Pošlji vabilo za prijateljstvo
Pošlji zasebno sporočilo
Poslednje dni svojega plemenitega življenja je bil Rudolf v Germersheimu.
Ko vidijo zdravniki in svetovalci njegovi, da ne more živeti več dolgo, izbero si izmed sebe enega, naj bi mu povedal, da se mu bliža zadnja ura.
Ta stopi pred kralja, ko je ravno igral šah.
Prosi ga, naj bi mu smel povedati nekaj.
»Le povej! Kaj ti je na srcu?« pravi kralj.
Poslanec odgovori:
Gospod, ne tugujte radi tega, kar vam moram povedati.
Mož ste, poznate dobro svet.
Veste, da nikdo, naj si bode še tak, ne more uteči smrti.
Skrbite torej, da končate dobro svoje življenje, kajti zdravniki so mi naročili, naj vam poročam, da vam ni več dolgo živeti !
Prijazno pogleda Rudolf govornika ter pravi:
Dobro!
Tedaj ne smem ostati več tu!
V Spiro hočem iti.
Tam je pokopanih več mojih prednikov, kraljev.
Živ hočem še priti tja, da me ne bo treba voziti.
Tako stori.
Po mestu se začne žalovanje, ko se razglasi novica, da hoče kralj iti v Spiro umirat.
Rudolf pa sede na konja, napravi se na pot.
Na strani njegovi jahala sta dva duhovnika.
Govorila sta mu o Bogu, razlagala sta mu verske resnice.
Ljudje so se čudili, da se kralj ni izpremenil kar nič, akoravno je vedel, da se mu bliža smrt.
Njegovo obličje je bilo veselo, dobre volje je bil, ker se mu je bližalo nebeško veselje.
V Spiri je bilo vse natlačeno ljudi, ki so hoteli videti zadnjič svojega kralja.
Solze so oblivale kmete in reveže, kterim je bil oče v svojem življenji.
Pripravljal se je na smrt, sprejel je poslednje sveto olje in telo Gospodovo.
Tako se je bližala ura, namenjena vsakemu.
Do zadnjega trenotka je govoril in je bil pri zavesti.
Vdan v Božjo voljo izdahne svojo dušo 15 JUL 1291.
Po mestu so zadoneli žalostno zvonovi.
Ljudje so jokali za svojim kraljem, od vseh strani so prihajali k pogrebu.
Pokopali so ga na onem mestu, ktero si je izbral sam, v stolni cerkvi Preljube naše Gospe.
Tako je živel in umrl Rudolf Habsburški, začetnik naše avstrijske cesarske rodovine, katera gospoduje v najlepšem in najmogočnejšem cesarstvu na zemlji.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
Nekdaj je bil Rudolf v vojaškem taboru.
Tedaj pride učenjak iz Strassburga in mu izroči učen spis o vojskah med Rimljani in Nemci in o lastnostih dobrega vojskovodje.
Rudolf pregleda učeno delo in da potem učenjaku zlato verižico ter mu ukaže prinesti precejšnjo vsoto denarja.
Ko so vitezi to videli, menili so, naj bi se s tem denarjem raje nakupilo orožje.
Rudolf pa jim reče:
Kaj se vam ne zdi prav, da učenjaki hvalijo hrabre vojake?
S tem tudi nas spodbujajo k večji hrabrosti in vstrajnosti.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast Dobro, da zdaj vem, da Crna gora pomeni Crni gozd. So res mojstri tile strici zgoraj.
Ker se stalno kregajo: po zenskih linijah so najblize Bolgarom, nato priblizno enako juzni Hrvaski in Srbiji, sledit Romunija in takoj za njo Bosna.
Po moski liniji so najblize Makedoncem in bosanskim Srbom in, tudi Romunom, a imajo dosti vec severnoafriske haplogrupe kot drugi Srbi, Hrvati in Romuni in manj originalne balkanske od Srbov in Hrvatov.
Lelj, razlozi to o Duklji.poslano v temi :: ČRNA GORA
Nekdaj je prišel Rudolfa pomoči prosit ubožen trgovec.
Rudolf ga prijazno posluša, potem pa pravi:
Vzemite me kot tovariša pri kupčiji.
Tu vam izročam vsoto denarja.
Kupite si v Argavu 12 sodov slanikov, peljite jih po Renu v Kolónijo.
Tam jih prodajte, kupite vina in je peljite na prodaj v Strassburg.
Trgovec Rudolfa opomni:
Vi se šalite, gospod grof !
Iz Švice naj peljem slanike v Kolónijo, kjer jih prav po ceni dobivajo iz bližnje Holandije?
In v Kolóniji naj kupim dragega vina, da je postavim na prodaj v vinorodni Alzaciji?
Rudolf mu odgovori:
Da, tako storite !
Le pod tem pogojem sem vam tovariš pri kupčiji.
Trgovca je silila potreba, in se je ravnal po tem nasvetu.
A kaj se zgodi?
Iz Holandije isto leto ni bilo dobiti slanikov, in trgovec je v Kolóniji švicarske prav dobro prodal, tam je kupil vina in napravil dobro kupčijo ž njim v Alzaciji, kjer je isto leto toča pobila po vinogradih.
Po dvojni srečni kupčiji je postal trgovec bogat mož in ves vesel je hitel v Švico k svojemu kupčijskemu tovarišu, da mu izroči del dobička.
Grofu Rudolfu se je pač zdelo, da se bo kupčija dobro obnesla.
Od trgovca seveda ni hotel vzeti denarja, temveč ga je samo opomnil, naj pri svojem poslu zlasti v Boga zaupa in naj, nikar ne izgubi poguma, kajti Človek obračaj, Bog pa obrne človeku v prid.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE |
poslano v temi :: Kaj se razteza okoli Toronta?