ta recept je iz leta 1390, ko so bili med posti meso, mleko in jajca prepovedani
juha je lahko bila zajtrk, kosilo in večerjo
ker je kuhar umrl za kugo, vam podrobnejših navodil za kuho ne more dati
juha je lahko bila zajtrk, kosilo in večerjo
ker je kuhar umrl za kugo, vam podrobnejših navodil za kuho ne more dati
0
Moški se zravna s spačenim obrazom.
Po celodnevnem delu na polju v sklonjeni drži v hrbtu čuti močne bolečine.
Sonce zahaja in čas je, da se odpravi domov na večerjo.
Proti domu stopa s težkim srcem.
Danes je petek.
Postni dan.
Ko sedi in gleda, ko je na mizo postavila žena vodo, kruh in malo soli, žalostno zavzdihne.
Tako je bilo v večini domov na Švedskem v srednjem veku, ko so stroga pravila cerkve v zvezi s postenjem urejala življenje vseh slojev.
Petek je bil vedno postni dan, v samostanih pa so se postili tudi ob sredah.
Nekateri duhovniki in menihi so se postili tudi vsak dan vse leto.
Poleg njega pa je bilo veliko krajših in daljših postnih obdobij, ko je hrana morala biti borna.
Velikonočni post je trajal 40 dni do velike noči.
Le ob nedeljah so lahko jedli kot običajno.
Binkoštni post je trajal 7 dni.
29 SEP so praznovali dan nadangela Mihaela s postom.
Božični post je trajal od prve adventne nedelje do božičnega večera.
Ko je krščanstvo prišlo v Skandinavijo v začetku 9. stoletja , je bilo za ljudi postenje eno najtežje sprejemljivih pravil.
Na začetku so se duhovniki zadovoljili s tem, da so Vikingom prepovedali veseljačenje in meso 40 dni pred veliko nočjo, da bi se spominjali Jezusovega 40 dnevnega potovanja po puščavi.
A tega so se držali le menihi in duhovniki.
Ko je Cerkev utrdila svoj položaj na Švedskem, se je razširila ideja o vzdržnosti kot enem od načinov čaščenja boga.
Število postnih dni se je večalo.
Papeži, kardinali in škofi so zahtevali vse več odrekanja, da bi si ljudje zaslužili božjo milost.
Zahtevali so, da se več cerkvenih praznikov zaznamuje s postom v tednih pred slavjem.
V pastoralnem pismu duhovnikom naročajo:
Spodbujajte ljudi,
naj se zadovoljijo z enim obrokom ob petkih in ob vigilijah pred prazniki apostolov,
saj mnogi takrat jedo dvakrat ali trikrat in se ne držijo postov.
Ko se je število postnih dni povečalo, z njim pa tudi nezadovoljstvo ljudi, je bila cerkev prisiljena omiliti pravila.
V 12. stoletju so uvedli milejši post.
Jedilnik tako ni bil omejen le na kruh in vodo, ampak so lahko uživali vse razen alkohola, mesa sesalcev ter ptic.
Lahko so jedli zelenjavo, sadje, jagodičevje, lešnike in ribe.
Največji problem posta ni bila majhna količina hrane, ampak to, da je jedilnik hitro postal zelo enoličen.
Deček je v 15. stoletju zapisal:
Ne morete si predstavljati,
kako naveličan sem ribe in kako zelo hrepenim po mesu, saj med postom nisem dobil drugega kot soljeno ribo.
Sčasoma so ljudje začeli iskati luknje v pravilih o postenju, da bi lahko jedli okusnejšo hrano.
To je pripeljalo do tega, da je cerkev v vodi živeče živali, kot so tjulenj, vidra in bober označila za ribe, zaradi česar jih je bilo dovoljeno jesti vse postne dni.
V delih Švedske so se odločili, da bodo tudi pliskavke, ki so občasno živele v njihovih vodah, šteli med ribe.
Takšno izkrivljanje pravil je privedlo do tega, da so zaradi postenja skoraj iztrebili bobre v Skandinaviji.
Vsa živila iz govedine in drugih živali so bila prepovedana.
Kot zamenjavo za mleko so lahko drobno zmlete mandlje zmešali z vodo in začimbami.
Jajca je bilo prepovedano uživati med pustom in veliko nočjo.
Zato so gospodinje namesto tega izdelovale lažna jajca iz sesekljanih posušenih plavalnih mehurjev rib, ki so delovali kot želatina, iz medu in mandljevega mleka.
Lažni rumenjak so lahko tiste, ki so si to lahko privoščile, obarvale z žafranom.
Lažno jajce so postregli v prazni jajčni lupini.
