: ustavne sodnike je označil za »radikalne levičarje«, Ustavno sodišče za »politični podaljšek radikalne levice« in »marksistični krožek«. Nato je pod vprašaj postavil še spoštovanje njegovih odločitev.
Žalitev institucij in spodkopavanje njihove legitimnosti pa ni isto kot kritika njihovega dela. Gre za odnos do institucije, katere naloga je med drugim omejevati politično oblast. Podpredsednica DZ Nataša Avšič Bogovič je zaradi teh Mahničevih objav predlagala obravnavo kršitev etičnega kodeksa. Predlagani sankciji sta bili opomin z objavo na spletnih straneh DZ.
Toda kolegij kršitve etičnega kodeksa ni ugotovil. Postopek je končan. Kakšni so bili njihovi izgovori (koalicije in Resnice), argumentov itak ne morejo imeti, ne morem vedeti. Mislila sem, da je etični kodeks namenjen postavljanju standardov parlamentarnega vedenja, a očitno ne velja za vse. Kajne Lenart Žavbi? In če je »bedak« sprejemljiv izraz za ustavnega sodnika, če je Ustavno sodišče mogoče označiti za »marksistični krožek« in če se javno spraševati, ali njegove odločbe sploh še upoštevati in to brez posledic, potem ta kodeks nič ne pomeni. Dovolj imam dvojnih meril. Dovolj selektivnega ogorčenja. Dovolj moraliziranja, ki traja natanko toliko časa, dokler je mogoče obračunavati s političnimi nasprotniki.
Medtem pa poslanka Katja Kokot ljudi, ki se z njo ne strinjajo, pošilja v Severno Korejo. Svoje kritike označuje za »izprijene ognojke družbe«. Brez dokazov govori o plačanih agitatorjih in »seznamih za odstrel«. Če so to sprejemljivi standardi javnega govora, potem se nehajmo pretvarjati, da nam je do politične kulture. Medtem samo-zagledani Stevanović uči strokovnjake, se kiti z doktoratom, ki ga nima, se požvižga na dolgove in izkoriščevalce prekrsti v žrtve. Nič čudnega. Njegov vzornik ta čas poučuje Združene narode uresničevanja načel in prijateljuje z Netanjahujem, ki je na Mednarodnem kazenskem sodišču obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti.
Da bi človek razumel pravila, se mora najprej z njimi seznaniti. Osnove običajno dobimo že v zgodnjem otroštvu, če le imamo srečo, da nas starši znajo vzgajati.
Razvoj se nadaljuje s socializacijo v vrtcu in šoli, tam spoznamo bonton, razložijo nam osnove morale in etike, v praksi pa preizkušamo meje dovoljenega in se srečamo s posledicami nedovoljenih dejanj.
Enkrat potem odrastemo in spoznamo pomen odgovornosti. Kdor te lekcije ne osvoji, se sreča s kaznijo za svoje eskapade. Običajno se ta prevzgoja dogodi na sodiščih v obliki glob ali zapornih kazni.
Kdor vse to preskoči, namerno izigrava, ne razume ali noče razumeti, postane politik.
Najbolj zakrknjeni specialni povratniki pa postanejo po novem celo predsedniki strank, državnih zborov ali vlad 😉
2
Hm 26.09.2026 ob 15:05
Ta skrajno desna politika, ki nam trenutno vlada, je zaskrbljujoč kup primitivizma, nemorale, dvojnih meril in kriminala. Kot bi imeli na oblasti mafijsko družino s sindromom Boga. Da sta resnica in sds leglo primitivcev, vemo že dolgo. Zastrašujoče pa je, da imajo toliko podpornikov, da pridejo v parlament. To kaže na krizo moralnih, etičnih in kulturnih vrednot. To vodi v razkroj družbe. Ko je na oblasti stranka, ki ne spoštuje delitve oblasti, odločitve neodvisnih institucij, varuhinj pravne države, in ko meni, da je nad vsemi in vsem, se lahko poslovimo od demokracije. Smo že globoko na poti v totalitarizem.
1
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
26.09.2026 ob 13:30
»Dokler bomo imeli takšne bedake za ustavne sodnike, razvoj Slovenije ni mogoč.« Tako je zapisal Mahnič. Naslednji dan je šel še dlje: ustavne sodnike je označil za »radikalne levičarje«, Ustavno sodišče za »politični podaljšek radikalne levice« in »marksistični krožek«. Nato je pod vprašaj postavil še spoštovanje njegovih odločitev.
Žalitev institucij in spodkopavanje njihove legitimnosti pa ni isto kot kritika njihovega dela. Gre za odnos do institucije, katere naloga je med drugim omejevati politično oblast. Podpredsednica DZ Nataša Avšič Bogovič je zaradi teh Mahničevih objav predlagala obravnavo kršitev etičnega kodeksa. Predlagani sankciji sta bili opomin z objavo na spletnih straneh DZ.
Toda kolegij kršitve etičnega kodeksa ni ugotovil. Postopek je končan. Kakšni so bili njihovi izgovori (koalicije in Resnice), argumentov itak ne morejo imeti, ne morem vedeti. Mislila sem, da je etični kodeks namenjen postavljanju standardov parlamentarnega vedenja, a očitno ne velja za vse. Kajne Lenart Žavbi? In če je »bedak« sprejemljiv izraz za ustavnega sodnika, če je Ustavno sodišče mogoče označiti za »marksistični krožek« in če se javno spraševati, ali njegove odločbe sploh še upoštevati in to brez posledic, potem ta kodeks nič ne pomeni. Dovolj imam dvojnih meril. Dovolj selektivnega ogorčenja. Dovolj moraliziranja, ki traja natanko toliko časa, dokler je mogoče obračunavati s političnimi nasprotniki.
Medtem pa poslanka Katja Kokot ljudi, ki se z njo ne strinjajo, pošilja v Severno Korejo. Svoje kritike označuje za »izprijene ognojke družbe«. Brez dokazov govori o plačanih agitatorjih in »seznamih za odstrel«. Če so to sprejemljivi standardi javnega govora, potem se nehajmo pretvarjati, da nam je do politične kulture. Medtem samo-zagledani Stevanović uči strokovnjake, se kiti z doktoratom, ki ga nima, se požvižga na dolgove in izkoriščevalce prekrsti v žrtve. Nič čudnega. Njegov vzornik ta čas poučuje Združene narode uresničevanja načel in prijateljuje z Netanjahujem, ki je na Mednarodnem kazenskem sodišču obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti.