☕ dovoljenje za žalovanje

Kako to misliš? Sam tu nimaš izbire, kot da žaluješ, če ti je oseb veliko pomenila.

Dovoljenje? A ste res čisto roboti postali, kakšna dovoljenja? Moja babica je celo življenje nosila črnino in jokala za drago osebo. Čustvenim in normalnim ljudem ni potrebno "dovoljenj", kar čutiš to čutiš za celo življenje. Eni ja, eni ne. Če gre za ožje sorodstvo se žalovanje se mi zdi nikoli ne neha, zato sem dostikrat v dvomih, kaj je namen vere in religij, če celo življenje trpimo. Tako ali drugače. So pa ljudje, ki ne jokajo tudi ob smrti. Kaj se z njim zgodi, ne vem. Neka ledena pregrada ali kaj. Moj pokojni dober prijatelj je pri 75 znal jokati za poginulo psičko in se mi ni javljaj na telefon več dni. Rabil je čas da se poslovi ..... Izgube so težke in morda je čas, da se čustveni ljudje prej pripravijo na izgubo......

Kdor samemu sebi ne omogoči izraziti in izživeti svojih čustev, je obsojen na praznino.
Biti žalosten, vesel, potrt, navdušen, ljubeč, odklonilen… je naravno.
Kako je bilo sploh mišljeno vprašanje? Težko razumem, da bi moral kdo iskati dovoljenje (tudi svoje lastno) za imeti občutke, čustva, doživljanje.

Tudi "negativna" čustva kot so žalost, bolečina je treba obdelat, čutit, jim dovoliti biti. Kdor si ne dovoli občutit bolečine si dela dolgoročno škodo, saj vse pokoplje v sebe. S tem je škodljiv tudi drugim, saj nikoli ne veš, kdaj bo potlačeno čustvo eksplodiralo ven. Živi, čuti, ljubi, smej se, jokaj, bodi jezen.

No, Grenivka, tale tvoj stavek : So pa ljudje, ki ne jokajo tudi ob smrti.
Samo dva scenarija sta možna.
Ali umrla oseba ni bila vredna žalovanja,
ali pa je žalujoci tako prizadet, da ne more jokati - izraziti svojo bolečino.
In ravno za take ljudi se lahko rece, da si NE dovolijo žalovati.

@Planika
Čustveni ljudje kakšnemu, ki ga ZELO ne maramo - ga sovražimo in mu želimo, da ga čimprej pokosi gospa s koso, ves čas po malem želimo smrt.
Sovraštvo je legitimno čustvo, tako kot ljubezen in ostala čustva. Ni se ga potrebno sramovati...

Končno je postalo (kruto) dejstvo, da se že 20 let govori o toksičnih družinskih članih, znancih, šefih v službi, pa tudi toksičnih osebah, ki vplivajo na skoraj vsa naša življenja (Bill Gates, Fauci, von der lajdra, Kallasova, in (vnesi poljubno, po svoji presoji).

Da pa konec leta 2025 nekdo ne priznava sovraštva, ali se ga kot takega boji, ali sramuje, pa mi je nedoumljivo...

Zdi se mi celo, da kdor ne priznava sovraštva, ne more niti iskreno ljubiti!

@Fotr-2
Bi dodala kar nekaj razlogov:
Da ne jočeš v javnosti zaradi vzgoje in prepričanja, da je kazanje čustev neprimerno
Da je šok ob smrti bližnjega premočan in blokira čustva
Da je bila huda žalost prisotna dolgo časa pred samo smrtjo in je ta pomenila odrešitev (recimo ob dolgotrajnem trpljenju umrlega)
Da nisi imel nikakršnega odnosa do umrlega, pa ne zato, ker ne bi ta bil vreden tvojega odnosa, ampak si ti povsem čustvena sirota.
Da enostavno ni trenutek za solze, ali pa jočeš znotraj sebe.

Ljudje žalost ob izgubi doživljamo in manifestiramo okolici povsem individualno in različno, pa to še zdaleč ni znak globine ali razsežnosti žalovanja.

Pomembna je iskrenost do lastnih čustev in nič drugega

Drugo je če nekoga ne marate in ne jokate na pogrebu. Se pač temu "veselite".

