☕ Emona

Prvotno je bila tu naselbina Venetov. Ko so prišli Iliri so svojo naselbino poimenovali EMONA, zato je to ime Ilirskega izvora. Za Iliri so bili prebivalci Ilirsko – keltski Japodi. V tretjem stoletju pred našim štetjem so živeli v Emoni keltski Tavriski, tako je bil tudi NAUPORTUS ali kasneje Vrhnika naselbina Tavriskov. Leta 184 pred našim štetjem so Rimljani zasedli naselbino Karnov, ki se je imenovala TERGESTE ali kasneje TRST. Leta 181 pred našim štetjem so Rimljani ustanovili naselbino AQUILEIA, ki se je kasneje imenovala OGLEJ. Leta 115 pred našim štetjem je Marcus Aemilius Scaurus z rimsko legijo prodrl na ozemlje Tavriskov. Leta 113 pred našim štetjem Marcus sklene s Tavriski prijateljsko zvezo. Ljubljanska kotlina je bila del noriškega kraljestva s katerim so Rimljani živeli v dobrih trgovskih in političnih odnosih. Leta 35 pred našim štetjem so Rimljani že osvojili vse ozemlje od Akvileje do Siska. Na območju ljubljanske kotline so Rimljani ustanovili taborišče XV. legije APOLLINARIS. O vojaškem ali legijskem taborišču Emoni je zelo malo arheoloških najdb. Taborišče je stalo na območju Trga republike in Gradišča v središču kasnejše civilne Emone. Najdeni so ostanki zidnih temeljev. V letih 6 do 9 našega štetja se je zgodil dalmatinsko – panonski upor in kmalu po zadušitvi upora so Emono preuredili in utrdili z obzidjem v močno postojanko. Upor se je zgodil v Nauportu in sicer so se uprle XV. legija APOLLINARIS iz Emone, VIII. legija AUGUSTA iz Poetovije in IX. legija HISPANIENSIS iz Siscie ali Siska. Uporniki so bili verjetno zaprti v Emoni. Leta 14 našega štetja je rimski cesar Tiberij z odlokom ustanovil Emono kot rimsko civilno mesto. Leta 15 našega štetja so XV. legijo APOLLINARIS premestili v Carnuntum, ki se zdaj imenuje Petronel pri Dunaju. Takrat so začeli v Emono naseljevati rimske koloniste, ki so bili veterani, ki jim je Rim dodeljeval parcele in kmetije. Tega leta je bila Emona povzdignjena v kolonijo IULIA EMONA TRIBU CLAUDIA in postala volilno okrožje Klavdija ter upravno središče gornjega Posavja. Emona je poleg Ogleja postala največji branik in pospeševalec romanizacije slovenskih pokrajin. Iulia Emona se je oblikovala po vzorcu sodobnih rimskih mest kot urejeno mestno naselje. Sčasoma je Emona postala urejeno mesto z visoko komunalno in stanovanjsko kulturo. Emona je bila pozidana po vzorcu, ki je mesto delil s pravokotno sekajočimi se ulicami v smereh sever – jug in vzhod – zahod v kvadratne stanovanjske enote insule, ki so bile ločene od obzidja s 16 metrov širokim nezazidanim obrambnim in protipožarnim pasom.. Urejati so začeli tudi barje in Ljubljanico tako, da so izravnali vijugasto strugo. Leta 238 našega štetja je bila Emona med notranjimi boji za rimski prestol ob prehodu čet Maksimina Tračana prvič razdejana. Po ukazu senata, ki ni priznaval Maksimina so Emonci zažgali in delno porušili mesto ter ga zapustili dokler niso Maksiminove čete šle mimo Emone. Po prehodu čet so se vrnili in obnovili obzidje. Zgradili so nov vodovod in hipokavst ter hiše z zidnimi freskami in mozaičnimi tlaki. V času cesarja Galijena med leti 260 – 268 našega štetja je Emona dobila vojaško posadko vojakov XIII. Legije GEMINE. Leta 314 je Emona postala žrtev državljanske vojne in bila spet porušena. Leta 388 in leta 394 je skozi Emono šel cesar Teodozij