O tem sem že pisala. Finančno pomagam preživeti eni mami in njenim otrokom v Afriki, ker se mi tak način zdi najbolj primeren. Pa financiram šolanje eni mali punčki, tudi v njeni domovini.

Cel svet je obsla slika utopljenega 3-letnika, ki je tako zaradi svoje tragicne smrti postal poster boy za migrantsko krizo. Mene pa haunts neka druga slika, odkar sem jo pred par leti videla v Nationa Geographicu. Slika, ki ni obsla vsega sveta, ampak le narocnike revije. Slika, ki prikazuje otroka, ki je bil na smrt duse obsojen pri 10 letih. Slika, ki ni sprozila ogorcenja po celem svetu. Slika, zaradi katere ljudje niso hiteli pripravljati pomoci za prizadete. In vendar je to prav tako slika smrti. Drugacne smrti, a vendarle smrti. Smrti duse, o smrti upanja, o smrti prihodnosti. Ko vse to zgubis, si mrtev, tako kot 3 -letni utopljenec. On je trpel nekaj minut, otrok na tej sliki bo trpel vse zivljenje. Prav tako njegovi otroci in otroci njegovih otrok. Govorim o sliki 14-letne deklice ki koplje svojo novorojenko, medtem, ko ob njej sedi njena 2-letna hci. Deklicin obraz je mrtev, kar pocne, pocne avtomaticno, kot robot. Brez otrostva, brez pravic, brez izobrazbe, vredna toliko kot ovca, ki se pase na hribu za hiso. Vredna za razplod, a ne vredna clovecnosti. To je slika, ki me haunts. Zakaj se tako trudimo, da bi tako smrt uvozili v Evropo? http://proof.nationalgeographic.com/files/2013/11/MM7772_100730_09553.jpg