Petelin je bil daritvena žival sončnemu in svetlobnemu božanstvu in njegovo simbolično znamenje. Sončnemu božanstvu so Sloveni zažigali kresove o vseh letnih časih. O božiču, ko se sončna luč znova porodi. Spomladi, ko naj sončno prerojenje daje travi rast, žitu klas in drevju sveže listje. O poletnem kresu, ko je stalo sonce najvišje. Na kresni večer so se zbrali posestniki šempetrskega predmestja na bregu Ljubljanice. Kakor na Koroškem, so vsak po svoji deski zakurili manjši kres, ki je odplaval po reki navzdol. Ko je ta tradicija obledela, so novi priseljenci na desko pritrdili samo sveče. V zvezi s praznovanjem rojstva novega sonca o božiču so bili tudi obhodi kolednikov, ki so z voščili za srečno in rodovitno novo leto zavzemali zarodejne dni med božičem in svetimi tremi kralji, ko so zlobni duhovi ljudem najbolj nevarni. Ker krščanstvo ni moglo odpraviti koledniškega popevanja, je to združilo s čaščenjem Kristusovega rojstva. Že za časa Trubarja so koledniki peli samo svete pesmi. 1563 Piše Trubar, da živi vse brez brige in pokore v zabavah. 1575 Šolniki pri Šenklavžu so prosili pri magistratu za dovoljenje, da bi smeli koledniško peti za 3 kralje. Dovolili so jim s pogojem, da se morajo dostojno obnašati. 1583 Dalmatin se baha, kako so Trubarjeve slovenske duhovne pesmi s svojimi ljubkimi melodijami izpodrinile nepotrebne in pohujšljive zaljubljene popevke. Ljubavno pesništvo in vražarstvo so pozneje zatirali jezuiti. Po 100 letih so z zatiranjem nadaljevali jožefinci in janzenisti. Pri tem so iztrebili marsikatero starino, ki bi bili zanjo hvaležni zgodovinarji in narodopisci. Koledovanje so preganjali, češ da izziva nerede, da je petje ob mrazu nezdravo in da so pesmi razuzdane in pohujšljive. Božične, spomladanske in poletne kresove so zatirali z izgovorom varčevanja z lesom. 1758 Kresijski glavar za Gorenjsko je opozoril zemljiške gosposke in mesta na pojedine ob porokah, krstih in sedminah, kjer trajajo ženitovanja tudi po več dni in spravljajo ljudi v dolgove. Pojedine na 7 dan po smrti se sprevračajo v požrtije, združene z nekrščanskim praznoverjem. V hiši umrlega niso smeli zažgati ognja za peko kruha, da bi duša umrlega na ta dan ne trpela hudih muk. Ko so postavili na mizo jedi, je prižgal vsak gost svojo svečo, nekoliko so molili, nakar so nadaljevali s požrtijo. 1786 Zoper vraževerne požrtije na sedmi dan se je iznova obračala okrožnica notranjeavstrijskega gubernija, ki pristavlja, da so na Kranjskem še vedno kraji, kjer je tudi najrevnejši prisiljen, da priberači vsaj 1 cekin, da more razdeliti med pogrebce kruh, znan pod imenom trenta. Okrožnica vabi duhovščino, da odpravi razuzdanost in vraževernost, ki kaže na pomanjkljivo nravno in versko vzgojo. Iz starih časov koreninijo še navade o pustu (žaganje babe, pokop pusta), jurjevanju, veliki noči (kolač v obliki sončnega kolesa, rdeči pirhi kot obredna jed, ki na polju zakopani povzročijo rodovitnost ter varujejo pred točo), svatbah (ženin zavrti nevesto po teku sonca, napijanje v smeri sonca, tako se tudi svatje usedajo za mizo, na baližu mora biti petelin). Največ važnosti je bilo na obilo jedi in pijače zlasti na ženitninah. Ženitovanja so praznovali po več dni. Z jedjo in pijačo niso gostili le svatov. Pridrenjali so se tudi nepovabljeni voglarji in berači. Ob godbi in petju so vreščali in hrumeli, noro plesali, jedli, pili in razbijali posodo in glave. Kdor ob takih prilikah ni bil radodaren, se je zameril ali celo osovražil za celo življenje. Poleg ženitovanj je bilo še polno drugih zasebnih praznikov kot so bile krstne in birmanske botrine, nove maše in preoblačenje ob sprejemu v samostan. Vse to je bilo z bogatimi gostijami. Na godovanje se ni smelo pozabiti. Zaradi nezmernega uživanja je prišlo tudi do resnih nesreč. 1756 Osmošolec je na dan svojega godu zoper navado preveč pil. Ker mu ni bilo dobro, se je podal ven na hodnik, kjer se je preveč nagnil čez ograjo, padel na dvorišče in se ubil. Na številnih cerkvenih praznikih, proščenjih in romanjih k božjepotnim na Dobrovo, v Dravlje in na Šmarno goro je bilo vedno zelo živahno in pestro, saj je cerkev združevala vse stanove in je nagnjenje po divjem uživanju zbliževalo ljudi, le da niso mogli enako trošiti.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

