Poglej, sem po naravi čisto optimistična, res! A zadnje čase me ves optimizem zapušča, če širše gledam. In o tem sprašuješ. Strah me je namreč, da ne čez toliko let, ampak že čez nekaj svet ne bo več takšen, kot ga poznamo sedaj. In tistega, kar bo do tega vodilo, me je zelo strah. Ne toliko zaradi sebe, ker me najbrž takrat več ne bo, temveč za potomce. Na kratki rok gledano vidim nekaj "svetlobe", na tako dolgi pa nikakor ne. Samo ozri se okoli, pa boš videla. Nestrpnost, vojne, srednji sloj izginja, bogati še bolj bogatijo, revni so na robu. Strah me je razvoja tehnike v tiste negativne smeri, vseh virusov, ki jih skrivajo v laboratorijih itd. itd. Da ne govorim o big brotherju in kontoliranju ter ustrahovanju raje, da bodo drugi lažje kradli. Prestrašena raja sledi kot ovce. Eh, pa saj ni tako grozno, pa tudi ne bo. Vsak dan moramo uživat in upat, da bo vse, kot mora biti.