☕ Dober fant, jaz pa to ne cenim

Imam partnerja, fanta, najprej sva bila sošolca iz fakultete in prijatelja, sedaj sva par. Je dober, pošten,rad me ima, je postaven in visok, tudi dobro zgleda. Vem da boljšega ne bi mogla najti, to je zdaleč najboljši fant kar sem jih imela, oba sva še brez otrok, on je iz zelo zelo premožne družine, oni imajo realno premoženje, ne nek blef, tako lepe hiše v živo še nisem videla, kot jo imajo njegovi starši , tudi na morju imajo zelo lepo hišo, jahto. Starša sta skulirana, prijazna, topla človeka, dober par sta, tak lep odnos pri nas nikoli nisem doživela. Vidim jih kot družino ki dobro funkcionirajo. On živi v lepem novem stanovanju, ki so mu ga starši v večini kupili v Ljubljani , res je tudi on dal zraven, ker je že med študijem delal v domačem podjetju in je imel lepe prihranke, drugače sva oba zelo izobražena. Jaz sem tudi zaposlena, imam dobro službo, plačo, živim v najemu zaenkrat, od doma sem morala iti, ker ima mama na par let nove partnerje in sem bila nezaželjena. Kje je moj problem. Vse je super, le meni ni preveč do njega, imam stalno slabo vest . Prejšnji fant je bil težaven, imela sva toksičen odnos, varal me je, skregala sva se, nato sva se noro poseksala, med seksom me je poniževal, bil grob, me tudi poškodoval med seksom. Po seksu sem se počutila kot kurb..Moja starša sta ločena, pri nas je bil sam kreg in vse narobe, večni boj za denar, kdo bo plačal račune, zapravljalo se je za neumnosti, potem je zmanjkalo za položnice. In smo se spet drli en na drugega . Oče je bežal od doma v moško družbo in lokale in k staršem domov, mama ga je doma čakala in ko je prišel domov, je bilo spet dretje. In on je spet odšel v lokal ali k prijateljem ali staršem za par dni. Bil je človek z vedno pripravljenim kovčkom . Ko sva se razšla z bivšim fantom, sem bila depresivna in razmišljala tudi o samomoru, tako me je prizadelo, da sem se komaj sestavila nazaj. Dobro vem da sem "ZMEŠANA", da bi mogla biti presrečna, da sva se razšla, jaz pa sem žalovala. Zato mi je sedaj preveč mirno, preveč DOBRO, preveč "dolgočasno", nobenega krega, vpitje, varanja, manipuliranja, on me razvaja, jaz imam pa slabo vest. Ne bi si rada uničila življenja , ker čutim da imam VELIKO težavo jaz, ker normalni lep spoštljiv odnos jemljem za dolgočasnega. Kako si pomagati? Obstaja psihoterapija, ampak se tu bojim do kakšnega človeka bi prišla. Poznate koga, ki bi bil za moj primer primeren? Zakaj imam slabo vest? Zakaj se slabo počutim v najboljšem odnosu do sedaj? Sem odvisna od toksičnih odnosov? Prebrala sem že nekaj knjig, veliko o sebi razmišljam, šele zadnje leto dojemam kako imam vse vrednote napačno postavljene v svoji glavi, da moram tu narediti korenito spremembo, če želim živeti v normalnem partnerskem odnosu, drugače bom ostala kot mama večno razočarana, z številnimi partnerji , v večnem kaosu, nesreči, depresiji. Želim živeti drugače. Rada bi si pomagala, preden uničim najlepši odnos, kar sem jih kadarkoli imela. Ni fake story, ampak resnična zgodba. Prosim za zmerne pogovore, ne na temo, lepa dekleta ljubijo barabe. Ne želim ljubiti barabe ! Rada bi živela v stanovanju, ki bi si ga kupila oba skupaj, ne želim priti na lepe jasli. Želim imeti rada človeka, ki je dober do mene, ne da me maltretira. Želim spoštljiv odnos. Hvala za predloge, mnenja. Vse bom prebrala.