Ne bi se strinjal glede "golazni v sarajevu", saj je bila Avstroogrska monarhija imperialistična, zavojevalska sila, smatram da je bil odpor proti njej povsem na mestu, tako za slovence kakor tudi bosance in druge. Atentat v Sarajevu je bil le razlog da so velike sile stopile v vojno, katera je bila na obzorju že pred tem, saj so bili taki geostrateški interesi ki še danes krojijo usodo velikemu delu sveta.
Ker sta obe priloženi fotografiji iz okolice Babje jame, bi ob tem še pripomnil da je gradnja železnice čez svetišče starovercev povzročila nepopravljivo škodo in jih globoko prizadela.
Ker sta obe priloženi fotografiji iz okolice Babje jame, bi ob tem še pripomnil da je gradnja železnice čez svetišče starovercev povzročila nepopravljivo škodo in jih globoko prizadela.
0
s prvim odstavkom se ne strinjam
z drugim odstavkom se strinjam
bi pa pripomnil še, da je bilo nekoč od mangarta pa vse do Bovca ledeniško jezero
z drugim odstavkom se strinjam
bi pa pripomnil še, da je bilo nekoč od mangarta pa vse do Bovca ledeniško jezero
0
"Prvo rano je to področje dobilo okoli leta 1903, ko so tod mimo gradili železnico. Gradnja je namreč prizadela najpomembnejši sveti kraj, ki je obsegal predel okoli Babje jame"
"Zagotovo pa se je to verovanje vsaj za nekatere podrlo v trenutku, ko so mimo Babje jame začeli graditi železnico. To je bilo verjetno leta 1902. Takrat so razbili tudi vsaj 5 metrov visoko špičasto1 skalo Škurbljo, ki je stala levo od Prša, če gledamo proti zahodu. Razbili pa so jo zato, ker je bila graditeljem v napoto, ko so gradili most preko Vogerščka, saj zaradi nje ne bi mogli postaviti lesene konstrukcije. Vsa omenjena dela so v celoti razvrednotila ta posvečeni kraj, saj je takrat Babja jama skupaj s Kotlom pod Pršem in veliko Škurbljo tvorila najpomembnejši tročan, na katerega so bili povezani vsi ostali na tem prostoru."
"Bela kača je bila za staroverce skrivnostna in sveta žival, ki je živela le v podzemlju in je bila nenavadno velika. Imela je tudi to sposobnost, da se je v izjemnih trenutkih spremenila v orla in odletela tja, kjer bo lahko, kot bela kača v miru živela. Vse to se je tudi zgodilo, ko so jo s hrupnimi deli na železnici pregnali iz Babje jame. Kot vemo, je izrabila skriti izhod skozi brezno Jazbenk na Kanalskem Vrhu. Od tistega trenutka je tudi vse ostalo staroverstvo obubožalo. Nič več ni bilo tako kot takrat, ko je človek celoten prostor spoštoval za namene, ki jih je določila Nikrmana. Staroverci
so se počutili kot družina, ki je iznenada izgubila mater. Postali so duhovni siromaki. Če bele kače ne bi izgnal hrup ob gradnji železnice, bi jo najverjetneje izgnali hudi boji na soški fronti."
"Ker se že pogovarjava o dehnarju, naj ti povem še to. Ker je bil prav on najostrejši nasprotnik
gradnje elektrarne Doblar in jeza v Podselu, na tistih deloviščih ni od pravih starovercev delal nihče.
Obtoževal je tudi železničarje, in sicer da so uničili Soško dolino in njene prebivalce, predvsem pa
onečastili Babjo jamo. Tudi tam ni bilo delavcev z našega konca. V zadnjih letih življenja je dehnar
dejal, da so dolino uničevali zato, ker o naši veri niso vedeli ničesar. Dodal pa je še, da, tudi če bi, bi
morda našim svetim krajem naredili še večjo škodo, kot so jo."
