Pošlji vabilo za prijateljstvo
Pošlji zasebno sporočilo
Ko ženska spi
Vem da sem varen.
Ko ženska spi
Vem da me ne bo namlatla k vola.
Dokler se ne zbudi.
poslano v temi :: Ko ženska spi
Ko je cesar Jožef II. potoval po svojih deželah, prehitela ga je nekega večera tema, da ni mogel dalje.
Stopi tedaj v bližnjo krčmo, da povečerja in prenoči.
Stopivši čez prag, ugleda živahno tolpo pivcev, kteri mu zakličejo:
»Le sem, imamo ga pa bi ga še radi.«
Seveda je bil cesar preoblečen, zatorej si tega ni dal dvakrat reči, tem menj, ker so bili pivci vojaki.
Sede k njim, in spravljajo ga pod kožo, da je kaj.
Polagoma pa zgine zdaj ta, zdaj drugi vojak, in nazadnje ostaneta samo še cesar in nekov vojak.
Še tega bi bil cesar rad spravil.
A vojak, že močno vinjen, odgovori:
»Piti ga morava.
Najsi nimava denarja, zastavim pa sabljo, saj imam itak doma leseno sabljo, ki mi dostikrat pomaga v denarni stiski.
Vtaknem jo v nožnice namesto jeklene.«
Rečeno, storjeno.
Izlivata ga še precej časa, naposled se vendar pobere tudi ta vojak, kajpada brez sablje.
Drugo jutro po krepilnem spanji bi imel cesar oditi.
Prej pa še hoče poplačati vojaku vince, katero sta popila sinoči.
Imeli so v tistem kraji hudodelnika, ki je bil obsojen, da mu odsekajo glavo.
Odženo ga na morišče.
Ž njim pa veliko vojakov, med katerimi je tudi oni z leseno sabljo.
Cesar prijezdi na vranci v cesarski obleki in v večji časti nego sinoči, ko je bil preoblečen.
Poglavar mora odločiti, kdo naj odseka glavo.
Cesar pokliče tistega vojaka, s katerim je sinoči pil, dobro vedoč, da ima leseno sabljo.
»Joj, kako bi odsekal glavo?« zakriči prestrašeni vojak.
Skuha jo ter zakriči, držeč za sabljo:
»Ako si nedolžen, izpremeni se moja sablja v leseno!«
V tem hipu jo zasuče, in sablja je lesena.
Zdaj pokliče cesar vojaka k sebi, podeli zviti buči častništvo, hudodelnika pa oprosti smrti.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE |
poslano v temi :: Tistega lepega dne