in jo obakrat porušil. Med leti 403 in 408 so Emono napadli Zahodni Goti, ki jih je vodil Alarih. Ta je zahteval odkupnino in ker je niso dali je porušil Emono. Leta 451 so v mesto vdrli Atilovi Huni, ki so ga razdejali in požgali na svojem drugem pohodu v Italijo. Obrambni »limes« na zahodnih obronkih ljubljanske kotline jih ni mogel zaustaviti. Preživeli Emonci so svoja bivališča obnovili in Emona si je opomogla. Zazidali so stranska mestna vrata in obnovili zgradbe. Ruševine so zasule ves severni obrambni jarek in večji del jugovzhodnega jarka. Zahodni jarek se je kmalu spremenil v podolgovat ribnik, ki se je iztekal sredi Bičevja v potoček do Gradaščice, ki je v 18. stoletju postal del Zoisovega botaničnega vrta. Leta 476 je Odoaker mesto upravno prepustil provinci Panoniji. Tako je bila Emona nekaj časa pod Vzhodnimi Goti in nekaj časa pod Bizantinci. Na obrobju razvalin Emone je životarilo z gotskimi prišleki pomešano preostalo prebivalstvo. Leta 546 mesto prevzamejo Langobardi, ki pa so upravno središče preselili v CARNIUM ali Kranj. Leta 568 so se Langobardi umaknili v Italijo in takrat so začeli naše kraje napadati Slovani združeni z bojevitimi Obri. Od leta 580 do leta 590 so Slovani požgali in porušili Poetovijo, Celejo, Virunum na Gosposvetskem polju. Emone niso porušili, ker so že leta 587 preostali Emonci zbežali v GEMINIJO imenovano tudi Emonia in v NEAPOLIS ali Novigrad. Tisti, ki so ostali, pa so zgradili pribežališča zunaj mesta. Tako, da je bila Emona že porušena, ko so prišli Slovani. Sčasoma je Emona šla v pozabo in čez čas so ruševinam ljudje rekli Gradišče in ostankom rimskega zidu MURUS ali Mirje. Ker so imeli Slovani mitičen strah pred duhovi umrlega mesta, so postavili skromno selišče pod gradiščem na bregu Ljubljanice z navjem na današnjem dvorišču SAZUja. Večje selišče pa so zgradili ob sedanji šempetrski cerkvi, kjer je park. Grobišče pri Šentpetru je po številu odkritih grobov največje. Način pokopa spada v mlajšo dobo karantansko – keltaškega obdobja. Sega pa obdobje do 11. In 12. stoletja, ko je iz zaselkov pod grajskim gričem ob reki nastajala bodoča Ljubljana. Emona je bila zgrajena v obliki pravilnega pravokotnika, ker je bilo v tej obliki taborišče najlažje braniti. Stranice pravokotnika so bile 523,60 x 435,50 metrov. Ker je bila Emona sprva vojaško taborišče, so jo med leti 10 – 15 našega štetja obzidali z 2 do 4 metrov debelim in 6 do 8 metrov visokim obzidjem, ki je imelo 26 obrambnih stolpov, oddaljenih drug od drugega 60 metrov. V obzidju so bila severna, vzhodna, južna in zahodna glavna vrata in 10 stranskih manjših vrat, ki so jih iz varnostnih razlogov kmalu zazidali. Južna stranica obzidja je potekala od Snežniške ulice ob cesti Mirje na vzhod do Emonske ceste, kjer je zavilo proti severu pod škarpo Jakopičevega vrta ob Emonski cesti, pod zahodnim zidom Križevniškega vrta, čez Trg francoske revolucije pri ilirskem stebru in po Vegovi do univerze, kjer se je obrnilo proti zahodu in šlo ob cerkvi svete Trojice pod nekdanjim nunskim zidom do Veselove ulice, kjer je se je pri Parku Sveta Evrope obrnilo vzporedno s Prešernovo cesto nazaj na jug, na Snežniško ulico. 