Vprašanje je zastavljeno zelo ozko in tak je tudi moj odgovor. Če bi tema nakazovala malo širše, bi bil tudi moj odgovor drugačen.

Ampak očitno gre za provokacijo
Dovoljenje za žalovanje??!

Vam se nikdar ni nihce umrl in ne veste, kaj avtor sprasuje?

Ja, clovek mora vcasih sam sebi dati dovoljenje, pa to ne pomeni, da mu svet ne dovoli ali da ni custven in je prazen.

Ko mi je prvic umrla bliznja oseba, sem imela ze tako eno stalo v lajfu in me je bilo tako strah lastnih custev, da si nisem dovolila zalovanja, prav z lahkoto sem se pretvarjala, da se ni nic zgodilo in na sreco je to trajalo le nekaj mesecev, ker potem sem se tako sesula, da sem potrebovala nekaj let, da se poberem.
Drugic sem si dovolila zalovati, ja, prav dovolila sem si in celo ukazala, da se prepustim zalovanju. Nisem se sesula, sem pa odcustvovala vse mozno in sla skozi vse faze zalovanja, v tem casu prebolela se vse ostale meni drage umrle osebe in ugotovila, da tudi, ce boli, lahko zivis, prezivis in rastes.

Torej, avtor, dovoli si custvovati, ni lahko, se je treba soociti z marsicem, a je potem zivljenje bistveno lazje.

Vprašanje je bilo postavljeno na podlagi tega članka:

“Zakaj danes za žalovanje potrebujemo dovoljenje, kljub temu da je to povsem naraven proces?
Žalovanje po smrti ljubljene osebe sodi med najintimnejše in najzahtevnejše osebne procese. Vendar mu posvečamo premalo pozornosti in je deležen velikega nerazumevanja. Kljub temu, da je žalovanje povsem normalen in nujno potreben odziv na smrt ljubljene osebe, je v družbi skorajda prepovedan.

Zato dovoljenje zanj ni več samoumevno. Žal. Verjamem, da bi bila marsikatera stiska prihranjena ali precej manjša, če bi temu ne bilo tako. Tako se mnogi žalujoči znajdejo v velikem konfliktu med občutenjem globoke žalosti na eni strani in pričakovanji družbe, ki jim te žalosti ne priznava, je ne sprejema in ne dovoli izražati, na drugi strani.

Žalost je namreč zelo v napoto današnjim družbenim zahtevam po dosežkih in uspehu. Vseskozi je potrebno biti karseda učinkovit in produktiven. In hkrati srečen, z nenehno izrisanim nasmehom na obrazu. V takem svetu žalost nima kaj iskati, ker ovira napredek ter kvari sliko popolnosti.

Pritisk družbe je velik

Žalosti enostavno ne dovoljuje. Od nas se pričakuje, da z njo hitro opravimo. Jo hitro odpravimo. Za žalost ni več časa in še manj prostora. Žalost ni zaželena. Skorajda nikjer in nikdar, če pa že, pa naj bo to samo za hip. V primeru smrti naj bi to bilo do konca pogreba. Že na sedmini po pogrebu je spet čas, da človek zopet postane tak, kot je bil pred izgubo.

Hkrati sta smrt in žalovanje v družbi ne le še vedno, temveč celo vedno večji tabu. Kljub vsemu napredku, ki smo mu priča v samo nekaj zadnjih desetletjih, je to eno izmed področij, kjer ne napredujemo, temveč nazadujemo.

Osebne stiske in nerazrešeni strahovi, ki spremljajo lastno minljivost, so večje, kot so bile nekoč. Namesto da bi jih naslavljali in jim ponudili prostor priznanja v družbeni sredini, jih odrivamo iz naše zavesti, v naši podzavesti pa se zato le še poglabljajo. Zato nas hkrati delajo tudi povsem nesposobne sprejemati žalovanje drugih, jim v tem njihovem procesu prisluhniti, jih podpreti in jim biti v oporo. Od žalujočih raje zahtevamo, da se pretvarjajo, da se jim nič ni zgodilo.