Okus ni niti najmanj spominjal na jajca.
Posti so vplivali na razpoloženje, a bili so dobri za zdravje.
Večji del leta je višji sloj jedel veliko preveč mesa, ki so ga poplaknili z veliko piva in vina.
Tako je bil višji sloj med postenjem prisiljen jesti več zelenjave in piti manj alkohola.
Pri revnih je bilo meso redko razkošje in pivo je bilo vodeno, zato post ni imel večjega vpliva na prehrano in zdravje.
Eden od razlogov, zakaj so ljudje sovražili post, je bil, da je bilo prepovedano maslo.
Maslo je bilo živalski izdelek in zato je bilo med postom prepovedano.
Na območju Sredozemlja je bilo maslo neobičajno.
Tam so pogosteje uporabljali olivno olje, na severu pa so imeli zelo radi maslo.
Mnogi so se odločili, da se ne bodo menili za prepoved masla.
Cerkev je več stoletij poskušala prisiliti severnjake, da bi se držali posta.
Na začetku 16. stoletja je papež Leon X. dobil idejo in v tem videl zaslužek.
Ljubitelji masla so za skromen znesek lahko kupili odpustek, ki je tistemu, ki ga je kupil, dajal odpuščanje za greh, ker je jedel maslo.
Odpustki za grehe so postali zelo donosen posel, ki je prispeval k financiranju gradnje bazilike svetega Petra v Rimu.
Ko je bilo predvelikonočnega posta konec, so vzeli jajca s seboj v cerkev in slavili, da so ponovno lahko jedli jajca.
Jajca je blagoslovil duhovnik in jih obdržal kot cerkveni davek.
Ta običaj se je razvil v današnji običaj velikonočnih jajc.
V zgodnjem srednjem veku je cerkev ob postnih dneh prepovedala spolnost.
To je najhuje prizadelo nižje sloje, saj so premožnejši lahko plačali odpustke, da so se izognili tej prepovedi.
Cena za to je bila, da je bilo treba podariti postno hrano šestim ljudem.
Hrano so dali samostanu in ta je donacijo delil z revnimi iz župnije.
Ob kršitvah postenja so škofi v nemških kneževinah grozili kmetom in revnim, da jim bodo razbili zobe.
Najučinkovitejši pritisk pa so bila opozorila duhovnikov, da bodo grešniki pristali v vicah.
Brezmesni dnevi so postali velik vir dohodka za nordijske dežele, saj se je povečalo povpraševanje po ribah v Evropi.
V Baltskem morju so imeli velike količine slanikov.
Ponekod so ribiči stali na obali in vrgli mreže ter jih v kratkem času do vrha napolnili.
Ribe so posušili ali jih solili, da so ostale užitne več mesecev in jih nato odpeljali v južno in srednjo Evropo.
Vsako leto od leta 1200 do leta 1450 so izvozili 300 000 sodov slanikov v danski državi.
V dnevih pred 40 dnevnim predvelikonočnim postom so ljudje čutili potrebo po sprostitvi in iz nje je nastal pust.
Pustni čas so bili trije dnevi pred začetkom velikonočnega posta in so bili zadnja priložnost, da vsi dobro jedo in pijejo v obilnih količinah.
Beseda prihaja iz besede FASTELAVENT, ki naj bi pomenila postni večer.
Ponekod so se našemili, razgrajali in si privoščili potegavščine.
V delih Švedske so te dni izvajali ples z meči.
S pustom je na Švedsko prišlo pustno pecivo, ki se danes imenuje SEMLA in je bilo polnjeno pecivo, narejeno iz mehke in tedaj drage pšenične moke, podobno princeskam.
Pecivo, ki so ga jedli na pustni torek, so postregli s toplim mlekom.
Leta 1593 so Švedi katoliško vero zamenjali s protestantsko vero, ki ni poznala odpustkov in dtrogih pravil glede omejevanja pri hrani.
Post so sčasoma opustili, obdržali pa so pustni torek.
Na pustni torek, 12 FEB 1771, si je švedski kralj Adolf Fredrik privoščil obrok, ki je poleg veliko drugega vseboval 14 porcij pustnega peciva.
Zadela ga je kap in je umrl, kar so mnogi videli kot kazen za kršitev starih postnih pravil.
Uradnik in pesnik Johan Gabriel Oxenstierna je menil, da bi morali pustno pecivo prisiliti v izgnanstvo, potem ko je umorilo kralja.
Po celodnevnem delu na polju v sklonjeni drži v hrbtu čuti močne bolečine.
Sonce zahaja in čas je, da se odpravi domov na večerjo.
