V mesto Wetzlar je bil prišel možak, kteri je pravil, da je nekdanji cesar Friderik II.
Med narodom je bila razširjena novica, da Friderik ni umrl, da še živi ter se vrne na prestol.
Izviti goljuf, Tile Kolup, porabi to pripovedko.
Bil je namreč umrlemu Frideriku po obrazu in po postavi zelo podoben.
Pride torej v Wetzlar ter začne pripovedovati, da je on nekdanji cesar, da ga ni veselilo več vladati, da je izbežal torej v sveto deželo na grob Izveličarjev.
Pravi, da so na Nemškem pokopali nekega slugo mesto njega.
V sveti deželi so ga ujeli neverci.
Dolgo časa je bil v sužnosti, dokler se mu posreči pobegniti.
Vrnil se je na svoj dom, ker je slišal, da razsaja sedaj grof Habsburški po njegovi deželi.
Ukrotiti ga hoče, ker ravna tako hudo z njegovimi vitezi in z njegovim ljudstvom.
Lahkoverni ljudje so poslušali radi tak govor.
Še bolj je pa ugajal mogočnežem, ktere je krotila roka Rudolfova.
Mesto Wetzer ga sprejme torej v svoje ozidje.
Kmalu pridro ljudje od vseh strani k svojemu staremu cesarju.
Kmalu se začne upor zoper pravega kralja.
Že so se postavljali vitezi ob Renu na goljufovo stran.
Rudolf je zvedel kmalu to novico.
S prva se je smejal takim pripovedkam.
Ker je pa rastel upor, pride Rudolf s svojo vojsko pred mesto ter zahteva, naj mu izroče meščani goljufa.
Ti se obotavljajo nekaj časa.
Ko se pa pripravi kralj na boj, pregovore meščani goljufa, naj gre sam pred Rudolfa dokazat, da je on Friderik.
Rudolf ga začne izpraševati.
Vprašal je pametno.
Kolup kmalu ni vedel odgovora več.
Pokazalo se je jasno, da je goljuf.
Zato ga da sežgati kralj na grmadi.
To je bila res huda kazen.
Rudolf je bil sicer usmiljenega srca, ali tu se ni smel obotavljati, kajti upor je bil narastel že preveč.
Moral je pokazati ljudem, da ga nikdo ne sme goljufati.
Strogosti mu v tem slučaji tudi ni zameril nikdo.
Saj je bilo znano, da je odgovarjal svojim prijateljem, kteri so mu očitali, da je večkrat predobrega srca:
Že večkrat sem se kesal,
če sem bil prestrog,
nikdar pa še ne,
če sem bil predober !
Po teh besedah se je vedel.
Vsakega prošnjika, tudi največjega reveža je poslušal rad.
Ko so hoteli poditi nekdaj njegovi stražniki nekaj ljudij raztrganih in razcapanih, ki so hoteli govoriti ž njim, iz palače, rekel je Rudolf :
Saj nisem kralj,
da bi me zapirali v mojo palačo,
ampak da sodim pravično vsakemu !
Pred drugimi dal je poklicati reveže pred sé, prijazno je poslušal njihove tožbe ter jim pomagal v nadlogi.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE |
poslano v temi :: Miš, še en teden lahko ostanete!