"Vodrnice so bile nekoč, ne tako davno, posvečeni kraj, ki so ga tvorila tri vodna mesta, in sicer hudournik
Žrelc, tolmun Urejc in Poja jama. Tja so hodili tudi od zelo daleč, zato so pri Podseptinarju
tudi prenočili. Ko pa so začeli okoli leta 1903 z gradnjo Bohinjske železnice, so pod Javorščem na
vzhodnem pobočju Sabotina začeli izkop brežine, kjer je bil predviden poseben predor, ki bi bil le
delno pod zemljo, saj bi imel vzhodni del vidne arkade. Ker pa je načrt predvidel tudi spremembo
naravnega toka hudournika Žrelca, ki naj bi bil speljan pod železniško progo, bi s tem Vodrnice
zagotovo uničili. Ko so za to izvedeli na bližnji kmetiji Podseptinar, ki so bili zapriseženi skrbniki
Vodrnice, so se obrnili na pristojne može. Razložili so jim, da so Vodrnice od nekdaj posvečeni kraj,
ki ga je potrebno spoštovati in zato vodo iz Žrelca speljati po površini, da bo tako še naprej padala v
tolmun Urejca, od koder se bo potem izlivala v Sočo. Spoštljivo naj bi ravnali tudi s Pojo jamo, ki ji
grozi železnica. Zahteve so sprejeli z razumevanjem, vendar so povedali, da jih bodo lahko uresničili
le delno, saj je načrt proge že zdavnaj sprejet in potrjen.
Hudournik Žrelc danes teče po površini, in sicer od izvira do Soče. Poja jama je bila uničena le v
delu, ki je danes pod železnico. Edina žrtev je bil tolmun Urejc, ki ga danes ni več, ker je v temelju
stene predora, po kateri pada voda Žrelca. Urejc so kot daritveni prostor zadnjič uporabljali leta
1903. Takrat so se v njem zadnjič umili in se tako tudi poslovili. Vodo pa so nato iz njega izpraznili in
kamenje darovali Soči. Nadomestek tolmuna je za nekatere mesto, kjer podzemni izvir Urejc priteče
v Sočo. Poja jama, ki je danes po naravni poti nedostopna, ker je uničena, je na levi strani železnice v
smeri proti Plavam, nekaj deset metrov od predora."
"Zagotovo pa se je to verovanje vsaj za nekatere podrlo v trenutku, ko so mimo Babje jame začeli graditi železnico. To je bilo verjetno leta 1902. Takrat so razbili tudi vsaj 5 metrov visoko špičasto1 skalo Škurbljo, ki je stala levo od Prša, če gledamo proti zahodu. Razbili pa so jo zato, ker je bila graditeljem v napoto, ko so gradili most preko Vogerščka, saj zaradi nje ne bi mogli postaviti lesene konstrukcije. Vsa omenjena dela so v celoti razvrednotila ta posvečeni kraj, saj je takrat Babja jama skupaj s Kotlom pod Pršem in veliko Škurbljo tvorila najpomembnejši tročan, na katerega so bili povezani vsi ostali na tem prostoru."
"Bela kača je bila za staroverce skrivnostna in sveta žival, ki je živela le v podzemlju in je bila nenavadno velika. Imela je tudi to sposobnost, da se je v izjemnih trenutkih spremenila v orla in odletela tja, kjer bo lahko, kot bela kača v miru živela. Vse to se je tudi zgodilo, ko so jo s hrupnimi deli na železnici pregnali iz Babje jame. Kot vemo, je izrabila skriti izhod skozi brezno Jazbenk na Kanalskem Vrhu. Od tistega trenutka je tudi vse ostalo staroverstvo obubožalo. Nič več ni bilo tako kot takrat, ko je človek celoten prostor spoštoval za namene, ki jih je določila Nikrmana. Staroverci
so se počutili kot družina, ki je iznenada izgubila mater. Postali so duhovni siromaki. Če bele kače ne bi izgnal hrup ob gradnji železnice, bi jo najverjetneje izgnali hudi boji na soški fronti."
"Ker se že pogovarjava o dehnarju, naj ti povem še to. Ker je bil prav on najostrejši nasprotnik
gradnje elektrarne Doblar in jeza v Podselu, na tistih deloviščih ni od pravih starovercev delal nihče.