1524 Tesar je zaslužil na dan po 9 krajcarjev, navaden delavec pa po 3 do 5 krajcarjev. 1576 Po določbah Reda za obede in vinotoče na Kranjskem je stal v ljubljanskih gostilnah boljši obed 10 krajcarjev, obed za služabništvo s poličem vina 8 krajcarjev, hlevnina za konja za 24 ur pa 3 krajcarje. 1609 Gosposki obed z mesom in ribami je stal 15 krajcarjev, obed za sluge 12 krajcarjev in hlevnina za konja 5 krajcarjev (samo za čez noč 3 krajcarje). 1618 Mestni policijski red je delavcem, ki so se mu zdeli prevzetni in niso prevzeli dela, če jih niso preplačali, določil plačo za 1 dan poleti na 12 krajcarjav, pozimi pa na 10 krajcarjev. Ženski je določil 6 do 7 krajcarjev. Kdor ni hotel delati za te cene, ga je mestni sodnik dal zapreti na Tranči. Tiste, ki bi poleti ob največjem delu letali na deželo, naj jeseni in pozimi ne trpe v mestu. 1734 Stal je v Ljubljani navaden obed (juha, zelje, govedina, obara, pečenka, solata) s poličem dolenjca in kruhom za osebo 21 krajcarjev, s poličem vipavca pa 24 krajcarjev. Večerja s poličem cvička in kruhom je bila za osebo 21 krajcarjev. Za sobo za noč in dan s posteljo in lučjo za osebo je bilo 12 krajcarjev. Obed za služinčad in voznika (juha, zelje, govedina, ričet) s poličem dolenjca in kruhom za osebo je bilo 16 krajcarjev, za posteljo in luč pa še 4 krajcarje. Hlevnina za konja čez noč in dan s tretjino ljubljanskega mernika ovsa je bilo 21 krajcarjev, brez ovsa pa 12 krajcarjev. Sredi 18. stoletja je stal bokal boljšega vina 17 krajcarjev, navadnejšega 12 do 14 krajcarjev. Cviček je bil po 8 do 10 krajcarjev, pivo pa po 4 krajcarjev. 1796 Cehovski zidarski polir je zaslužil poleti na dan 36 krajcarjev, pozimi pa 30 krajcarjev. Zidarski pomočnik je zaslužil poleti 24 krajcarjev, pozimi pa 20 krajcarjev. Tesar je zaslužil poleti 21 krajcarjev, pozimi pa 18 krajcarjev. Dninar je zaslužil poleti 14 krajcarjev, pozimi pa 11 krajcarjev. Kdor je zahteval več, je bil kaznovan prvič z zaporom 8 dni. Drugič je romal za 1 mesec v prisilno delavnico. Tretjič je izgubil obrtno pravico.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

8 JUL 1528 so Turki oplenili in požgali vse Ljubljansko polje. Že zgodaj je pridrlo do Dragomlja 3000 do 4000 Turkov. Ostalo ni nič, razen siromaštva in žalosti. Ihanska kronika

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Otroci brez staršev, revščina je velikanska, ubiti ljudje ležijo po poljih in cestah, ozračje je nasičeno s smradom požganih vasi in hiš. Ihanska kronika. Poročilo iz leta 1472.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Iz Beričevega so Turki nekoč odpeljali več deklet na Turško. Ena je bila tako srečna, pravi ustno izročilo, da se je rešila sužnosti in se vrnila v rojstno vas. Ihanska kronika

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

govoriš o štrudlu?

poslano v temi :: Krožnik

jaz sem sam mončiki hotu pomagat 🙂

poslano v temi :: Krožnik

https://i.pinimg.com/564x/09/88/23/098823771fb36a231a1fac13a5539342.jpg

poslano v temi :: Umetnost taka in drugačna

https://i.pinimg.com/564x/4c/ba/49/4cba4918c5709b7619140ada8366a963.jpg Heinrich Wassmuth (1915)

poslano v temi :: Umetnost taka in drugačna

Popot'vanje, bratje, Je naše življenje, Mož modrih od nekdaj Je to govorjenje. Skoz ktere dežele Pa pot nas pelja, Naj pesmica moja Na znanje vam da. Po travnikih prva Nas pisanih pelje ; Marjetice zlate V stezice nam stelje ; Otroci brezskrbni Po travci tekó, V rumenkaste lasce Cvetice pletó. Mladenčev, dekličev Je druga dežela. Razlega se petje Vesel'ga kardela ; Si delajo sanje Od zlatih gradov, Pa skušnje jim manjka Modrosti darov. Po tretji hladno je, Gre pot čez višave, Se kri umiri, Se razjasnijo glave ; Se trudijo z delom Postavni možje, Sad truda berejo, Za prihod skrbé. Čez gole vrhove V četrti so pota. Je mrzlo že srcu, Ne greje gorkota ; Pa starčekom kmalo Dežele je kraj. Tako je na zemlji Le kratek naš raj. Jernej Uršič 1784 - 1860

poslano v temi :: STARA PESMARCA