Okolje hiš, zlasti v predmestju, je bilo zelo kmečko. Hiše so obdajali svinjaki, hlevi, skednji, sušilnice, šupe, kozolci… Živina se je pasla takoj zadaj za hišami. Svinje, ovce, koze so se pasle po ulicah. 1681 V Berlinu prepovedali rediti in pitati prašiče. 1784 V Ljubljani kresijska oblast ukazala, naj imajo meščani prašiče zaprte, da se ne bodo podili po mestu. Drugače jih bodo mestni biriči polovili in lastnikom vrnili le, če jim bodo plačali posebno odškodnino. 1785 Mestni očetje niso ugodili gostilničarju pri Slonu, da bi razen hleva za konje in šupe za vozove smel postaviti še skedenj za mlačev. Dejali so, da to ne spada v mesto, marveč na polje. 1788 Posestnik v Gradišču želel postaviti poleg hiše pod za mlačev, češ da ni nevarnosti za ogenj. Dovolili so mu, če bo mlatil le podnevi. 1789 Oblast je popustila in dovolila mlatiti tudi ponoči, ako so imeli luč v svetilkah dovolj zavarovano. Naročili so, da morajo biti sušilnice in terilnice za lan zaradi varnosti primerno oddaljene od hiš. Naročili so, da mesarski psi ne smejo prosto letati okrog. Ponoči morajo biti varuhi mesnic in stojnic privezani z verigo.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Število beračev in ubogih, ki so živeli le od miloščine, je naraslo zlasti po 30 letni vojni. Ti so bili odmaknjeni od mestnega središča v zapuščenih delih predmestja. Meščani so slišali le o pretepih, ubojih in divji razvratnosti po zakotnih beznicah ali ko je bilo treba seči v žep po miloščino. Če je ob epidemijah umrlo več ljudi v predmestju kakor v mestu, je bilo to zaradi uboštva in silne zanemarjenosti. Razen z vojnimi poškodovanci se je število beračev večalo s pobeglimi hlapci in kmeti, ki so po kužnih boleznih, ujmah in požarih zapuščali zemljo in dom in se ob cerkvah, sejmih, gradovih nastavljali kot slepi, kruljavi, mutasti, božjastni ali obsedeni, da so zbudili usmiljenje in dobili miloščino v denarju, jedi ali obleki. Ob pomanjkanju in draginji so trpeli tudi tisti, ki so bili deležni oskrbe v špitalu ali lazaretu. Šli so beračit na cesto. Prizadeti so bili tudi beraški redovi frančiškanci in avguštinci, ki so bili odvisni od miloščine in so imeli malo zemlje. Leta 1569 so naročili mestnemu blagajniku, naj nastavi še enega beraškega strahu. Beraški strahovi so bili do sredi 19. stoletja. Leta 1593 so prepovedali dajati po večernem zvonjenju pijačo. Bogokletnikom so obetali, da jih vtaknejo v kletko pred rotovžem. Leta 1615 so v Ljubljani postavili komisije, ki so šle od hiše do hiše, popisale ljudi, odpravile iz mesta postopače in preprečile tatvine, nečistovanja in bogokletstva. Strogi ukrepi so bili zoper pijančevanje rokodelcev. V sporazumu z rokodelci so sklenili, da bo sedel 14 dni v stolpu ali na Tranči, kdor bo doma ali na cesti preklinjal. Leta 1651 so v Ljubljani popisali in jim dali pločevinaste značke. Med berače so se ob tržnih dneh vrinili kmetje in postopači s podeželja. Tržni pazniki so jim bili vestno za petami. Kdor se je po prvem izgonu spet pojavil v mestu, ta je romal v zapor ali pa so mu za odhodnico naložili nekaj gorkih s palico. Te paznike so imenovali BERAŠKI STRAH. Leta 1767 je 4000 beračev na veliki petek oblegalo vrata vseh ljubljanskih cerkva. Leta 1786 je bil v Ljubljani ustanovljen Ubožni inštitut ali Združenje iz ljubezni do bližnjega. Leta 1789 so v meščanskem špitalu ustanovili porodnišnico Leta 1798 je imel Ubožni inštitut 328 podpirancev. Do leta 1822 je obstojal Glavni ubožni sklad.