Cesar je bil jeseni 1895 na lovu v okolici Neuberga na Gornjem Štajerskem s saksonskim kraljem in bavarskim princem Leopoldom. Po lovu predlaga cesar, da se vrnejo lovci po pešpoti v Mürzzuschlag. Gosta pritrdita z veseljem predlogu cesarjevemu. Cesarski voz odpošljejo, pa hajdi po težavni pešpoti. »Želeli bi samo«, pravi saksonski kralj, »da bi bila pot zanimiva. Sicer pa imamo Leopolda, ki je vešč mnogokteremu dobremu dovtipu«. Vladarja in princ Leopold so imeli štajerske irhaste hlače dokolenice, v rokah velike potne palice pogorke in so bili od dolgega lova že precej zdelani. Po blatni in prašni obleki ni bilo spoznati visokega stanu teh lovcev. Kmetje so šli mimo in nobeden se ni zmenil za lovce. Tu in tam je pač kak kmet pripomnil, da je eden lovcev podoben svitlemu cesarju. »Vidi se, da nisi popolnoma neznan tvojemu ljudstvu«, pripomni saksonski kralj cesarju. »Za cesarja pa te je tudi prav težko spoznati«, pravi princ, kazoč na priprosto in prašno obleko cesarjevo. »No«, pravi cesar, šaleč se, »tebe bi pa tudi težko kdo spoznal za cesarjevega zeta«. Med tem doidejo visoki lovci voznika, ki je na težkem vozu polagoma vozil po strmi cesti oglje. Kralj Albert predlaga, da bi se spravili na vrh voza. »Vozil sem se že na raznovrstnih vozovih, na vozu z ogljem pa se še nisem. Kaj mislite, ali poskusimo?« Cesar je bil kar pripravljen, princ Leopold pa je djal dva prsta v usta in zažvižgal, da je šlo skozi ušesa. Golobradi kmet imajoč mogočno pipo v ustih, da so mu usta na eden kraj visele, se obrne in nezaupno gleda prihajajoče lovce. »Ali bi nas ne sprejel na svoj voz«, ogovori princ Leopold voznika, »par desetic napitnine ti bo že neslo«. »Za mojo voljo«, pravi ogljar, »pa se skobacajte na voz«. Visokosti se skobacajo na voz ter se uravnajo na vrečah, kakor se je najbolje dalo in težki voz se je gugaje pomikal po cesti z visokimi gosti. »Ojej, kakšne so moje hlače«, stoče kralj Albert, »črne so kakor salonska obleka«. »Pa še le moja kolena«, pristavi princ Leopold, in briše s svilnatim robcem, na kterem je bila našita umetna krona, črni ogljeni prah raz gola kolena. »Kaj ne, imenitna vožnja to. Dostojen konec cesarskemu lovu«, pripomni cesar. Kmet je vlekel vsako besedo na uho, pa v dokaz, da se ne da kar tako ugnati v kozji rog, začne žvižgati. Nagovori ga princ Leopold: »Povej mi vendar prijatelj, kako daleč je kolodvor?« »Če se ti tako mudi«, odgovori voznik, »potem je bolje, da skočiš iz voza in greš peš, pri tem si še prihraniš napitnino«. Saksonskega kralja je pri teh besedah posilil glasni smeh, in cesar se je le s težka vzdržal glasnega smeha. Cesarjev zet pa štajerskemu kolenohlačniku ni hotel ničesar dolžen biti. »Saj me ne boš kar pojedel«, pravi, »že vidim, da bi ti obljubljeno napitnino rad imel naprej. Kaj pa misliš, kdo smo mi trije?« »Kdo pa bote«, oponaša ga voznik, »dunajski nedeljski lovci, ki samo toliko k nam hodite, da plašite divje koze«. »Morda imaš prav«, nadaljuje princ svojo šalo, »kaj pa misliš, kdo sem pa jaz«. »Hm«, pravi voznik in po strani pogleda govornika: »Kaj posebnega pač ni videti na tebi«. Kralj Saksonski bi od samega smeha skoraj iz voza padel. »No, pa ti ni treba kar tako govoriti«, nadaljuje cesarjev zet, »glej kakor me vidiš pred seboj, tako sem princ Leopold Bavarski«. Voznik se glasno zasmeje. »Ti? Princ? To moreš kakemu norcu praviti«. In, »bijo« požene svoje konje. Vladarja čestitata princu na njegovem izrednem vspehu. Le ta pa ni hotel vse šale na svoje stroške nositi in izprašuje voznika dalje: »Kaj pa misliš, striče, kdo je pa tale gospod?« Kazal je na kralja saksonskega. »Ta je pa še manj, kakor ti«. »Ali prijatelj« meni princ: »Ne smeš vendar o ljudeh tako slabo misliti, to je saksonski kralj«. »No kaj takega še«, jezil se je voznik, »od kdaj pa lazijo kralji tako zamazani po cestah okrog? Da, da, taki ste vi meščani. Na kmetih se proglašate za kralje in kneze, doma pa ste nihče«. »No, zdaj pa mene poglej«, pravi cesar vozniku, »kaj misliš, kdo sem pa jaz?« Voznik, že jezen, da se mu gospodi posmehujejo, odgovori: »No kaj pa, ti si tudi kdo? Sicer sem pa tebe že nekje videl«. »Že mogoče«, meni cesar, »jaz večkrat pridem v te kraje«. »Potem si tudi takšni lovec?« »Seveda sem. Saj sem cesar.« »No, pa še kaj takega«, se je jezil voznik. Z bičem potegne po konjih, visoka gospoda pa se smeha ni mogla vzdržati. Ko je voznik naposled vstavil na kolodvoru, stisnil mu je princ bogato napitnino v roko in voznik je naenkrat zapazil, da so klobuku pred navzočimi tremi gospodi kar z glave leteli. Strahoma se je ozrl še enkrat po svojih gostih, potem pa je hitro in tiho pobrisal iz mesta.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Včeraj je bil petek 13. Bil sem na varnem. V atomskem zaklonišču.