3 metre pred obzidjem so izkopali 5,5 metrov globoki in 20 metrov široki obrambni jarek, ki so ga polnili tivolski in rožniški izviri. Večja jarka je polnil tudi potok iz izvira za Tivolskim gradom. Pod Švicarijo je še vedno zanemarjen in pozabljen vodnjak. V zahodni jarek sta se stekala vsaj dva potoka izpod jugozahodnih obronkov Šišenskega hriba. Iz zahodnega jarka se je voda iztekala prek Bičevja v Gradaščico. Tu se je polnil tudi manjši jugovzhodni obrambni jarek v katerega je bil speljan tudi del kloake. Voda iz tega jarka se je izlivala v Ljubljanico. Ker je bil v 3. stoletju obrambni jarek že precej zasut z odpadki in ilovnatimi usedlinami so skopali nov jarek, ki je obdajal obzidje v razdalji 25 metrov. Širok je bil 40 metrov in globok 5,5 metrov. Mesto je varoval s severne, zahodne in južne strani, medtem ko je bil na vzhodni strani povezan z Ljubljanico. Gladina vode je bila v jarkih višja od gladine vode v Ljubljanici. Zunaj okopov rimskega vojaškega taborišča Emone je nastalo civilno naselje s trgovci, rokodelci in že od prej naseljenimi prebivalci. V Emoni je bilo 5 cest, ki so potekale v smeri sever – jug in 7 cest, ki so potekale v smeri vzhod – zahod. Ceste so Emono delile na 48 stanovanjskih otokov ali insul. Ceste so bile široke 7 do 10 metrov, ki so jih obrobljali 2,5 metrov široki pločniki ob hišah. Tako pločniki kot ceste so bile tlakovane s ploščatim kamenjem povezanim z malto v rimski makadam. Glavni cesti, ki sta prihajali v mesto skozi glavna mestna vrata sta bili CARDO MAXIMUS, ki je povezovala sever – jug in DECUMANUS MAXIMUS, ki je povezovala vzhod – zahod. Sekali sta se na križišču Rimske ceste in Gradišča. Bili sta zamaknjeni iz osi pravokotnika Emone protu jugu in vzhodu, tako da sta nakazovali na členitev tlorisa na tretjine. Severna vrata so imenovali PORTA PRAETORIA, ki so bila na sedanjem Kongresnem trgu. Na Kongresnem trgu na koncu Vegove ulice je bila nekoč gostilna V PEKLU, ki je stala v nekdanjem severnem obrambnem jarku, zato so se gostje do nje spuščali s trga po stopnicah. Vrata so odkrili leta 1890 med odkopavanjem. Leta 1963 so nadaljevali odkopavanja, ko so podrli Wurzbachovo hišo in odstranili debelo ploščo, ki je pokrivala izkopanine. Vrata so bila utrjena z dvema stolpoma velikosti 6,40 x 6,70 metrov. Južna vrata PORTA DECUMANA so bila v obzidju na Mirju. Leta 1899 je mestna občina kupila na Mirju zemljišče za obrtno šolo. Med gradbenimi deli so odkrili južno stranico obzidja s stolpi in južnimi vrati ter temelji južnega dela Emone. Leta 1912 so ob južnih vratih postavili bronasto ploščo v latinskemu jeziku z navedenimi podatki o Emoni, ki pa je leta 1941 izginila. Leta 1928 so obzidje uredili po Plečnikovih načrtih, kjer je bila dodana piramida, obok in lapidarij. Leta 1936 so našli pokrov poznoantičnega sarkofaga na Groharjevi ulici 3. Zahodna vrata PORTA PRINCIPALIS SINISTRA so bila na Gregorčičevi 25a. Del Rimske ceste se je nekoč imenoval NA LUŽI, ker je bil v okolici hiš Rimska cesta 25 in 27 majhen ribnik ali luža, ki je bil ostanek zahodnega obrambnega jarka. Na tem delu je teren ob cesti za meter nižji. V bližini na Rimski cesti 11 je nekoč delovala gostilna PRI JURČKU NA LUŽI. Vzhodna vrata PORTA PRINCIPALIS DEXTRA so bila pri ilirskem stebru na Rimski cesti. Tu so leta 1887 našli petino rimske plošče – gradbenega napisa iz leta 15 našega štetja. Branko Korošec, Ljubljana skozi stoletja Silvester Kopriva, Ljubljana skozi čas https://c2.staticflickr.com/2/1484/24955266181_133852de64_b.jpg