Hawking kot otrok ni potreboval opornic. Prve simptome je dobil, ko mu je bilo okoli 20 let. In povprecna zivljenjska doba za Lou Gehrig's disease, ki jo je imel, je bila takrat in je danes se vedno 2 do 3 leta po diagnozi.

Steven Hawking, ki je imel progresivno terminalno bolezen, je bil zvit kot presta, kljub temu si ni nabavljal opornic, da bi z njimi nategoval misice in ohranjal svoje telo ravno. Verjetno je vedel, zakaj se jim je odpovedal. Drugo vprasanje je, koliko koristi te opornice. Pri 1 letu starosti sem dobila kovinske sine za noge, od stopal do riti. Samo enkrat sta mi jih starsa namontirala. Baje sem tako jokala, da je oce odlocil, da njegov otrok ne bo nikoli vec v tej mucilni napravi. Delala sva vaje, veliko sva hodila in noge so se popolnoma uredile do 4. leta starosti. Kar naj bi po mnenju zdravnikov bil cudez. Kasneje sem spoznala eno deklico, kakih 10 let z istim problemom, kot sem ga imela jaz in njene noge se niso nikoli popravile. Moja pricakovana zivljenjska doba ni bila 15 let, zato ne vem, kako bi zavrnitev opornic sprejela, ce se mi noge ne bi znormalizirale. Povsem drugo pa je pri otroku, ki vidno trpi in se ve, da ima pred sabo le nekaj kratkih let. Pri teh se mi zdi , da bi morali upostevati otrokovo mnenje, oziroma njegove reakcije, ne pa mu na silo montirati stvari, zaradi katerih bo prezivel tistih nekaj let v se hujsih bolecinah kot sicer.