poslano v temi :: 13

Če se bom dovolj dolgo delal mrtvega bom nehal dihati in bom res mrtev. Zetor.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Če bom mrtev je vseeno, ona lahko dela kar hoče, ker mrtvi ne čutimo nič.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Nisem. O tem moram temeljito razmisliti.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Kadar stanuje FJI v svojem poletnem gradu Schönbrunnu blizu Dunaja, vstaja navadno med peto in šesto uro zjutraj. Nato popije skodelico kave, zapali si viržinko ter gre pri stranskih vratih, kjer stoji vedno častna straža, v miren kotiček graščinskega vrta. Tam čita nemočen časnike in druge vladarske stvari. Nekoč je ostal čez navaden čas na vrtu, in straža pred vrati se je ta čas premenila. Ko potem cesar pride in misli skozi ona vrata oditi v svoj grad, ne pusti ga stražnik, ki ne pozna cesarja, oblečenega, kakor je navaden častnik. »Strogo mi je ukazano, da smem skozi ta vrata pustiti jedino cesarja.« »Saj sem jaz cesar« pravi Franc Jožef. Stražnik zmaje z glavo ter odgovori: »To bi lahko rekel vsakdo! Cesar je drugače oblečen nego vi, in sploh se jaz držim ukaza ter ne pustim nikogar skozi ta vrata, kakor le presvetlega cesarja samega!« To rekši sname puško z rame ter jo napne proti cesarju. Kako si je cesar pomagal iz te zadrege? Prav čudno. Odhitel je takoj na vojaško stražarnico, poklical zapovedujočega častnika in dva vojaka, in ti so morali iti s cesarjem do vrat ter izpričati, da je res on cesar. Stražnika odvedo nato v veliko stražarnico ter ga na cesarjev ukaz pohvalijo za njegovo vestno vedenje. Cesar sam mu pošlje polno pest čisto novih srebrnih goldinarjev, češ da bo drugič spoznal cesarja tudi brez prič.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Pravzaprav sploh nisem pomislil.

poslano v temi :: Mončika par vprašanj

Njihov sistem temelji na denarju. Narobe je pa z ljudmi, da sploh volijo penzioniste.

poslano v temi :: Znano je. Melania Trump nikoli ne bo obiskala Slovenije kot prva dama

4 leta blodenj trumpa pa te ni motilo?

poslano v temi :: Znano je. Melania Trump nikoli ne bo obiskala Slovenije kot prva dama

Ta Marko pa je zguba.

poslano v temi :: Marko Potrč odgovarja ministru Hojsu in vladi Republike Slovenije