Marsikdo od nas je, kot sem to storila tudi sama, poslušal te zapovedi družbe. Skušal žalost in bolečino ob izgubi ljubljene osebe pomesti pod preprogo. Jo potisniti nekam v ozadje. Se pred drugimi pretvarjal, da je v redu, čeprav ni bil. Morda nekateri, tako kot sem jaz, celo mislite, da je z vašo reakcijo na izgubo ljubljene osebe kaj narobe. Da ne bi smela biti taka. Da pretiravate. Da je z vami nekaj narobe.

Z žalujočimi ni nič narobe

To danes z veliko gotovostjo trdim. Žalost in bolečino (pa tudi druga čustva) ob izgubi ljubljene osebe si je nujno treba dopustiti in jih ustrezno izraziti. Če jih bomo potiskali in zadrževali v sebi, se bodo zasidrala globoko v nas. Telo in psiha bosta prej ali slej izstavila svoj (lahko tudi visok) račun. Teža teh čustev je namreč prevelika, da bi jih neizživete človek lahko dolgo nosil. Kot taka prinašajo le še dodatne stiske.

Zato vas pozivam, da si dovoljenje za žalovanje, če ga v svoji okolici ne dobite, daste sami. Ja, sami sebi. Dovolite si jokati in biti žalostni, četudi je drugim zato neprijetno in vas ne razumejo. Morda bo to od vas terjalo nekaj poguma. Morda boste prvič nekaj zahtevali zase. Skoraj zagotovo vas bo to stalo kakšnega odnosa. A prav je, da v procesu žalovanja sebe postavite na prvo mesto, četudi se morda še nikoli niste.

Vsakdo v procesu žalovanja potrebuje varen prostor

V tem vas podpiram. Zato sem v ta namen ustanovila Iskreno solzo – vaš varen prostor, ki vam vašo bolečino ob izgubi ljubljene osebe priznava. Vam je ne zanika. Vam dovoli to žalost čutiti in jo izraziti. Vam dovoli žalovati. Vedno in predvsem takrat, ko vam to pravico drugi hočejo odvzeti.

Saša Bremšak
Ustanoviteljica projekta Iskrena solza“


https://sensa.metropolitan.si/osebna-rast/zalovanje-zalost-bolecina/

Hvala za odgovore. Zase menim, da ne rabim dovoljenja za katerokoli čustvo, ki bo najprej usklajeno z okolico. Ni pa rečeno, da okolica ne bo presojala, kako nekaj izrazimo. Bolj se mi je zdelo, da je to v domeni otrok, ki vse registrirajo in se morda ob žalosti koga lahko čutijo spregledani. Pa verjetno ni tako, kar me po eni strani čudi, v kaj vse se ljudje vtaknejo…

Že po prvem odstavku kopije članka sem vedela, iz katerega naslova / revije prihaja.
Avtorica si išče stranke, pa še precej nerodno povrhu in z nekimi pavšalnimi sklicevanji na zelo enostranske družbene analize.

Ogromno ljudi poznam, iz vseh vetrov, različnih starosti, okolij in kultur, pa le za redkokoga med niimi veljajo gornje navedbe. Tale se pa sklicuje na neko potrošniškp puhlo srenjo nezrelih ljudi.

Nismo takšni. Take bi nas radi videli tisti, ki bi radi služili na zmanipulirancih, pa naj bo s kvazipsihološkimi “pomočniki” ali farmacevtskimi produkti.

@Planika
Menda ja ne greš na pogreb nekoga, ki ga nisi maral. Ali? To bi bil eden od viškov hinavščine.

Razen, če se hočeš na lastne oči prepričati, da je zares mrtev. 😉

@minljivost
Kaj se te pa dotika, kaj si okolica misli, prosim?
Si odrasla? Si komu dolžna pojasnila za svoje vedenje in čutenje?
Daj no. Okolica me lahko komot na rit kušne. Kaj pa koga briga, kaj jaz čutim? In zakaj bi mene zanimalo, kaj si nepomembni ljudje mislijo o mojih solzah?

Še zdaj ne razumem s tem dovoljenjem za žalovanje. V glavnem žalovanje traja....boli, duši. Še hujše je ob praznovanjih,praznikih.....so dnevi, ko nekak gre, so dnevi, ko si natleh.