Proti domu stopa s težkim srcem.
Danes je petek.
Postni dan.
Ko sedi in gleda, ko je na mizo postavila žena vodo, kruh in malo soli, žalostno zavzdihne.
Tako je bilo v večini domov na Švedskem v srednjem veku, ko so stroga pravila cerkve v zvezi s postenjem urejala življenje vseh slojev.
Petek je bil vedno postni dan, v samostanih pa so se postili tudi ob sredah.
Nekateri duhovniki in menihi so se postili tudi vsak dan vse leto.
Poleg njega pa je bilo veliko krajših in daljših postnih obdobij, ko je hrana morala biti borna.
Velikonočni post je trajal 40 dni do velike noči.
Le ob nedeljah so lahko jedli kot običajno.
Binkoštni post je trajal 7 dni.
29 SEP so praznovali dan nadangela Mihaela s postom.
Božični post je trajal od prve adventne nedelje do božičnega večera.
Ko je krščanstvo prišlo v Skandinavijo v začetku 9. stoletja , je bilo za ljudi postenje eno najtežje sprejemljivih pravil.
Na začetku so se duhovniki zadovoljili s tem, da so Vikingom prepovedali veseljačenje in meso 40 dni pred veliko nočjo, da bi se spominjali Jezusovega 40 dnevnega potovanja po puščavi.
A tega so se držali le menihi in duhovniki.
Ko je Cerkev utrdila svoj položaj na Švedskem, se je razširila ideja o vzdržnosti kot enem od načinov čaščenja boga.
Število postnih dni se je večalo.
Papeži, kardinali in škofi so zahtevali vse več odrekanja, da bi si ljudje zaslužili božjo milost.
Zahtevali so, da se več cerkvenih praznikov zaznamuje s postom v tednih pred slavjem.
V pastoralnem pismu duhovnikom naročajo:
Spodbujajte ljudi,
naj se zadovoljijo z enim obrokom ob petkih in ob vigilijah pred prazniki apostolov,
saj mnogi takrat jedo dvakrat ali trikrat in se ne držijo postov.
Ko se je število postnih dni povečalo, z njim pa tudi nezadovoljstvo ljudi, je bila cerkev prisiljena omiliti pravila.
V 12. stoletju so uvedli milejši post.
Jedilnik tako ni bil omejen le na kruh in vodo, ampak so lahko uživali vse razen alkohola, mesa sesalcev ter ptic.
Lahko so jedli zelenjavo, sadje, jagodičevje, lešnike in ribe.
Največji problem posta ni bila majhna količina hrane, ampak to, da je jedilnik hitro postal zelo enoličen.
Deček je v 15. stoletju zapisal:
Ne morete si predstavljati,
kako naveličan sem ribe in kako zelo hrepenim po mesu, saj med postom nisem dobil drugega kot soljeno ribo.
Sčasoma so ljudje začeli iskati luknje v pravilih o postenju, da bi lahko jedli okusnejšo hrano.
To je pripeljalo do tega, da je cerkev v vodi živeče živali, kot so tjulenj, vidra in bober označila za ribe, zaradi česar jih je bilo dovoljeno jesti vse postne dni.
V delih Švedske so se odločili, da bodo tudi pliskavke, ki so občasno živele v njihovih vodah, šteli med ribe.
Takšno izkrivljanje pravil je privedlo do tega, da so zaradi postenja skoraj iztrebili bobre v Skandinaviji.
Vsa živila iz govedine in drugih živali so bila prepovedana.
Kot zamenjavo za mleko so lahko drobno zmlete mandlje zmešali z vodo in začimbami.
Jajca je bilo prepovedano uživati med pustom in veliko nočjo.
Zato so gospodinje namesto tega izdelovale lažna jajca iz sesekljanih posušenih plavalnih mehurjev rib, ki so delovali kot želatina, iz medu in mandljevega mleka.
Lažni rumenjak so lahko tiste, ki so si to lahko privoščile, obarvale z žafranom.
Lažno jajce so postregli v prazni jajčni lupini.
Okus ni niti najmanj spominjal na jajca.
Posti so vplivali na razpoloženje, a bili so dobri za zdravje.
Večji del leta je višji sloj jedel veliko preveč mesa, ki so ga poplaknili z veliko piva in vina.
Tako je bil višji sloj med postenjem prisiljen jesti več zelenjave in piti manj alkohola.
Pri revnih je bilo meso redko razkošje in pivo je bilo vodeno, zato post ni imel večjega vpliva na prehrano in zdravje.
Eden od razlogov, zakaj so ljudje sovražili post, je bil, da je bilo prepovedano maslo.
