☕ Edina naloga Tadeja Ostrca: potiho izpeljati privatizacijo javnega zdravstva

https://necenzurirano.si/clanek/mnenja/tadej-ostrc-privatizacija-javnega-zdravstva-marko-bitenc-danijel-besic-loredan-1940512#dmid=f1260ce3-59bc-406c-a816-807878e868cb

V senci lokalnih volitev, začetka kampanje pred referendumom o interventnem zakonu, napovedi razbitja enotnega plačnega sistema v javnem sektorju in izračunov o varčevalnih ukrepih, ki razburjajo sindikate, minister Andrej Šircelj pa jih označuje za laži, smo v zadnjih tednih priča še enemu procesu - zadnji fazi privatizacije slovenskega zdravstva.
Ta se ne bo zgodila čez noč, z njeno razglasitvijo na prireditvi, na kateri bodo izpred UKC Ljubljana sneli slovensko zastavo. Privatizacija javnega zdravstva je kot megla, ki se v slavni grozljivki počasi in neslišno vali skozi okna in vrata domov. O njej javno ne bosta govorila ne koalicija ne sindikat Fides, ki uradno še vedno stavka, a nikoli ni skrival, da privatizacijo podpira.
Vse, kar je treba vedeti, je naslednje: sedanji minister za zdravje Tadej Ostrc (Demokrati) je na svojem položaju izključno zato, da to tiho privatizacijo izpelje. Kako to torej počne?
Tiha privatizacija zdravstva je proces, ki trenutno teče po dveh tirih. Za prvega je poskrbel sam minister, ki je o vsem tem enostavno - tiho.
Ste opazili, da se je o zdravstvu po marčevskih volitvah praktično prenehalo govoriti? Da iz javnih bolnišnic z izjemo kakšne, v kateri je bil direktor preblizu nekdanje vladajoče stranke, praktično ni več groženj z množičnimi odhodi zdravnikov? Da nihče več ne govori o razpadu zdravstva?
Kako je mogoče, da zdravstvo kar naenkrat ni več tema, če so zadnje volitve – prosto po Eriku Breclju – odločale tudi o prihodnosti javnega zdravstva? Ker so se tokrat privatizatorji iz ekipe, v kateri je Ostrc v resnici manj pomemben člen, odločili za drugačno, bolj perfidno taktiko.
Leta 2022, ko je ministrstvo prevzel Danijel Bešič Loredan (GS), Ostrc pa je bil tam državni sekretar, so bili privatizatorji glasni in ihtavi. Pri vladi Roberta Goloba so si zlobirali še nikoli prej videno prelivanje denarja in dobičkov za zdravstvene storitve iz javnega v zasebni sektor.
O zdravstvu nihče več ne govori. Z razlogom.
Najvplivnejši zasebni zdravnik Marko Bitenc je takrat leto dni deloval kot nekakšen gospodar resorja, vse skupaj pa so zavili v floskule o »denarju, ki sledi pacientu«.
Zdaj je drugače. Vse je tiho. Vtis je, da je zdravstvo izginilo z agende vlade. Tudi premier o zdravstvu praktično ne govori. Tokrat za razliko od leta 2022 niso zdravniki tisti, ki so prvi zahtevali odcepitev iz javnega plačnega sistema, ampak vlada to ponuja policistom.
V istem času se zdi, kot da ministrstvo razpada. Državni sekretarji in šefi direktoratov bežijo s funkcij, resor pa v nekaterih primerih (beri: alkohol) spominja na poštni nabiralnik za predloge zakonov, ki jih pišejo drugje.
Drugi tir procesa tihe privatizacije zdravstva so sistemski ukrepi, ki bodo potihoma pripeljali do privatiziranega zdravstva. To pa se začne in konča pri financiranju.
Čakalne dobe se bodo podaljšale
Že kmalu po zamenjavi oblasti smo tako dobili zakon o izvajanju državnega proračuna, ki je javni zdravstveni blagajni (ZZZS) v letošnjem letu vzel sto milijonov evrov. Za plačilo zdravstvenih storitev ji bo tako skupaj zmanjkalo 185 milijonov evrov. Pokrila jih bo lahko šele v letu 2027.
Razložimo, kaj to pomeni. Ker bo denarja manj, bodo javne bolnišnice in koncesionarji v tem času opravili manj zdravstvenih storitev. Čakalne dobe se bodo torej podaljšale, kar bomo prvi občutili pacienti.
Tu pridemo do bistva. Ker bo denarja za javne bolnišnice manj, bo del njihovih storitev moral opraviti kdo drug, torej zasebni koncesionarji.
In res: ti so že prejšnji mesec dobili prvo Ostrčevo darilo. Gre za zakon o povečanju dostopnosti do zdravstvenega varstva, ki ZZZS dovoljuje, da lahko neizvedeni del programa iz javnih bolnišnic začasno ali trajno prenese drugam.
Kar bomo dobili, bo dražje od tega, kar imamo zdaj
Že to jasno kaže, kaj je Ostrčev cilj. Tudi zato ni težko sklepati, kakšni bodo njegovi naslednji koraki.
Zelo verjetno bo poskrbel, da bo ZZZS še naprej redno plačeval storitve, ki so najbolj donosne za zasebnike, recimo radiologijo in ortopedijo. Medtem ko bo rahljal ali celo ukinil omejitve za delo zdravnikov, zaposlenih v javnem sektorju, pri zasebnikih, bo na veliko začel govoriti o tem, da slovenske javne bolnišnice, ki jim je sam pomagal priviti pipico, potrebujejo sanacijo.
Ko javni zdravstveni sistem, ki oskrbuje dva milijona ljudi, enkrat spraviš na raven finančnega bolnika pred stečajem, je njegovemu upravljavcu pod okriljem »sanacije« dovoljeno praktično vse. To smo v obdobju vlade Alenke Bratušek videli pri bankah, ki so se morale pod taktirko slovenske »trojke« in tujih svetovalcev med sanacijo odreči tudi številnim kosom »zdravega« premoženja.
Razlika je, da bodo med sanacijo »slabe terjatve«, torej programi, ki ne prinašajo dobičkov, ostali javnim bolnišnicam, donosni programi pa se bodo počasi, a vztrajno selili pod okrilje zasebnikov. Javne bolnišnice bodo tako ujete v večni »minus«, ki bo Ostrčevi ekipi vedno služil kot izgovor za nadaljevanje tega početja.
Vse to se bo dogajalo pod pretvezo skrbi za bolnike in »povečevanja dostopnosti«. ZZZS bo tako moral po Ostrčevih načrtih pacientom pomagati iskati termine in osebnega zdravnika. Če ti v mesecu dni ne bodo izbrali nobene možnosti, se bo ta »obveznost štela za izpolnjeno«. Medtem ko bodo ljudje računali, koliko kilometrov se bodo morali voziti do zdravnika, bo za davkoplačevalca končna cena zdravstvenih storitev dražja.
In to je ključna stvar, ki je nihče ne pove: zdravstvo, na pol privatizirano na takšen način, bo precej dražje od zdajšnjega.