@Pa kaj potem?
Čudi me v smislu: pa saj ne moreš verjet, v kaj vse ljudje vtaknejo.

@Zabavno
Mislim, da gre to dovoljenje v smislu, da je kdo v nesprejemajoči okolici še bolj ranjen in potolčen, če pokaže, kako mu je. Kar po eni strani drži in si je treba poiskat ljudi, ki s svojo besedo ali držo znajo tolažiti, sočustvovati.

@Več možnosti
Sem poznal osebo, ki je dooolga leta živela v eni mariborski stolpnici, vsi so ga poznali.
Ko je umrl so sicer dali črno zastavo na vhod, ampak vsaj pol stolpnice je odprlo penino in večina se je oddahnila.
Z otroci vred.

Hocem ti povedati, da so imeli stanovalci in njegovi otroci prisilen odnos do njega, ki ga umrli niti pod razno ni bil vreden in ne gre za nikakrsne čustvene sirote.

Na njegovem pogrebu NI bil NIHCE prisoten, niti njegovi otroci, razen pogrebnikov.

Verjamem, da takih in podobnih primerov ni malo.


Se to: Lažna žalovanja so zelo pogosta.

@Fotr-2
Lažno žalovanje NI žalovanje, ampak afnarija. Povsem nepotreben cirkus.

Žaluješ za tistim, ki si ga imel rad in ga boš pogrešal v svojem življenju.

@minljivost

Grozno, da se nekdo samooglasuje in maze mozgane ze tako ranjenim ljudem!

@Reklama?
To počnejo taki, ki so se sami spoznavali z moralnimi vrednotami, ki jih niso dobili privzgojenih.
Nekaj teorije so si nagledali po raznih kvazipsiholoških seminarjih, skupinah, literaturi… in se počutijo naenkrat razsvetljene.

Od tam dalje pa sklepajo po sebi, da je zunaj še milijon enako praznih in “osebne rasti” potrebnih, oni pa totalno nahajpani od novih “spoznanj” začnejo ponujati tečaje osebne rasti in se okličejo za guruje in motivatorje.

Seveda ne s ciljem ljudem pomagati, ampak iz tega narediti dobiček v svoj žep.

Se pa vedno najde nekaj revežev, ki jim je to edini poznani vir pozornosti in postanejo verni odjemalci.

Za obojne je to precej kratka zgodba, padec pa boleč. Morale, načel in vrednot ne moreš igrati.

Žalovanje je čustvo, ki pride samo od sebe, ko nam je hudo ob izgubi ljubljene osebe, čemu si za to vzeti neko dovoljenje?

@minljivost

Si dam dovoljenje za žalovanje?
Pa saj nismo roboti brez čustev!
Ne rabim nobenega dovoljenja, žalujem.
Ravno tako kot ne rabim dovoljenja, da sem za nekoga, z nekom, vesela, se smejem.

Ko mi je pred skoraj tremi desetlerji umrla zelo ljuba oseba, se okolice sploh nisem zavedala. Prvih nekaj mesecev, po smrti se sploh ne spominjam.
Imam pa težave z izkazovanjem čustev. Od nekdaj.
Ko izvem slabo ali dobro novico, sploh ne reagiram prav. Npr. Pred kratkim sem izvedela za nenadno smrt dokaj bližnje osebe, ki mi je veliko pomenila. Vem, da sem novico sprejela nenavadno. Ko sem slišala, se mi ni zdelo resnično, oziroma na nek način, kot da to sploh ni novica..da vem. Itak me je prizadelo..ampak moje reakcije so za druge milo rečene čudne.
Nimam težav s sočustvovanjem, a samo, če v to nisem trenutno vpeta. Drugače nelako čudno otrpnem.
Ne znam niti opisati.

Če si dovolim žalovati? Verjetno ja, a žalujem po svoje.

@Čudnna
Ne reagiraš prav? Kdo to določa, kaj je prav? Osebno se lahko zjočem, ko vem, da nihče v moji bližini ne bo vmes padel skupaj npr.. Da, lahko čustveni izraz odložim in si dam duška, ko je meni varno, v redu okolje.