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Meščani, ki so si nabrali premoženja so plemiče posnemavali v obleki, pojedinah, opremi in livrirani služinčadi. Na tihem so stiskali in se omejevali v izdatkih, doma pa so se oblačili v mahedravo hišno suknjo. Stanovanje so imeli opremljeno skromno razen sobe, ki je bila bahavo opremljena za sprejeme gostov. Ako se je dalo, so si od vlade, ki ji je manjkalo denarja, kupili plemiško pismo, da so tako prišli do grba in naslova. Staro plemstvo je novince preziralo. Niso jih priznali za enakovredne. Niso jih sprejemali v svoje ustanove in redove. Leta 1747 je zaradi uboštva Marija Terezija dovolila, da se v Ljubljani ustanovi zastavljalnica. Ta ni uspevala, ker je poslovala javno, dolžniki pa so želeli, da ostanejo težave na zunaj skrite. Zasebnim oderuhom je bilo treba za posojeni goldinar plačevati na teden 1 krajcar obresti. Tako se je dolg v enem letu skoraj podvojil. Tudi konec stoletja, ko je prihajala francoska revolucija, je bilo treba štediti s pojedinami, obleko in nakitom. Namesto pravega so nosili ponarejeno blago in brušeno steklo namesto diamantov in rubinov. Namesto usnjatih stenskih tapet so uporabljali papirnate tapete. Namesto porcelana so uporabljali kameninasto keramiko. Leta 1800 je francoski oficir zapisal: Ljubljana dela z Gradom, s svojimi stolpi in s cerkvami vtis premožnega mesta. Trgovci stoje dobro, povsod se vidi blagostanje, ki ga navadno najdeš le v velikih trgovskih središčih. Na dobre razmere kaže tudi dejstvo, da v mestu ni opaziti beračev in nič slabo oblečenih ali celo v krpe odetih ljudi. Moški se odlikujejo z okretnostjo, ki je med Nemci zlepa ne najdeš. Že pri površnem opazovanju se mi je zbudila želja, da bi ženske mogel pobliže spoznati. Njihovo obleko določa vsemogočna moda, njihova zunanjost pa me v vsakem oziru spominja na lepotice. Življenjsko raven meščanov dobro označuje okolnost, da je imelo domala vsako gospodinjstvo enega ali več poslov. Hlapci in dekle so ostajali desetletja pri isti hiši, kjer so bili večkrat preskrbljeni tudi za stare dni. Bili so del družine. Imeli so skupno mizo, če ne z gospodarjem, pa vsaj z nedoraslimi otroci. V navadi je bila skupna jutranja in večerna molitev. Leta 1758 je svoji dosluženi kuharici, ki je odšla k teti na deželo, obljubil Rakovec (Raigersfeld) da ji bo do smrti plačeval 24 goldinarjev letne podpore. Toliko je imela na leto plače hišna z vso oskrbo v družini, kuharica malo več, kuhinjska dekla in hlapec malo manj. S kuharico je bil enak v plači livrirani sluga, ki je jedel s služinčadjo. Dobil je tudi livrejo in manjši dodatek za kruh in vino. Zasebnemu tajniku je Rakovec dajal 60 goldinarjev letne plače, prosto stanovanje in hrano od gosposke mize. Pri poslih so bile pogoste tožbe o povprečnosti, zanikrnosti, nevestnosti in moralni malopridnosti poslov. Leta 1787 je poselski red Jožefa II. zahteval točno izvrševanje vseh opravil. Brez gospodarjevega dovoljenja posel ni smel v gostilno, na ples ali drugam od doma. Posel ni smel samovoljno pretrgati službenega razmerja. Hlapca, ki je gospodarju pobegnil v drugo službo, je župan kaznoval na 10 udarcev s palico. Ostati je smel v novi službi, če ga prejšnji gospodar ni maral nazaj. Dekla, ki je gospodarju ušla, ker je zahteval plačilo za pobito porcelansko posodo, je morala škodo povrniti. Zaradi pobega je presedela 48 ur v zaporu ob kruhu in vodi.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Spomnim se. Par let nazaj nisem uspel uiti eni ženski. V brunarci v mrazu in pozimi si me je vzela trinajstkrat. Verjetno si predstavljate, kako sem trpel.

poslano v temi :: Druga obcina

Prijatelji te težko peljejo ven, če jih nimaš.

poslano v temi :: Če si rojen 13ga

Če si rojen 13ga živiš v svetu teme. 26 = 13+13

poslano v temi :: Če si rojen 13ga

Flickr je.

poslano v temi :: Zdajle grem k Mončiki

ni Džisus Ramadan je

poslano v temi :: Zdajle grem k Mončiki

zdaj je prepozno zdaj trpim saj vem to je zato, ker sem rojen 13ga

poslano v temi :: Zdajle grem k Mončiki

men nikol ne rečeš Hvala

poslano v temi :: Zdajle grem k Mončiki