Dunaj nekoč in zdaj

Sem upala, da bom videla Sisi in Franca Jožefa, ne pa kljukastih križev.

Res mi ni jasno, zakaj ga niso sprejeli na solo. Obvladal je perspektivo, ki je za marsikaterega danasnjega studenta velik problem. Tudi slikal ni slabo. Veliko, veliko bopljse kot jaz. Vsec mi je svetloba v njegovih slikah. Barve so bolj blede, ampak kar sem videla slik manj znanih ljudi iz tistega casa, so bile vse bolj blede, verjetno, ker so uporabljali barve, ki so si jih lahko privoscili. Veliko skodo celemu svetu so naredili, ko ga niso sprejeli na studij.

"...den Eintritt meiner Heimat in das deutsche Reich." - "... vstop moje domovine v nemski rajh".Ta tip je funkcioniral na cisto custvenem nivoju. Lahko bi sel na Svico, a ta n bila njegova Heimat. Lahko bi ga drugi zmanipulirali v kaj bolj pozitivnega, a za to ocitno ni bilo interesa.

Na Dunaju sem bila samo enkrat za 3 dni in od vsega prepoznam na tvojih posnetkih samo postajo s konji pred palaco v tem zadnjem videu. Sicer smo si ogledali Schoenbrunn in njegov Tiergarten, se eno palaco, ki je imela zraven podolgovat obzidan vrt in smo se tam afnali. In naravoslovni muzej - od tam se spomnim samo ene velike in visoke dvorane z velikim okostjem, niti ne vem ali je bil dinozaver ali mastodont ali kaj. V Ljudski vrt smo sli, po eni ali dveh ulicah v starem mestu, blizu Donave in ob cerkvi, in na drugo stran Donave smo sli, kjer so Zdruzeni narodi. Od tam se spomnim majhnega parka z zip linom. In v eni cerkvici na enem hribu ven iz mesta, ki je bila nekoc del kompleksa psihiatricne bolnice. Tam so imeli na tleh jarke, da je urin odtekel, ce so se bolniki polulali. Sicer je bilo lepo ornamentirano, ampak ne razumem, zakaj so take bolnike na silo vlekli k masi.