Obtoževal je tudi železničarje, in sicer da so uničili Soško dolino in njene prebivalce, predvsem pa
onečastili Babjo jamo. Tudi tam ni bilo delavcev z našega konca. V zadnjih letih življenja je dehnar
dejal, da so dolino uničevali zato, ker o naši veri niso vedeli ničesar. Dodal pa je še, da, tudi če bi, bi
morda našim svetim krajem naredili še večjo škodo, kot so jo."
"Vodrnice so bile nekoč, ne tako davno, posvečeni kraj, ki so ga tvorila tri vodna mesta, in sicer hudournik
Žrelc, tolmun Urejc in Poja jama. Tja so hodili tudi od zelo daleč, zato so pri Podseptinarju
tudi prenočili. Ko pa so začeli okoli leta 1903 z gradnjo Bohinjske železnice, so pod Javorščem na
vzhodnem pobočju Sabotina začeli izkop brežine, kjer je bil predviden poseben predor, ki bi bil le
delno pod zemljo, saj bi imel vzhodni del vidne arkade. Ker pa je načrt predvidel tudi spremembo
naravnega toka hudournika Žrelca, ki naj bi bil speljan pod železniško progo, bi s tem Vodrnice
zagotovo uničili. Ko so za to izvedeli na bližnji kmetiji Podseptinar, ki so bili zapriseženi skrbniki
Vodrnice, so se obrnili na pristojne može. Razložili so jim, da so Vodrnice od nekdaj posvečeni kraj,
ki ga je potrebno spoštovati in zato vodo iz Žrelca speljati po površini, da bo tako še naprej padala v
tolmun Urejca, od koder se bo potem izlivala v Sočo. Spoštljivo naj bi ravnali tudi s Pojo jamo, ki ji
grozi železnica. Zahteve so sprejeli z razumevanjem, vendar so povedali, da jih bodo lahko uresničili
le delno, saj je načrt proge že zdavnaj sprejet in potrjen.
Hudournik Žrelc danes teče po površini, in sicer od izvira do Soče. Poja jama je bila uničena le v
delu, ki je danes pod železnico. Edina žrtev je bil tolmun Urejc, ki ga danes ni več, ker je v temelju
stene predora, po kateri pada voda Žrelca. Urejc so kot daritveni prostor zadnjič uporabljali leta
1903. Takrat so se v njem zadnjič umili in se tako tudi poslovili. Vodo pa so nato iz njega izpraznili in
kamenje darovali Soči. Nadomestek tolmuna je za nekatere mesto, kjer podzemni izvir Urejc priteče
v Sočo. Poja jama, ki je danes po naravni poti nedostopna, ker je uničena, je na levi strani železnice v
smeri proti Plavam, nekaj deset metrov od predora."
0
Frillox, zelo zelo zanimivo in izčrpno opisano.
Kaj pa je še videti v Poji jami ?
Kaj pa je še videti v Poji jami ?
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/vednonesramen/ vednonesramen
Sumim, da je zapis "🤐 v sarajevu" leljov dodatek.sumim, da si seksi
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/vednonesramen/ vednonesramen
Sumim, da je zapis "🤐 v sarajevu" leljov dodatek.sumim, da si seksi
Mavroo!?!?!
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/vednonesramen/ vednonesramen
Sumim, da je zapis "🤐 v sarajevu" leljov dodatek.sumim, da si seksi
:D
0
-pf-mini.jpg){kind=avatar}
Več o Babji jami, o Poji jami in še za vrhan pehar drugega : http://iza2.zrc-sazu.si/sl/publikacije/iz-nevidne-strani-neba#v http://iza2.zrc-sazu.si/sl/publikacije/iz-nevidne-strani-neba#v
0
Avtor: zdj
Frillox, zelo zelo zanimivo in izčrpno opisano. Kaj pa je še videti v Poji jami ?
V Poji jami nisem bil, vem pa kje je lokacija Vodrnic. Tako da kaj več ti žal ne znam napisati.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
09.05.2017 ob 13:08
Upravni odbor Rudolfove železnice je zaprosil za gradnjo proge od Trbiža do Trsta in predlagal kje naj bi potekala proga.