Maslo je bilo živalski izdelek in zato je bilo med postom prepovedano.
Na območju Sredozemlja je bilo maslo neobičajno.
Tam so pogosteje uporabljali olivno olje, na severu pa so imeli zelo radi maslo.
Mnogi so se odločili, da se ne bodo menili za prepoved masla.
Cerkev je več stoletij poskušala prisiliti severnjake, da bi se držali posta.
Na začetku 16. stoletja je papež Leon X. dobil idejo in v tem videl zaslužek.
Ljubitelji masla so za skromen znesek lahko kupili odpustek, ki je tistemu, ki ga je kupil, dajal odpuščanje za greh, ker je jedel maslo.
Odpustki za grehe so postali zelo donosen posel, ki je prispeval k financiranju gradnje bazilike svetega Petra v Rimu.
Ko je bilo predvelikonočnega posta konec, so vzeli jajca s seboj v cerkev in slavili, da so ponovno lahko jedli jajca.
Jajca je blagoslovil duhovnik in jih obdržal kot cerkveni davek.
Ta običaj se je razvil v današnji običaj velikonočnih jajc.
V zgodnjem srednjem veku je cerkev ob postnih dneh prepovedala spolnost.
To je najhuje prizadelo nižje sloje, saj so premožnejši lahko plačali odpustke, da so se izognili tej prepovedi.
Cena za to je bila, da je bilo treba podariti postno hrano šestim ljudem.
Hrano so dali samostanu in ta je donacijo delil z revnimi iz župnije.
Ob kršitvah postenja so škofi v nemških kneževinah grozili kmetom in revnim, da jim bodo razbili zobe.
Najučinkovitejši pritisk pa so bila opozorila duhovnikov, da bodo grešniki pristali v vicah.
Brezmesni dnevi so postali velik vir dohodka za nordijske dežele, saj se je povečalo povpraševanje po ribah v Evropi.
V Baltskem morju so imeli velike količine slanikov.
Ponekod so ribiči stali na obali in vrgli mreže ter jih v kratkem času do vrha napolnili.
Ribe so posušili ali jih solili, da so ostale užitne več mesecev in jih nato odpeljali v južno in srednjo Evropo.
Vsako leto od leta 1200 do leta 1450 so izvozili 300 000 sodov slanikov v danski državi.
V dnevih pred 40 dnevnim predvelikonočnim postom so ljudje čutili potrebo po sprostitvi in iz nje je nastal pust.
Pustni čas so bili trije dnevi pred začetkom velikonočnega posta in so bili zadnja priložnost, da vsi dobro jedo in pijejo v obilnih količinah.
Beseda prihaja iz besede FASTELAVENT, ki naj bi pomenila postni večer.
Ponekod so se našemili, razgrajali in si privoščili potegavščine.
V delih Švedske so te dni izvajali ples z meči.
S pustom je na Švedsko prišlo pustno pecivo, ki se danes imenuje SEMLA in je bilo polnjeno pecivo, narejeno iz mehke in tedaj drage pšenične moke, podobno princeskam.
Pecivo, ki so ga jedli na pustni torek, so postregli s toplim mlekom.
Leta 1593 so Švedi katoliško vero zamenjali s protestantsko vero, ki ni poznala odpustkov in dtrogih pravil glede omejevanja pri hrani.
Post so sčasoma opustili, obdržali pa so pustni torek.
Na pustni torek, 12 FEB 1771, si je švedski kralj Adolf Fredrik privoščil obrok, ki je poleg veliko drugega vseboval 14 porcij pustnega peciva.
Zadela ga je kap in je umrl, kar so mnogi videli kot kazen za kršitev starih postnih pravil.
Uradnik in pesnik Johan Gabriel Oxenstierna je menil, da bi morali pustno pecivo prisiliti v izgnanstvo, potem ko je umorilo kralja.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
22.06.2018 ob 11:34
200 g špinače
100 g pora
50 g mandeljev
1 liter zelenjavne jušne osnove
1 jedilna žlica medu
sol
poper
špinačo operi, jo blanširaj in na grobo nasekaj
por splakni in ga na drobno nareži
mandlje olupi in jih daj v lonec z dvema decilitroma vode
dodaj nasekljano špinačo in zmečkaj v gosto zmes
kašo iz mandljev in špinače prelijte v lonec z zelenjavno jušno osnovo in dodaj malo popra
nato naj se kuha 5 minut
dodaj por in pusti, da se kuha 2 do 4 minute
začini z medom, soljo in boljšim poprom
juho postrezite toplo, s kruhom kot edinim dodatkom