Od Trbiža bi bila proga speljana proti jugu. Pri Mrzlih vodah bi bil 8.600 metrov dolg predor pod Predelom, ki bi se končal pri Logu pod Mangartom. Od Loga bi proga potekala po dolini Koritnice do 470 metrov dolgega predora pri Klužah. Za predorom bi bila postaja za oskrbovanje utrdbe Kluže. Proga bi nadaljevala pot čez Bovško polje do Žage in naprej ob Soči do Gorice.
1873
Zgrajena je bila železniška proga do Trbiža, ki je bila del Rudolfove železnice ali Kronprinz Rudolf Bahn. Povezovala je notranjost Avstrije z Beljakom, Jesenicami in Ljubljano
Kmalu so pripravili mangartsko različico nove proge.
Ta bi potekala od Trbiža do Bele peči, kjer bi zavila v 9.205 metrov dolg predor pod Mangartom, ki bi se končal pri Logu pod Mangartom. Od Loga bi proga potekala po dolini Koritnice do 470 metrov dolgega predora pri Klužah. V Bovški kotlini bi zavila k Čezsoči in nadaljevala pot skozi 3.355 metrov dolg predor pod Polovnikom in pri Trnovem zavila proti Gorici.
Z izgradnjo proge bi se strateški pomen utrdb povečal. Tudi oskrba bi bila lažja. Poleg tega bi se nerazviti kraji začeli razvijati. Zaradi bližine italijanske meje se je izgradnja proge cesarju in vojski zdela prenevarna, zato proga v parlamentu ni dobila podpore.
Kmalu se je pojavil nov predlog.
Pri Škofji Loki bi se proga odcepila z Rudolfove železnice in potekala po Poljanski dolini do Žirov in naprej prek Rovt, Hotedrščice, Hrušice do Razdrtega pod Nanosom ter se pri Divači povezala z Južno železnico ali Erzherzog Johann Bahn.
Sledila so desetletja razprav, študij, prepirov in interpelacij. Pristaši tako predelsko mangartske proge kot tudi loške proge na drugi strani niso izbirali sredstev. Na koncu so izgubili oboji.
1897
Pojavil se je predlog izjemno zahtevne gorske Bohinjske proge, ki pa je imel malo zagovornikov.
Z Rudolfove železnice bi se proga odcepila pri Jesenicah in nadaljevala pot mimo Bleda po dolini Save Bohinjke do Bohinjske Bistrice. Skozi 6.339 metrov dolg predor bi šla proga do Podbrda in nato po dolini Bače do Svete Lucije ter nato ob Soči do Gorice.
https://c2.staticflickr.com/2/1475/24559781350_b164a2e722_b.jpg
1901
V Zgornjem Posočju jim je uspelo izsiliti odločitev za gradnjo železnice od Svete Lucije do Kobarida. Vojno ministrstvo je predlagalo podaljšek proge do Kluž zaradi oskrbe Bovške zapore.
Zaradi pomanjkanja denarja do gradnje ni prišlo.
1903
Jeseni začeli graditi Bohinjsko progo.
1904
Maja so prebili Bohinjski predor.
19. JULIJ 1906
Je bila otvoritev Bohinjske proge. Po njej se je s slavnostnim dvornim vlakom prvi peljal prestolonaslednik Franc Ferdinand.
https://c2.staticflickr.com/2/1659/24828117836_8eafee313f_b.jpg
1914
Vlada je predlagala gradnjo železnice do Bovca, vendar je vojna preprečila gradnjo.
Med vojno se je izkazalo, da je bila izbira Bohinjske proge pravilna, saj bi s topovi Italijani zlahka preprečili po predelski ali mangartski progi. Tako pa je Bohinjska proga ves čas delovala do Podmelca in bila ključna za oskrbo tolminskega mostišča ter gorskega dela soške fronte. Tudi oskrba Bovške zapore je bila veliko lažja. Tovora ni bilo treba voziti prek Predela. Tovor so vozili po cesti iz Svete Lucije do Kluž.
1947
Leta 1947 so zadnjič načrtovali izgradnjo železnice do Bovca. Iste načrte so imeli Italijani med vojnama. Oba načrta nista bila izvedena.
VIR: Marko Simić, UTRDBI POD ROMBONOM – PREDSTRAŽA SOŠKE FRONTE, Rombon 2005